Nismo ekonomski migranti iz Afrike in bomo, če nam tu ni všeč, šli naprej v Italijo ali v Nemčijo

31-letni Davor Hafnar zase pravi, da je gostilniški pridigar. Izobražen politolog, več let tudi novinar, sicer pa IT zanesenjak, je spisal Milenijsko deklaracijo, ki nagovarja "izgubljeno" generacijo, rojeno po letu 1980. S člankom Odj**ite že s temi mladimi, ki je obkrožil splet in pri mladih požel val odobravanja, je, kot pravi, dobil potrditev, da gredo njegova razmišljanja v pravo smer.

Z Milenijsko deklaracijo Hafnar zahteva enake pravice za vse. Hafnar deklaracijo omenja v povezavi z Majniško deklaracijo izpred 26 let, le da v ospredje ne postavlja ozemeljske, temveč ekonomsko neodvisnost "izgubljene" generacije.

Spisali ste deklaracijo, ki nagovarja generacijo, rojeno po letu 1980. Kako ste dobili idejo o deklaraciji? O Milenijski deklaraciji sem začel razmišljati po pogovoru s kolegi. Sklep je bil, da je situacija obupna, da ostajamo v preveliki meri odvisni od predhodnih generacij, hkrati pa je naša generacija brez pravih izhodišč upora. Krivdo za nastalo situacijo je vsak posameznik prevzel nase.

Vsi vemo, da je nekaj narobe, nihče pa ne zna povedati, kaj natančno je narobe ter kaj in kako bi bilo treba spremeniti. Tako sem se lotil razmišljanja o izhodiščih, jih oblikoval v članek, ki so ga objavili v Torek ob petih, in za tem kot nekaj, na kar se je mogoče sklicevati, spisal še deklaracijo.

Kaj imata skupnega in v čem se razlikujeta Majniška in Milenijska deklaracija? Majniška deklaracija 1989 je pomenila prelomni dogodek neke generacije. Ko sem razmišljal o obliki dokumenta, se mi je zdela ustrezna osnova, ker je že preverjena in se ji težko karkoli očita. Hkrati je tudi starejši generaciji takoj jasno, za kaj gre. Mogoče se zdi primerjava pretirana, a glede na nakopičene težave in na stopnjo zapostavljenosti naše generacije se mi zdi primerno, da se zahteve predstavijo na ta način. Obe zahtevata neodvisnost, se pa razlikujeta tipa neodvisnosti; tokrat ne gre za ozemeljsko, temveč ekonomsko neodvisnost.

V ospredje postavljate milenijsko generacijo, kaj je narobe s pojmom "mladi"? Gre za generacijo, ki je ali odrasla ali bila rojena po osamosvojitvi. Ključno se mi zdi izpostaviti, da ne gre, kot se pogosto govori, za "mladinsko problematiko", ampak za problematiko generacije – torej ne gre za nekaj, kar bomo prerasli. Vsi ukrepi, ki so bili do zdaj sprejeti, namreč naslavljajo "mlade" in poskušajo težave rešiti, ne da bi dregali v privilegije drugih.

Tudi glavni zastopnik mladih, ŠOS, ima interes, da mladi čim dalj študirajo, saj mu s tem raste politična in finančna moč. Da se študentske organizacije šteje kot zagovornike interesa mlade generacije, je absurdno, saj dolgoročno v marsičem delujejo proti njim. Tudi študij je že precej razvrednoten in preveč razvlečen, kar zagotovo ni v srednjeročnem interesu te generacije.

Ali deklaracija nagovarja tudi prihodnje generacije mladih? Ne neposredno, saj zajema rojene nekje med letoma 1980 in 2000, torej so spodnja meja današnji (skoraj) 15-letniki. Verjamem, da mora biti generacija definirana, sicer se začne govoriti na splošno in problemov ne bo nihče identificiral. Potem bomo hitro spet v močvirju ideoloških opredelitev.

Hkrati pa se bo v izhodiščih našel tudi marsikdo zunaj naše generacije, saj politike niso proti nikomur ali za nikogar. Osnova je enakopravnost in neodvisnost za vse, bo pa imela največji interes za izvedbo generacija, ki jo nagovarjam.

