SiolNET. Novice Slovenija
Vsebino omogoča NLB
  • Messenger
  • Messenger
DRUŽBENO ODGOVORNA POBUDA GLEDALIŠKI TOLMAČ

Naveličani novic o koroni? To je zgodba, ki vam bo ogrela dušo!

Vsebino omogoča NLB

Od spomladi 2019 lahko gluhi in naglušni spremljajo gledališke predstave s pomočjo tolmačev. Letos je bilo v okviru pobude predvidenih 12 predstav, a jih je bilo zaradi epidemije koronavirusa izpeljanih šest. So se pa ustvarjalci projekta znašli po svoje - preden se gledališko kolesje vrne v znane, stare tirnice (in s tem tudi življenje, ki smo ga vajeni in ga poznamo), so na splet naložili kultno otroško predstavo Žogica Marogica. Če so odri gledališč trenutno zaprti, jih z nekaj iznajdljivosti in dobre volje lahko vseeno odpremo, zato prisrčno vabljeni na ogled predstave, ki jo najdete na tej povezavi.

Žogica Marogica Foto: Jaka Varmuž

Pobuda Gledališki tolmač je nastala v želji omogočanja stika s kulturo ne samo za vse slišeče, ampak tudi za gluhe in naglušne ter hkratnem ozaveščanju slišečega prebivalstva o pomenu socialne vključenosti invalidov. Njen dolgoročni cilj je vključitev gledaliških tolmačev v vsako predstavo v slovenskih gledališčih. Pobudo Gledališki tolmač je idejno zasnovala agencija Grey, končno podobo pa je pridobila s pomočjo Društva gluhih in naglušnih Ljubljana, različnih slovenskih gledališč, podprli so jo tudi v NLB.

Med predstavami je mogoče opaziti ganjene obraze, ki povedo več kot tisoč besed. Gledališki tolmač gluhim in naglušnim omogoča ogled stalnih predstav na odrih največjih slovenskih gledališč, ki so bile doslej na voljo le slišečemu občinstvu in je zato lahko pomemben mejnik za razmislek o standardih kakovosti socialne vključenosti hendikepiranih in dostopnosti do kulturnih dobrin. Tolmači gledališka dela naravnost z odra tolmačijo v slovenski znakovni jezik in tako gluhim v občinstvu pričarajo edinstveno izkušnjo spremljanja predstav v živo.

Že več kot 200 tisoč ogledov spletne različice predstave

"Da bodo lahko v lutkah uživali prav vsi, tudi gluhi in naglušni otroci, je NLB v okviru pobude Gledališki tolmač, ki jo že drugo leto zapored omogoča v sodelovanju z Društvom gluhih in naglušnih Ljubljana, poskrbela, da je uprizoritev Žogice Marogice tudi v spletni verziji tolmačena v slovenski znakovni jezik. Približevanje gledališča vsem generacijam je izredno pomembno. In čeprav je lutkovna predstava Žogica Marogica namenjena predvsem otrokom, bodo v njej lahko (ponovno) uživali tudi mamice in očki, babice in dedki, pa tete in strici," razložijo v NLB. Predstava bo sicer na ogled vse do 20. 1. 2021, da imate tovrstne vsebine radi pa ne nazadnje priča število ogledov predstave. V dobrih dveh tednih si jo je namreč ogledalo že več kot 200 tisoč gledalcev, številka pa iz dneva v dan raste.

V nadaljevanju prispevka smo se o družbeno odgovorni pobudi pogovarjali z režiserko projekta Gledališki tolmač Lado Orešnik in njenim možem Gorazdom Orešnikom, sicer predsednikom Društva gluhih in naglušnih Ljubljana, ter Karin Brumen, eno izmed osmih tolmačev pri pobudi Gledališki tolmač. Vsi trije so v projekt resda aktivno vpleteni kot soustvarjalci, vseeno pa ga unikatno doživljajo tudi kot gledalci.

Prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji

V Sloveniji znakovni jezik za vsakodnevno sporazumevanje uporablja okoli tisoč gluhih, njegove edinstvene značilnosti pa je treba upoštevati tudi pri pripravi predstav. Pobudi Gledališki tolmač so se pridružili tolmači slovenskega znakovnega jezika, Karin Brumen, Nataša Kordiš, Natalija Spark, Matjaž Juhart, Martin Klepec, Natalija Rot in Doris Pihler. Pripravo in delo s tolmači pa je prevzela prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Orešnik. Čehinjo, zaljubljeno v gledališče, je pred 12 leti v Slovenijo za stalno "pripeljala" ljubezen (je žena predsednika Društva gluhih in naglušnih Gorazda Orešnik, op. p.). V pogovoru nam je med drugim predstavila skrivnosti režisersko-gledališkega ustroja, prilagojenega za ta projekt, in njene ključne zadolžitve pri posameznih predstavah, sodelovanje s preostalimi akterji in vrsto drugih zanimivosti.

