(Ne)upravičenost splava po rojstvu

Dr. Alberto Giubilini z univerz v Milanu in Melbournu in dr. Francesca Minerva z univerz v Melbournu in Oxfordu v kontroverzni raziskavi z naslovom Splav po rojstvu: Zakaj bi otrok moral živeti zagovarjata tezo, da bi lahko bilo etično dopustno ubiti novorojenčka v vseh okoliščinah, v katerih je dopusten splav. Te okoliščine vključujejo tudi primere, ko ima novorojeni otrok potencial, da bi živel dostojno življenje, ampak je ogrožena dobrobit njegove družine. Po njunem mnenju novorojenček ni prava oseba, temveč zgolj potencialna, zato interesi "dejanskih" oseb, kot so starši, družina in družba nad interesi novorojenčka prevladajo.

Grožnje s smrtjo Raziskava, ki jo je pretekli teden objavil Journal of Medical Ethics, vodilna mednarodna strokovna revija s področja etike, je sprožila val žolčnih reakcij in burnih nasprotovanj. Avtorjema grozijo s smrtjo, bralci pa se zgražajo tudi nad revijo, ki je omenjeni članek objavila.

Detomor, evtanazija, splav po rojstvu Avtorja sicer namesto izraza detomor uporabljata besedno zvezo splav po rojstvu, s čimer želita poudariti, da je "moralni status ubitega posameznika bolj primerljiv s statusom zarodka, pri katerih se izvajajo splavi, kot s statusom otroka". Izogibata se izrazu evtanazija, saj pri splavu po rojstvu merilo za odločanje ni največja dobrobit tega, ki umre, kot naj bi to bilo v primeru evtanazije.

Pušenjak: Za omenjeno "študijo" ni ne preiskovancev ne preiskovalcev Za mnenje o obravnavani tematiki smo zaprosili mag. Stanka Pušenjaka, ginekologa in porodničarja, ki meni, da z naslovom After – Birth Abortion ni mogoče narediti "študije", saj je ni mogoče opredmetiti. "Zanjo ni ne preiskovancev ne preiskovalcev," pravi.

Opravičilo za ubijanje? "Pojem After – Birth Abortion preprosto ne obstaja oziroma je skovanka, ki zelo slabo opravičuje filozofsko tezo enačenja fetusa z novorojencem. Vsi lahko razumemo, da sta v moralnem smislu fetus in novorojenec enaka, sta pa različna v mnogo drugih aspektih, zato zgolj moralni status ne more biti merodajen za takšno izenačevanje, kot ga predlaga članek, iz katerega potem izpelje opravičilo za ubijanje." Pušenjak poudarja, da o tem pojmu lahko razpravljamo le teoretično, shizofreno, tako kot je za psihotika v njegovem bolnem umu mogoče vse, česar ni mogoče niti opisati in nima ne materialne ne nematerialne biti. "Če psihotiku kaj zmanjka, pač izumi na novo."

Pušenjak razliko med zarodkom in novorojenčkom vidi v tem, da je plod nesporno del svoje matere, otrok pa ne, in to je tisto, kar jima podeljuje najmanj biološko različnost. "Plod je samemu sebi kot otroku biološko podrejen, ne glede na morebitno moralno enakost. Naravna meja med stanjema je rojstvo in umetno enačenje obeh stanj (plodovo in otrokovo) povzroča več težav kot rešitev. Če nosečnica umre, z njo umre tudi plod, če umre mati novorojenčka, otrok preživi. Zunaj telesa nosečnice je otrok samostojen organizem, ki mu je zato družba že od antičnega Rima dalje podelila samostojen status, znotraj maternice pa je plod odvisen od matere in mu zato povsem samostojnega statusa ni mogoče podeliti. Stvar družbenih zakonov je, koliko svobode dovolimo nosečnici pri odločanju o rojstvu ali smrti ploda, in enako lahko seveda storimo tudi za otroka zunaj maternice, vendar le posebej in seveda ne izključno na podlagi moralne izenačenosti ploda in novorojenčka."

Kje so etične meje? "Če bi splav po rojstvu dopustili," pravi Pušenjak, "bi lahko delali podobne enačaje med številnimi stanji, ki so zdaj nedopustni. To bi nas vodilo v sodobni mengelizem brez možnosti, da naletimo še na kakšno naravno oviro, ki bi nas ustavila." Pušenjak je prepričan, da trenutno stojimo pred zadnjo naravno oviro, ki človeštvu še onemogoča skoraj neovirano izbiranje med tistimi, ki naj živijo, in drugimi, ki naj ne živijo.

"Le upamo lahko, da namen umetno sprožene dileme o razliki med plodom in novorojencem ni ta, da bi se dovolilo ubiti novorojenca z razvojno ali drugo napako ali celo brez napake in si ga mati zgolj ne želi, ampak je namen tega kvečjemu zmanjšati stopnjo svobode pri odločanju nosečnice o rojstvu takšnega otroka. Pa tudi ta skrajnost ima nevarne nastavke klericizma."

"Ne gre za politično delo, temveč akademsko študijo" Avtorjema raziskave Albertu Giubiliniju in Francesci Minerva zaradi njunih tez že več dni grozijo s smrtjo, Minerva celo ocenjuje, da je zadnji teden eden najtežjih v njenem življenju. "Ne gre za politično delo niti ni to predlog za sprejem novega zakona. Preprosto gre za akademsko študijo," svoj prispevek ocenjuje Minerva.

Kaj pa evtanazija na Nizozemskem? Urednik revije Journal of Medical Ethics in direktor Centra za praktično etiko v Oxfordu Julian Savulescu, tudi sam že deležen groženj, trdi, da študija v osnovi ne prinaša ničesar novega, da so bili v strokovni literaturi vsi argumenti že večkrat predstavljeni in da so o njih pisali že drugi priznani filozofi in bioetiki, vključno s filozofom Petrom Singerjem, Michaelom Tooleyjem in Johnom Harrisom. Savulescu trdi, da z objavo prispevka ne želijo podajati moralnih sodb, temveč objavljajo le utemeljene argumente. Edina novost, ki jo omenjeni prispevek prinaša, je razmislek v zvezi z interesi matere in družine. Prispevek izpostavlja tudi dejstvo, da se evtanazija novorojenčkov na Nizozemskem že izvaja in da je takih primerov nekje med 15 in 20 letno.