Nikogar nočemo "odreti"

Damir Banfi iz Veščice se je začel ukvarjati s pogrebno dejavnostjo leta 1990. Kot pove, je začel iz nič z namenom, da bi spremenil stvari, ki po njegovem mnenju v dejavnosti niso bile dobre, danes njegovo podjetje letno opravi okoli 550 pokopov. "Delam z neko pieteto, tudi z drugo opremo, prvi sem začel hoditi na specializirane sejme v tujino in k nam pripeljal nekaj novosti. Pred tem so pogrebe v prekmurskih vaseh opravljali večinoma vaščani sami ali s pomočjo gasilcev, dogajalo se je tudi, da so krste na pokopališča vozili na traktorskih prikolicah ali s konjsko vprego. Mi smo prvi začeli ponujati kompletne pogrebniške storitve," pravi.

Pri Banfijevih ponujajo vse, od krst, žar, prevozov, izkopov in okrasitev groba do celotne izvedbe pogreba, vključno z ozvočenjem, dogovorom za fotografiranje in radijske objave … samo z župnikom se morajo svojci sami dogovoriti in pa z lokalno skupnostjo za grob. V nasprotju s pogrebno dejavnostjo, kot jo poznamo iz ameriških filmov in nadaljevank, se pri nas pogrebniki ne ukvarjajo z urejanjem in ličenjem pokojnikov, torej pokojni v nobeni fazi priprave na pogreb niso v njihovih prostorih. Pokojnika večinoma oblečejo svojci v oblačila, ki jih je rad nosil, so pa tudi posebni talarji za pokop.

V tujini na pogrebih več šminke "V tujini je na pogrebih več "šminke"," razloži. Pokojnike tam naličijo, prav tako jih nikoli ne prevažajo v kombijih, temveč v posebnih pogrebnih avtomobilih, ki pa so zelo dragi. "Takega avtomobila mi nikoli ne bi odplačali pa tudi ne bi bilo pošteno, saj imamo včasih več pogrebov naenkrat, da bi enega pokojnika peljali s pogrebnim avtomobilom, druge pa s kombiji. V tujini so pogrebi veliko dražji in tam si to lahko privoščijo, v Nemčiji pogreb stane od osem tisoč evrov naprej."

Pieteta "Odnosu do pokojnih sem že od začetka dajal največji pomen in tudi svoje zaposlene sem učil, da se je treba spoštljivo obnašati do njih. Pri izkopih se velikokrat kaj najde v grobovih, od kosti do raznih predmetov, ki so jih položili s pokojnikom v grob, zmeraj sem delavce učil, da se te stvari spoštljivo pokoplje nazaj," pravi Banfi.

Po besedah hčerke Aleksandre Vučkič Banfi, ki je že pred leti od očeta prevzela dejavnost, je pietetni odnos pomemben že od prvega telefonskega pogovora s svojci. Seveda gre pri pogrebništvu za posebno dejavnost, ki je večkrat tarča različnih predsodkov. "Večkrat me kdo vpraša, kako lahko to delam, in zmeraj odgovarjam, naj si predstavlja, da je v vlogi pokojnika on ali kdo iz njegove družine," pravi Aleksandra. Za vsakodnevno sprejemanje ljudi, ki se spoprijemajo s težkimi trenutki v življenju, je treba veliko potrpežljivosti in razumevanja.

"Včasih poslušamo njihove zgodbe tudi po uro ali dve in tako so se že rodila številna prijateljstva z ljudmi, ki jih prej sploh nismo poznali, in nekateri še danes pridejo k nam na kavo," pove Damir. "Čeprav smo že vajeni, moram priznati, da tudi sama včasih jočem z njimi, ko slišim njihove zgodbe," doda Aleksandra.

Kriza se pozna tudi v pogrebništvu Čeprav se večkrat sliši modrost, da pogrebništvo ne pozna recesije, ker je vedno veliko povpraševanja, se kriza pozna tudi pri njih, saj imajo veliko dolžnikov, poleg vsega pa se zdi, da so v nekoliko manj ugodnem položaju kot upniki v drugih panogah, saj morajo denar terjati od ljudi, ki so doživeli izgubo. Če je bil pokojnik zavarovan, mu pripada pogrebnina, ki znaša nekaj več kot 500 evrov.

To naj bi bilo dovolj za 80 odstotkov najnujnejših stroškov, ampak, kot pravi Aleksandra, pogrebnine niso povečali že nekaj let, stroški pa rastejo. Razliko morajo svojci doplačati, mi se trudimo, da jim ugodimo, ponujamo tudi obročno plačevanje. Pa se kdaj slišijo očitki, da služijo na mrtvih? "Kaj takega se je slišalo včasih, sicer bolj v šali, danes pa več ne, saj smo cenovno sprejemljivi, kot rečeno, ponujamo obročno plačevanje, ljudem svetujemo, naj kupijo cenejše stvari, nikogar nočemo "odreti"."