Kot pravi sama, je ustvarjati za gluhe in naglušne lahko zahtevna, vendar hkrati neopisljivo hvaležna naloga. Tolmači v vsako predstavo vložijo ogromno znanja in truda, obrazi gluhih gledalcev pa ga poplačajo. "Agencija Grey je naprej kontaktiralo Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana, sestanka sem se udeležila tudi jaz. Ko so mi predstavili rdečo nit te pobude, sem takoj začutila, da gre za velik projekt, ki bo tudi zame pomenil veliko odgovornost. Med profesionalnimi tolmači sem izbrala tolmače, ki imajo tudi igralski talent, z njimi smo začeli intenzivno vaditi, se pripravljati, sledile so prve predstave. Za letošnje leto je bilo sicer v okviru projekta Gledališki tolmač predvidenih 12 predstav, zaradi epidemije koronavirusa jih je bilo izpeljanih šest. Vadili smo za nekaj dodatnih predstav, ki pa so bile potem odpovedane. Upam, da bo v naslednjem letu več predstav, seveda pa je to odvisno od dejavnikov, na katere nimamo vpliva," uvodoma "stanje" v letošnjem letu pokomentira Lada Orešnik.

Lada Orešnik (v sredini) v družbi z gledališkimi tolmači, tudi s Karin Brumen (prva z leve proti desni) Lada Orešnik (v sredini) v družbi z gledališkimi tolmači, tudi s Karin Brumen (prva z leve proti desni) Foto: Nejc Hafner

Prilagoditev originalnega scenarija

Pri pripravah na posamezno predstavo Lada Orešnik sicer najprej pridobi video izbrane predstave in scenarij v originalni različici. "Najprej prejmem videopredstave, nato pa na podlagi videa prilagodim besedilo, da je primerno tudi za gluhe in naglušne. Določene besede je treba spremeniti, ker jih gluhi ne razumejo. Vsaj kakšen mesec pred predstavo je treba vse te stavke, besedilo, prirediti na način, da jih bodo razumeli tudi gluhi, hkrati pa se ne bo v prevodu izgubila vsebina izvirnika. Originalno različico namreč ne gre kar tako postaviti v znakovni jezik, besedilo je treba prilagoditi. Tolmači nato vadijo, jaz pa držim nekako celotno vizijo, jim pomagam, jih usmerjam, jih popravim (če je treba), se pogovorimo. Sledita premiera in nastop, na srečo in s trudom vseh vpletenih se je do zdaj vse odlično izteklo," pravi.

Dodaja, da je treba biti pri podajanju vsebine zelo previden,  sploh ko gre za nekoliko "težje" vsebine, denimo "težje" drame, z dodatki psiholoških segmentov. "Paziti je treba, kakšne predstave zbiramo, da je tudi vsebina bolj lahkotna, denimo otroške zgodbe. Na začetku projekta smo morali tudi temeljito premisliti glede tematskega razvrščanja predstav za gluhe. Pri Mazohistki sem denimo predse dobila besedilo, ki ga je bilo treba temeljito prilagoditi. Jezikovno je bila predstava na zelo visoki, bogati ravni, ki pa ni nujno, da bi jo gluhi razumeli. Prilagajanje vsebine je bil tako nenehen spremljevalec njenega ustvarjanja. Jaz, agencija in tolmači smo nekako družno zbrali predstave, primerne za gluho občinstvo," pripoveduje.

Vsebinsko usmerjanje tolmačev

Kot pravi sama, temu pa pritrjujejo tudi številni vpleteni v ta projekt, Lada Orešnik svojo dušo in srce posveča projektu Gledališki tolmač. "Sicer imam pri projektu Gledališki tolmač v primerjavi s svojimi drugimi projekti nekoliko različne naloge. Pri prvem torej skrbim predvsem za vsebinsko prilagoditev predstav gluhim in naglušnim, izbiro predstav primernih zanje, vsebinsko usmerjanje tolmačev, medtem ko pri svojih lastnih projektih poskrbim tudi za luči, tehniko, scenografijo, kostume," razloži seznam del, ki sicer pritičejo njenemu "nazivu" prve gluhe režiserke v Sloveniji.

