Sobota, 28. 1. 2023, 22.22
1 leto, 2 meseca
Nina Gaspari: Komunikacijska invalidnost slovenskega zdravstva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,26
13
Nina Gaspari
O našem zdravstvenem sistemu lahko beremo vse mogoče. Nihče pa ne omenja komunikacije med pacienti in zdravniki, na kateri se gradi zaupanje, ki smo ga v zadnjih letih izgubili. Če želimo postaviti trajnosten in vključujoč zdravstveni sistem, bo ta moral temeljiti na grajenju zavezništva med zdravniki in pacienti.
Pred dobrim mesecem sem imela na primeru mlajše sestre priložnost spremljati, kako pomembna je odprta in učinkovita komunikacija zdravnika s pacientom ter kakšen vpliv ima predajanje informacij o diagnozi in poteku zdravljenja na pacienta, njegovo razumevanje, počutje in opolnomočenje.
Informacijski "ghosting"
Sestrin primer se je začel v začetku decembra lani. Zaradi novoodkrite in življenjsko ogrožajoče diagnoze je večji del meseca preležala na eni od specialističnih klinik v prestolnici. V enem mesecu so jo na kliniko pripeljali dvakrat, drugič zaradi poslabšanja stanja.
Po drugi obravnavi na ljubljanski urgenci so se zdravniki odločili, da potrebuje urgentno operacijo, ki je bila predvidena naslednji dan. Naslednje jutro, slabo uro pred predvidenim posegom, pa so operacijo brez pojasnila odpovedali. Še več. Čeprav je moja sestra ležala na kliniki, k njej več kot 48 ur ni bilo nobenega zdravnika, ki bi ji pojasnil nastali položaj in odgovoril na njena vprašanja.
Sredi bolnišnice se ji je zgodil "ghosting".
"Ghosting" ali popolna prekinitev komunikacije brez razlage je oblika prekinjanja odnosa, ki jo naši možgani zaznajo podobno kot fizično nasilje. Občutek, da ostaneš sam in brez odgovora ali pojasnila, kaj se dogaja okoli tebe, je izjemno krut.
Še posebej v primerih, ko se dotika našega zdravja. Odprt pretok informacij, ki jih pacient dobi od svojega zdravnika na način, da jih razume, je ključen.
Po dobrih dveh dneh čakanja je moja sestra le dobila odgovore na svoja vprašanja, novo diagnozo in načrt za nadaljnje specialistične preglede, s katerimi zdaj iščejo optimalno rešitev zanjo.
Opolnomočenje pacienta
So vsi zdravniki slabi v komuniciranju? Niso. Seveda obstajajo primeri dobrih praks.
Ena od takšnih se je moji sestri zgodila na prvem specialističnem pregledu v začetku letošnjega leta. Zdravnik je med pregledom v njej prepoznal radovedno pacientko, ki raje postavi vprašanje več kot kakšno premalo.
Ob pregledovanju CT-slik jo je povabil bližje in ji natančno razložil, kaj na njih vidi in kako ocenjuje trenutno stanje. Med pogovorom je odgovoril na vsa njena vprašanja in natančno orisal, kako se želi lotiti reševanja njene težave.
Sestra je po končanem pogovoru iz ambulante odšla z občutkom optimizma, ki še danes vpliva na njeno razumevanje stanja, v katerem se je znašla in s katerim bo živela še nekaj prihajajočih mesecev.
Kdaj je komunikacija dobra?
Primera imata skupni imenovalec, s katerim se sreča vsak pacient, ki pride v zdravniško obravnavo ne glede na težavnost svojega primera, stanja ali bolezni.
Kakšno zdravniško obravnavo dobimo in kako nam zdravnik preda informacije, da iz ordinacije ali bolnišnice odidemo z občutkom opolnomočenja, ne izgubljenosti ali strahu.
Proces zdravljenja mora vključevati tudi vidike, ki morda na prvi pogled niso neposredno povezani z zdravljenjem. K temu spada komunikacija, ki temelji na prepoznavanju pacientovega načina dojemanja prejetih informacij ali po domače: ali je pacient razumel bistvo, ki mu ga zdravnik želi predati.
Tako kot so različni zdravniki, smo na drugi strani različni tudi pacienti. Naš način dojemanja informacij se razlikuje. Nekateri postavljamo več vprašanj, drugi manj. Temu je treba prilagoditi tudi komunikacijo, ki poteka na verbalni in neverbalni ravni. Če pri prvi skrbimo, da razumljivo predajamo vsebino in bedimo nad izborom besed, pri drugi s telesno govorico, držo, kretnjami in gestikulacijo še bolj natančno spremljamo, ali nas je pacient razumel.
