Od kajžarskega fantiča do velikega pripovedovalca o preprostih slovenskih ljudeh

Pisatelj, dramatik, pesnik, po poklicu duhovnik, po duši domoljub, predvsem pa glas preprostega domačega človeka, katerega dušo in vsakdan je tako dobro poznal, ker je tudi sam zrasel v tem okolju – tako bi morda lahko v eni povedi poskusili zajeti življenjsko pot Frana Saleškega Finžgarja.

Za ljudstvo in inteligenco hkrati

Finžgar je bil enako priljubljen med izobraženci in preostalimi, preprostejšimi ljudmi, o katerih je tako rad pisal, o svojih intenzivnih stikih in izkušnjah z njimi. Z izobraženci je izmenjaval misli na dolgih srečanjih, preprostim ljudem pa je bil vedno pri roki ter jim z besedami in dejanji odpiral nova obzorja. V svojem pisanju ni delal razlik med njimi – prav nasprotno, prizadeval si je, da bi ta jez čim bolj premostil, uporabljal je preprost, ljudski jezik, ki je bil vsem blizu.

Svoje misli o tem je zapisal takole: "Med ljudstvom in inteligenco ne sme biti prepada, temveč mora peljati most z ene strani na drugo. Največja umetnost je pisati za ljudstvo in inteligenco hkrati. Knjige, ki jih uživa ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, so najboljše, kar jih je človek kdaj napisal."

Priden doma in v šoli

Rodil se je 9. februarja 1871 v kajži pod Rebrjo, ki so ji rekli Pri Dolencu, v družini kajžarja in krojača, kjer ni bilo izobilja, niti lastne zemlje niso imeli. Preživljali so se s trdim delom, že od zgodnjih dni mu je bil veliki vzornik in učitelj oče, moder in vsestranski mož, ki mu je imel veliko pokazati in povedati. Njegov oče je bil tako priden, da je imel med drugim prvi šivalni stroj v fari.

Fran je veliko delal doma, a ga to ni oviralo, da ne bi bil odličnjak, kar so v šoli opazili in ga usmerjali k nadaljnjemu gimnazijskemu izobraževanju v Ljubljani. Tam se kot kmečki fant v surovejšem mestnem okolju sprva ni znašel, tudi njegovi vrstniki ga niso najprijazneje sprejeli, a je premagal vse svoje notranje dvome in maturiral z odličnim uspehom.

Izbral je poklic, kjer je menil, da lahko največ pomaga ljudem

Že takrat je vedel, kaj želi postati – in zakaj. Čeprav bi se zaradi odličnega uspeha najverjetneje lahko lotil česarkoli – oče ga je veliko naučil, v gimnaziji so med drugim zaznali tudi njegovo igralsko nadarjenost –, se je odločil za duhovniški poklic. Izbral si ga je, ker se je prepričal in spoznal, da bo prav s tem poklicem ljudem lahko naredil največ dobrega, več, kot če bi si izbral katerikoli drug poklic.

Kot duhovnik je služboval v različnih krajih po Sloveniji, povsod je pustil svoj pečat. Morda so ga toliko premeščali tudi zato, ker je bil odprte glave, a leta 1918 se je v Trnovem pri Ljubljani, kjer je služboval 18 let, upokojil. To ga ni ustavilo niti kot pisca niti kot duhovnika. Aktiven je bil do zadnjega dneva, ko se je njegova 91-letna življenjska pot leta 1962 končala v Ljubljani.

Kot pisca ga bomo v spominu ohranili predvsem kot glasnika preprostih kmečkih ljudi, njihovega vsakdana, trenutkov, ki so jih veselili, in tistih, ki so jih žalostili. Po kmečkih povestih od Stare in nove hiše do Gostača Matevža, ki spremljajo predvojni, vojni in povojni čas. Po njegovih ljudskih igrah, kot je Divji lovec, po Gospodu Hudourniku, Makalonci … Vedno je bil tudi zagovornik šibkejših, kar je morda še najbolj pokazal v romanu Pod svobodnim soncem.

V Murki je iskal mir, v Žingarici delil svoja znanja in ljubezen do narave

Finžgar pa je bil zanimiv tudi s svojim vsakdanom. Med svojim službovanjem v Trnovem je zahajal v dolino Završnice, natančneje na Zabreško planino, kjer je poldrugo uro hoje od žirovniškega jeza stala majhna koča Murka. Danes so ohranjeni samo temelji, a Finžgar je tam našel mir, ko ga je potreboval za pisanje. Ker je tam vreme nestanovitno in tudi nevihte niso neobičajne, se je Finžgarja zaradi njegovih pohodov tja prejel vzdevek Gospod Hudournik, kar je pozneje uporabil pri svojem istoimenskem delu.

Bližje Žirovnici, le pol ure od jezu ob makadamski poti, ki vodi proti Zelenici, pa je imel še eno večjo kočo, od katere je danes ohranjena njena kamnita klet, leseni del pa je pojedel zob časa. Žingarica je bila kraj, kamor je vabil svoje učence. Tam jih ni poučeval zgolj duhovništva, temveč tudi flore in favne. Finžgar je bil kljub svoji pisateljsko-duhovniški življenjski poti zelo zaljubljen v naravo, to svojo ljubezen pa je z veseljem podajal in predajal svojim študentom.

