Plastične vrečke so bolj prijazne do okolja kot papirnate

Tako je za SiOL povedala okoljska svetovalka dr. Marinka Vovk iz Okoljskega raziskovalnega zavoda Slovenske Konjice ob nedavni vložitvi zakona o omejevanju porabe nakupovalnih vrečk v parlamentarno proceduro. Zakon je podpisalo 36 poslank in poslancev iz vrst SD, Zares, LDS, SNS, Solidarnost in oba predstavnika narodnih skupnosti.

Pravite, da ta zakon ne bo rešil vprašanja potrošništva in neodgovornega ravnanja z odpadki in bi za doseganje okoljskih ciljev potrebovali bolj sistemske rešitve. Kakšne? Najprej je treba postaviti jasne cilje. Če vzameva le primer odpadne embalaže. Okoljski cilji so določeni skupaj, tako za komunalno kot tudi nekomunalno embalažo. Pri zadnji gre za tržno bolj zanimivo industrijsko embalažo, saj gre praviloma za večje kose, ki jih je lažje zbrati in prevažati. Vsi imajo to embalažo seveda rajši, saj je komunalna veliko manjša. Cilji in stroški za omenjeni vrsti embalaže bi torej morali biti ločeni, sicer družbe za ravnanje z odpadno embalažo nikoli ne bodo zainteresirane, da bi je zbrale dovolj in jo usmerile v recikliranje. Na račun nekomunalne embalaže namreč lahko zelo hitro prikažejo, da okoljske cilje presegajo, čeprav komunalna odpadna embalaža polni odlagališča. Se vam zdi, da ima okoljsko ministrstvo jasno določene cilje? Ima, vsaj glede zakona o omejevanju porabe nakupovalnih vrečk, za katerega meni, da je nesmiselno sprejemati zakon za eno vrsto embalaže. Smešno je namreč, da imamo na odlagališčih 113 tisoč ton različne komunalne embalaže na leto, med to bo imela zdaj poseben zakon zgolj ena. Poleg tega so nakupovalne plastične vrečke ena izmed vrst embalaže, ki se lahko stoodstotno reciklira, če je zbrana ločeno. Bistveno večja težava je recikliranje sestavljene embalaže.

Kako bi lahko omejili tako imenovano okoljsko škodljivo potrošništvo? Najprej z zgledi. Pokazati je treba, da pozitiven odnos do okolja nekaj pomeni. V občini Poljčane, ki se je odločila, da postane trajnostna občina, bomo v prihodnjem letu začeli preizkušati projekt z naslovom Recycling bank. Gre za sistem simboličnega materialnega nagrajevanja, s katerim vsaki stranki dokažeš, da je v ločevanju denar, saj vsak kupec plača reciklažo embalaže, ki jo kupi, čeprav tega številni ne vedo. Torej: če ločujem, lahko privarčujem. To bo omogočil sistem od vrat do vrat, po katerem bodo občanke in občani vso odpadno embalažo razen steklene dali v rumene vreče in jih potem po urniku vsake 14 dni nastavili na hišni prag. Ločeno se bodo zbirali tudi biološki odpadki, kjer ne bo možnosti kompostiranja. Svetovalni nadzor na terenu bo ves čas. Pregledovali bodo vsebine zabojnikov za mešane komunalne odpadke in vsebino rumenih vreč ter rjavih zabojnikov. Gospodinjstva, ki bodo skrbno ločevala odpadke, bodo nagrajena tako, da bodo s seznama izbrala na primer živila, kot so moka, sladkor, riž ali testenine. Skratka živila, katerih vrednost bo odražala privarčevane stroške zaradi ločevanja in posledično manjše količine mešanih komunalnih odpadkov. Ker za reciklažo embalaže plača vsak porabnik, je torej zelo pomembno, da je ne odlagamo med mešane komunalne odpadke in s tem ne povzročamo dodatnih stroškov zaradi obdelave in odlaganja.

Na državni ravni pa bi lahko izpeljali enotno ozaveščevalno kampanjo, na primer, da bi morala imeti vsaka reklama še okoljsko noto. Če nekdo propagira neko čistilo, naj tudi pove, kam po uporabi s to embalažo. Ljudje so zelo dojemljivi za praktične okoljske informacije, na tem področju imamo še veliko rezerve.

Za kakšne razvojnoinovativne tehnologije za recikliranje se zavzemate? Iz nakupovalnih plastičnih vreč je mogoče izdelati vrsto zanimivih in uporabnih izdelkov, v tujini in tudi pri nas iz njih delajo nove vrečke, folije, klobuke in obutev. Zakaj ne bi odprli dodatnih podjetij, ki bi jim odpadne snovi pomenile surovine. Ne ukvarjajmo se s prepovedmi, ampak to, kar imamo, izkoristimo za nove tehnološke procese in nove zaposlitve. Potrebujemo alternative, ki vodijo v okoljsko naravnano družbo, te lahko razvijemo le tako, da porabnikom ponudimo do okolja prijazne možnosti, tako lahko na primer sok, namesto da ga kupijo izključno v litrski dvoslojni sestavljeni embalaži, natočijo iz cisterne v svojo večkratno embalažo, enako velja za druge pijače, čistila itd.

Ko že govoriva o nakupovalnih plastičnih vrečkah, katere imate pravzaprav v mislih, vse? Tako je, 65 odstotkov teh vrečk ljudje uporabijo, da vanje pospravijo mešane komunalne odpadke in jih potem odvržejo med komunalne odpadke. V primeru uveljavitve zakona o omejevanju porabe nakupovalnih vrečk pa bodo ljudje namesto teh kupili vreče za smeti, ki so prav tako plastične. In resnično, kam pa naj ljudje odlagajo smeti, nekam jih morajo dati. Količina vreč na odlagališču skratka ne bo manjša. Ogromno živil je pakiranih v plastične polietilenske vrečke, na primer testenine, sol, sladkor itd. Tudi te končajo na odlagališču, če niso zbrane ločeno. Ključno je torej izvorno ločevanje odpadkov. Tehnologija je namreč znana in Slovenija ima zmogljivosti za snovno recikliranje plastike. Težava je, ker imamo opravka s 30 odstotki komunalne embalaže, ki jo je mogoče koristno termično izrabiti, torej iz nje pridobiti energijo, namesto da konča na odlagališčih. Vse tanke ločevalne vrečke in drobno embalažo bi lahko uporabili za energijo, pogoj je, kot že rečeno, da je predhodno ločeno zbrana kot embalaža.

So plastične vrečke prijaznejše do okolja od papirnatih? Tako je. Po energetski bilanci oziroma snovnem toku. Iz plastične vreče je mogoče znova narediti popolnoma enako novo vrečo z minimalno porabo električne energije in vode. Papirnata vreča pa se lahko pri recikliranju predela le sedemkrat, ker so potem vlakna tako kratka, da niso več uporabna. Poleg tega pri predelavi potrebujemo še novo celulozo, več električne energije in tudi vode. Ko damo to pod skupno črto, okoljska matematika pokaže, da je reciklaža plastike bolj prijazna do okolja kot reciklaža papirja.