Zakaj je to pomembno? Če bo pacient od zdravnika odšel z informacijami, ki jih potrebuje za boljše razumevanje svoje problematike bolezni in poteka zdravljenja, se bo izboljšalo njegovo zadovoljstvo nad obravnavo in napotke zdravnika bo upošteval.
Še več. Če bo pacient od zdravnika odšel z občutkom zavedanja, kaj se z njim dogaja, ne bo imel potrebe po dodatnih klicih, preverjanjih, iskanjih drugega mnenja ter vračanju v čakalnice in ambulante. Manj bo tekal k raznim padarjem, ki pacientu ponudijo ravno tisto, kar pogreša pri zdravniku: oseben pogovor in poslušanje.
Na dobri komunikaciji se gradi tudi zaupanje v odnosu med pacientom in zdravnikom. To pa je po zadnjih raziskavah javnega mnenja na vse nižji ravni (vir: raziskava agencije Valicon: Ogledalo Slovenije oktober 2022).
Okvirji in standardi
Zdravniki so prepuščeni sami sebi in lastnemu občutku, kako pacientu predati informacije.
Lep primer so "rutinske operacije". Te so rutinske le za zdravnika, ne pa za pacienta. Tako se zgodi, da bosta dva pacienta za enak poseg dobila povsem drugačne informacije. Prvi bo pri svojem zdravniku prejel za stavek ali dva informacij, drugi pa bo pred posegom dobil konkreten seznam navodil, ki vključuje napotke za pripravo na poseg in poznejše okrevanje.
Postavljanje standardov v obliki vnaprej pripravljenih vsebin, ki se jih pacientu da v roko ali pošlje prek e-pošte, bi razbremenilo oba. Zdravnik bo vedel, da je pacientu predal vse potrebne informacije, pacient pa bo lahko v miru prebral vse napotke, ki so potrebni za njegovo uspešno zdravljenje in okrevanje. Tako bo pripravljen prišel v ordinacijo in bo lahko postavil vprašanja o tistem, kar mu še ni jasno.
Na tem mestu se postavlja še eno pomembno vprašanje. Kakšne komunikacijske veščine dobijo bodoči zdravniki v času študija? Kako se med študijem spremlja njihova sposobnost komuniciranja, razvijanja sočutja in odnosa do pacienta? Ali je morda treba za sprejem na fakulteto poleg dobrih ocen dodati še psihološki vidik?
Naj knjiga 2022
Konec lanskega leta je laskavi naslov knjiga leta prejel prvenec specializanta infektologije dr. Davida Zupančiča Življenje v sivi coni.
Vprašajmo se, zakaj knjiga, ki prikazuje življenje in delo mladega zdravnika v času pandemije, privabi toliko bralcev in zakaj so čakalne vrste za njeno izposojo v slovenskih knjižnicah dolge tudi po nekaj mesecev?
Avtor je opravil pomembno delo in korak naprej v "očlovečenju" poklica zdravnika. Bralci oziroma pacienti smo dobili podroben vpogled v izzive zdravnikov, njihove notranje boje s sistemom, stanjem pri delu in na trenutke s pomočjo smešnih prigod tudi vpogled v odnose med zdravnikom in pacientom.
V knjigi je lepo opisan odnos zdravnika in pacienta: "Zdravniki in bolniki smo na isti strani. Mesto zdravnika je ob bolniku, in če je to mesto neurejeno, bosta nastradala oba."
Na isti strani brega
Če želimo izboljšati razmere v zdravstvu, moramo v debato vključevati tudi paciente, ki vsakodnevno stopamo v stik z zdravniki.
Čas je, da se ob poslušanju glasu pacienta "očloveči" tudi drugo stran. Čas je, da z izboljšanjem komunikacije in odnosa z zdravnikom pacienti postavimo zaupanje do zdravniškega poklica na raven, ki si jo ta zasluži.
To se, žal, ne dela (zgolj) s številkami in postavljanjem finančnih konstrukcij zdravstvene reforme. Tudi z napovedano digitalizacijo ne. To je le del reševanja problematike.
Čas je, da se v odnosu zdravnik – pacient naredi tudi mesto za pacienta in se ustvari prostor za dialog med njima.
13