Bistvo deklaracije je torej enakopravnost in neodvisnost za vse, v njej zavračate politike, ki aktivno ščitijo socialne privilegije le nekaterim skupinam. Za del generacije se zdi, da je v precejšnji meri obstal na mestu in si želi pomoči socialnih inštrumentov, drugi del pa se je sprijaznil s situacijo in sprejel liberalno logiko, v katero je prisiljen, in začel misliti le nase. Obstajajo seveda tudi tisti, ki jim nič ne manjka, ampak tu gre le za nekaj res najboljših ali pa so jim s premoženjem ali zvezami na pomoč priskočili starši, torej nič, zaradi česar bi se lahko po prsih trkala socialna država.

Glede na resnost situacije bi se za začetek morali združiti predvsem v odnosu do skupnih interesov. Ne govorim proti socialni državi, ampak če želimo pri njej vztrajati, naj bo enaka za vse. Naša generacija naj bi se preživela v svetu strogega kapitalizma in ji socialna država v obliki visokih davkov, neargumentiranih pokojninskih prispevkov in nefleksibilnega trga dela pomeni samo še dodatno oviro.

Opozarjate tudi, da razvlečen študij ni v interesu mladih. Se pa strinjate, da dalj ko mladi študirajo, dalj časa ne potrebujejo služb? Tako je, razvlečen študij je v interesu mnogih, ne bi pa smel biti v interesu študentov. Da je študij mišljen kot socialni korektiv, niti ni več skrivnost. V preteklosti je bilo vsaj tako, da je bil pogoj za vstop v javne službe oziroma za delo v javni upravi končan študij. Zdaj pa niti tega ni več.

Bi lahko rekli, da gre za začaran krog? Po vaši razlagi mladi torej ne morejo odrasti, ker se študij podaljšuje, po študiju ne dobijo služb in se dejansko težko osamosvojijo … Za stabilno odraslost bi potrebovali neko varnost zaposlitve, stanovanja, pokojnine. Ne govorim o službah za nedoločen čas, ker je ta koncept preživet. Potreben pa bi bil vsaj nek osnovni občutek varnosti, da veš, da ni konec sveta, tudi če izgubiš službo, in da boš v doglednem času našel novo, primerljivo.

Kdo je po vašem mnenju kriv za nastale razmere in kaj bi bilo treba storiti, da se spremeni? Vsaka reforma, ki bi vzela tistim, ki imajo, in dala tistim, ki nimajo, pri nas naleti na krčevit upor. Najbolj žalostno je, da se pogosto podre ravno zaradi rušenja s strani levice oziroma v imenu sociale; zdaj pa država nekaj jemlje, varčuje. Nikogar v naši generaciji ni, ki bi vstal in rekel, čakajte malo, reforma pa nam nekaj prinaša. Nismo tukaj zato, da bi dolgo študirali in žurali, potem pa se umaknili v tujino.

Tujina se pogosto omenja kot rešitev težav mladih. Kaj mislite o tem? Mi nismo ekonomski migranti, ki bi sem prišli iz Afrike, in bomo, če nam tu ni všeč, šli naprej v Italijo ali v Nemčijo. Smo naslednja generacija Slovenk in Slovencev. Moramo biti v enaki meri upravičeni do vseh osnovnih pravic, smo tisti, ki bomo dolgoročno poganjali kri po sistemu. Mi smo naslednja aktivna generacija in ne moremo biti kar tako vrženi iz sistema. To ni vzdržno ne za nas, ne za sistem, ne za trenutne privilegije, ne za pokojnine, ne za konkurenčnost gospodarstva. Smo namreč tudi generacija, ki je najbolj izobražena in najbolj prilagojena sodobnemu svetu.

Milenijski generaciji se pogosto očita, da rada biva v hotelu mama. Glede na vaše razmišljanje so v to prisiljeni? Dejanska socialna enakopravnost in ekonomska neodvisnost bi zagotovo razbremenila starše in stare starše, ki si zaradi zdajšnjih razmer lomijo hrbte. Ko govorim o opolnomočenju naše generacije, govorim o pozitivnem koraku za vse. Da bi se ta korak zgodil, pa bo treba priznati, da je to nujno. Zakaj se o tem ne govori? Ker bo morda kdo moral storiti kakšen korak nazaj. Ampak šele potem bomo lahko vsi skupaj naredili dva koraka naprej.

Kaj bi bila konkretna rešitev? Kaj ključnega bi se torej v sistemu moralo spremeniti? Sistem delavskih pravic izrazito favorizira starejše generacije, ki so službe dobile pred krizo, našo generacijo pa obsoja na zaposlitve, ki niso nič drugega kot izigravanje sistema. Če nek model ni dostopen za vse generacije, potem ni enakopraven, ni pošten in ne more biti več smiseln. Dajmo to povedati na glas.