Žara bolj priljubljena od "lesenega kaputa" Banfijevi ponujajo krste iz topolovega, bukovega in hrastovega lesa, vendar v Prekmurju še vedno prevladuje prepričanje, da je hrast najbolj trpežen, zato ga imajo ljudje najrajši. Kupujejo jih pri domačih izdelovalcih in v Srbiji, kjer so cenovno ugodnejše. Kako dolgo vzdrži krsta, ko je pokopana v zemljo, nas zanima. "Odvisno, ali je položena v grobnico ali v zemljo. V grobnici, ki sicer na novo niso več dovoljene, seveda dlje časa, ker gre za nepredušno zaprt prostor, v zemlji pa je odvisno od vrste zemlje, največkrat od šest do deset let, če je teren ilovnat, pa tudi do petdeset let," razloži Banfi. V Sloveniji se iz leta v leto povečuje število upepelitev. Kot razložita, je eden od razlogov zagotovo ta, da je dolgoročno stroškovno ugodnejša. Čeprav skupaj s prevozom (samo upepelitev stane okoli 250 evrov) stane skoraj enako kot klasičen pogreb, pa se dolgoročno poznajo stroški vzdrževanja, saj gre za manjši prostor, tudi stroški najema so nižji, če je žara položena v žarni zid, pa prav tako ni treba saditi cvetja.

Za spremembo kulture pogrebov V Ljubljani naj bi bilo že devetdeset odstotkov žarnih pogrebov, medtem ko jih je v Pomurju okoli 40 odstotkov. Banfi si že petnajst let odločno prizadeva za spremembo načina žarnih pogrebov v Sloveniji. "Pri nas se poslavljamo od žare, vsepovsod po Evropi pa se poslavljajo od pokojnika, žara se nato samo v ožjem spremstvu svojcev položi v žarni zid ali grob. Na tak način se je začelo delati na ljubljanskih Žalah, ker so bili v ozadju drugačni interesi, in tako je ostalo, čeprav menim, da smo s tem "ubili" kulturo pogrebov. Tako veliko ljudi nima več možnosti videti pokojnika pred upepelitvijo in se poslavljajo od pločevine. Mnogim svojcem je po pogrebu žal, da pokojnega niso več videli, vendar časa ne moremo zavrteti nazaj."

Najprej obred, nato pokop Tudi načini cerkvenih pogrebov so se spremenili. "Nekoč je bilo tako, sploh na Goričkem, da so po govoru duhovnika zapeli pevci in je takoj bilo treba zakopati krsto. Dokler je trajal pokop, so pevci peli. Tako se ne more delati, zemlja udarja ob krsto, vsi gledajo, to ni bilo ničemur podobno. Prav tako je treba pokop opraviti v miru, ne pa na hitro. Ljudje so najbolj jokali ravno takrat, ko je zemlja začela padati na krsto. Sam sem se tudi nekoč sprl z duhovnikom, ki ni hotel odstopiti od zahteve, da se pogreb opravi na tak način. Vztrajal sem pri svojem, takrat smo počakali, da so pevci odpeli ves repertoar, in od takrat se je to spremenilo."

Tudi glede glasbene spremljave se stvari spreminjajo. "Včasih so na pogrebih igrali samo Tišino, kar se mi zdi neumestno, saj skladba ni povezana s pogrebi, temveč z vojsko. Danes predvajamo melodijo, ki jo je imel pokojni rad, ali kaj na željo svojcev in to se mi zdi bolj osebno," pravi Aleksandra, ki opaža, da je na pogrebih vedno manj črnine, prav tako v tujini, in dodaja, da sta tudi vijolična in bordobarva žalni.

Tudi pri nas sejem pogrebništva Kam se premika pogrebništvo v Evropi, pa bo mogoče kmalu videti tudi pri nas. Odbor za pogrebne dejavnosti skupaj z obrtno in gospodarsko zbornico pripravlja prvi sejem pogrebnih in pokopaliških dejavnosti – Post Viva, ki bo v začetku aprila prihodnje leto na sejmišču v Gornji Radgoni. Idejo je dobil Banfi, ki že vrsto let obiskuje sejem pogrebništva v Bologni, ki je največji v Evropi. Skupaj z direktorjem Pomurskega sejma Janezom Erjavcem pa sta jo uspela realizirati. Ker je pogrebništvo zelo razvita dejavnost, tovrstni sejmi poleg klasičnih eksponatov – krst, križev, žar – zajemajo tudi cvetličarstvo, vrtnarstvo, fotografijo, kamnoseštvo, pogrebno umetnost, zavarovalništvo, literaturo … in so zelo zanimivi za obiskovalce, zato organizatorji upajo, da bo postal eden večjih tovrstnih sejmov v regiji.