Samo s Plečnikom sta se vse življenje vikala

A daleč od tega, da je bil Finžgar samotar, so nam še povedali v njegovi rojstni hiši, ki je danes urejena kot muzej njegova življenja in dela ter kajžarskega načina življenja. Finžgar je užival v družbi drugih izobražencev, ki so bili veliki prijatelji, skupaj igrali karte in se poglabljali v dolge intelektualne razprave. Bil je tudi eden od soustanoviteljev slovenskega centra PEN leta 1926 (prvi predsednik je bil Oton Župančič), Finžgarjeva članska izkaznica je imela zaporedno številko štiri.

Prijatelji so skupaj preživeli veliko časa in se med seboj tikali, le enega je Finžgar vse življenje vikal, ker ga je tako zelo spoštoval – arhitekta Jožeta Plečnika.

Ko je Finžgar služboval v Trnovem, je bil Plečnik njegov sosed. Takrat sta podrla plot med Plečnikovo hišo in trnovsko cerkvijo, saj je Plečnik dejal, da med prijateljskimi sosedi ni plotov.

Pionir organiziranega slovenskega kolesarstva

Finžgar je bil tudi soustanovitelj prvega kolesarskega združenja v Sloveniji in prvi škofijski duhovnik, ki se je v ljubljanski škofiji vozil s kolesom. Prvo svoje kolo si je kupil s tremi plačami duhovniškega pomočnika na Jesenicah. Takrat je bil deležen posmehovanja, duhovniška obleka se mu je med vožnjo dvigovala, a izvrsten kolesar se ni pustil motiti.

Ko je Finžgar služboval v Kočevju, se je na Aljažev blagoslov kapelice na Triglavu pripeljal kar s kolesom. Imel je tri dni dopusta, med potjo se je v Ljubljani ustavil pri mehaniku, ki mu je pregledal in podmazal kolo, na to pa še na Jesenicah, kjer se mu je na poti v Dovje pridružil jeseniški kaplan, ki si je kolo kupil takoj za Finžgarjem. Finžgar je v teh treh dneh dopusta našel čas, da je s kolesom obiskal še Belo peč, kjer je bil župnik eden od njegovih bratrancev. Finžgarjeva mati je imela tri sestre, dve sta imeli sinova duhovnika.

Tudi pozimi, ko v Kočevju razmere niso bile vedno najprijaznejše do kolesarjev, je Finžgar poskrbel za svojo kolesarsko strast. V župnišču je imel namreč dve sobi, ena pa je bila tako velika, da je v njej takrat vadil vožnjo s kolesom.

Gradbinec, tržnik, podjetnik …

Kamorkoli je šel, je Finžgar ljudem pomagal na najrazličnejše načine. Veliko je gradil, risal načrte lastnikom in nadziral gradnje, vse to pa se je naučil sam iz literature in priročnika v nemščini ter od očeta. Med drugim je med službovanjem v Sori prispeval k regulaciji istoimenske reke, ko je bilo veliko moških vpoklicanih v avstrijsko vojsko, ker je takrat besnela prva svetovna vojna, pa je sam poskrbel za končanje del na gradbišču.

Izkazal se je tudi kot uspešen tržnik in podjetnik – prav v dolgoletnem obdobju od leta 1922, ko je kot glavni urednik vodil najstarejšo slovensko založbo Mohorjevo družbo, je ta doživela pravi razcvet. Morda je nekaj teh podjetniških genov prejel tudi etnolog Janez Bogataj, ki je s svojim stricem preživel prvo poldrugo desetletje svojega življenja.

Finžgarjeva podjetnost rešila Prešernovo hišo v Vrbi

Prav Finžgarjevi podjetniški žilici gre zahvala, da je Prešernova hiša v Vrbi danes muzej. Kot pobudnik in organizator ni imel nobenih zagonskih sredstev, le veliko prostovoljnega dela in udejstvovanja ter dobrih ljudi, ki so mu ob tem pomagali, a je potem ubral povsem novo pot. Dobil je dovoljenje za nabirko po šolah, čemur se je reklo Prešernov dinar. Izračunal je namreč, da bi bilo za odkup hiše v Vrbi in njeno ureditev v muzej dovolj, če bi vsak slovenski šolar dal en dinar (okrog 15 današnjih centov), za kar si lahko takrat dobil eno žemljo.

Z nabirko so zbrali tri četrt sredstev, to pa je bil vzor za naslednje generacije in podobne akcije, s katerim so reševali spomenike slovenske kulture.

V Prešernovi hiši zakonska postelja iz Finžgarjeve kajže

Prešernovo hišo so uradno za javnost odprli 21. maja 1939, pred njo je slavnostno spregovoril prav Finžgar. Ob odprtju je izšel trudi prvi vodnik po hiši, kjer je med drugim zapisano, da je zakonska postelja prišla prav iz Finžgarjeve hiše v Doslovčah. Vas Vrba je namreč leta 1856 gorela, tudi Prešernova hiša, zato so morali predmete za muzej poiskati drugje.