Zdaj v isti pisarni praktično iste stvari delata pripadnik starejše in pripadnik naše generacije, eden pogosto neodpustljiv, s plačano pokojnino, dopustom in bolniško, ter pripadnik mlajše generacije brez vsake varnosti in sprotnim plačilom po učinku in brez realne možnosti za stalno zaposlitev. Načelo enakopravnosti zahteva, da se najde kompromis, ki bo obema omogočil enake delavske privilegije, tudi če to zahteva manjše znižanje pravic enega od delavcev.

Treba je na glas povedati, da je mehko upokojevanje generacijska diskriminacija na škodo celotnega sistema. Ne predstavljam si organizacije, ki bi rada optimalno poslovala, hkrati pa bo rekla: tistih, ki jih ne potrebujem, ne bom nikoli v življenju odpustil, počakali bodo na upokojitev. Hkrati pa novih ljudi z novimi znanji, pristopi, izobrazbo in novim načinom razmišljanja, ki bi mogoče bistveno prispevali k delovanju, dinamiki in delovni etiki sistema, ne bom nikoli zaposlil.

Kaj pa glede pravice do stanovanja? Dajmo že enkrat odgovoriti na vprašanje, ali je nepremičnina v tej državi kapital ali pa spada pod pravico do prebivališča. Če obstaja pravica do prebivališča, potem naj država davke in socialne transferje regulira na način, da se bodo nepremičnine porazdelile med čim večje število prebivalstva.

To je država v preteklosti že naredila, po osamosvojitvi. Danes pa ščiti tiste, ki stanovanja že imajo in dopušča tudi prazna stanovanja. Poleg tega pa že tako absurdno predragih stanovanj pogosto tako ali tako ne moremo kupiti, ker nimamo rednih zaposlitev in zato nismo kreditno sposobni.

Rešitev bi verjetna morala biti v smeri, da je vsakdo upravičen do neke določene vrednosti ali kvadrature kot osnove prebivališča, kar je pa več, naj se razume in upošteva kot luksuz. Lastna nepremičnina ni nujno edina rešitev, naša generacija bi se verjetno zadovoljila tudi z ureditvijo cenovno sprejemljivih dolgoročnih najemov.

Kakšne slabosti vidite v dozdajšnjem sistemu pokojnin? Trenutni sistem me spominja na piramidni sistem ali, če želite, Ponzijevo shemo. Če si začel vplačevati dovolj zgodaj, ti koristi. Če si v sistem vstopil pozneje, bolj ali manj samo plačuješ korist za tistega, ki je prej vstopil, sam pa boš dobil malo ali nič. Izgovor, zakaj naj bi vplačevali v ta sistem, je solidarnost. A pogoj za solidarnost je vzajemnost.

Tudi današnji upokojenci so plačevali pokojnine zato, ker so vedeli, da jih bodo dobili, ne za tedanje upokojence. Za razumnega človeka ni odgovorno, da plačuje pokojnino, če ve, da je ne bo dobil.

V enem od člankov ste zapisal šalo: Mogoče ne bom nikoli razumel, kaj je internet, ampak ti ne boš nikoli razumel, kaj je pokojnina. Je to bistvo vaše deklaracije? Od naše generacije se pričakuje, da se bo znašla prek kickstarterjev, interneta, aplikacij, mobilne tehnologije. Češ saj se da, poskusi, lahko narediš podjetje, ki bo jutri vredno 100 tisoč evrov. To je ista logika, kot če nekomu v najbolj spregledanem kapitalističnem getu rečeš, saj imaš možnosti, postani fenomenalen košarkar. To ni vredno socialne države.

Ali lahko na podlagi predstavljenih izhodišč nastane politična stranka? Moj osnovni cilj je, da se jasno opredeli potreba in prizadeta skupina. Na podlagi tega se lahko postavi zastopstvo, nov deležnik v pogajanjih pri oblikovanju politik. Ko enkrat upokojenci nekaj zahtevajo, obstoječi sindikati nekaj zahtevajo, želimo nekoga, ki bo zahteval pravice za našo generacijo. Nimam namena odnehati, preden se to ne zgodi. Ali je ta rešitev politična stranka ali kaj drugega, se mi niti ne zdi tako pomembno.