Pripravo in delo s tolmači je prevzela prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Orešnik. Pripravo in delo s tolmači je prevzela prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Orešnik. Foto: Nejc Hafner

Poudarja, da je denimo vloga "običajnega" tolmača, ki ga lahko vidimo na dnevniku, informativnih oddajah, tiskovnih konferencah ter tistih v gledališču precej različna. "Tolmač pri dnevniku ima nek svoj prostor, kvadratek, kjer gledamo njegove kretnje, ki so nekakšen copy-paste siceršnjega govora slišečega, medtem ko se mora tolmač v gledališču dodatno izražati z mimiko, s karakterjem, prilagojenim igralskim vlogam profesionalnih igralcev. Tolmač mora vse to prevesti, pokazati, prilagojeno, pa naj gre za otroško, moško, žensko vlogo ali za žival. V pripravah na predstavo moramo vse to do potankosti izpiliti, da lahko vse to tolmači prikažejo na odru. Tako da, ja, je veliko razlik med "navadnim" tolmačem in gledališkim tolmačem. Navadni tolmači kretajo besede brez dodatnega igralskega vložka. Denimo, gledališki tolmač se mora vživeti v vlogo Žogice Marogice (smeh op. p.). Veliko delamo tudi na tem, da je tolmač čim bolj podoben izraznosti dotičnega igralca," sogovornica oceni naravo dela gledališkega tolmača, nekaj besed o tem pa je v nadaljevanju prispevka sicer o tem iz prve roke razkrila Karin Brumen.

Režiserka še dodaja, da sicer tudi profesionalni igralci v predstavah velikokrat izrazijo željo, da bi se naučili znakovnega jezika. "Seveda smo jim pomagali (smeh op. p.). Nekatere zanima bolj, druge manj. Posebej pri predstavi Realisti in Vsi junaki zbrani so igralci pokazali velik interes za kretanje," se spominja in podaja primer konkretnega sodelovanja, graditve mostu med slišečimi ter gluhimi in naglušnimi.

Navdušenje, ki je rastlo od prve predstave naprej

Pa je v kateri drugi državi že videla projekt, ki je primerljiv z Gledališkim tolmačem, jo povprašamo? "Lahko rečem, da je na Češkem podoben projekt, vendar le z eno tolmačko. Projekt tako ni primerljivo celovit kot v Sloveniji, pa tudi slovenski tolmači so v tem, gledališkem smislu, bolj kakovostni," odgovori.

Katera predstava pa se ji je med izvajanjem Gledališkega tolmača najbolj vtisnila v spomin, bodisi zaradi odzivov obiskovalcev ali zaradi kakšnih drugih razlogov? "Izpostavila bi muzikal Adamsovi, ki je bil res "vau", pa tudi različne pravljice za otroke. Gotovo moram omeniti predstavo Županova Micka, sicer iz lanskega decembra,, ki je bila tudi najbolj obiskana, po zaslugi NLB, ki je poskrbel za večjo dostopnost, takrat je bilo v dvorani okoli 250 obiskovalcev. V letošnjih predstavah, ki jih je v veliki meri narekovala epidemija koronavirusa, so za vsako predstavo sicer gluhi in naglušni prejeli po 20 vstopnic. Moram poudariti, da so gluhi in naglušni navdušeni nad zaenkrat izvedenimi predstavami, izredno jih vleče k projektu, želijo si dodatnih ponovitev. Spominjam se, da pri prvi predstavi z njihove strani še ni bilo veliko prijav. Potem pa so se začele širiti informacije o projektu, dobre besede, pozitivne izkušnje in vtisi. Nastal je pravi naval, vsi so si želeli čim prej pridobiti vstopnice, projekt se je začel širiti po Sloveniji. Kar naenkrat je bilo 'preveč' gluhih, tako da nismo najprej mogli zadovoljiti vseh želja. Torej, kar težko je ubesediti njihovo navdušenje, entuziazem, morebiti je slišečemu občinstvu kar težko predstaviti in razumeti, kaj gluhim in naglušnim to pravzaprav pomeni," oceni in v isti sapi doda, da upa, da se bo projekt v prihodnosti samo še nadgrajeval, čeprav ne more reči, kdaj bo gledališko kolesje spet "zapeljalo" v polne obrate.

"Spominjam se, da pri prvi predstavi z njihove strani še ni bilo veliko prijav. Potem pa so se začele širiti informacije o projektu, dobre besede, pozitivne izkušnje in vtisi. Nastal je pravi naval, vsi so si želeli čim prej pridobiti vstopnice, projekt se je začel širiti po Sloveniji." "Spominjam se, da pri prvi predstavi z njihove strani še ni bilo veliko prijav. Potem pa so se začele širiti informacije o projektu, dobre besede, pozitivne izkušnje in vtisi. Nastal je pravi naval, vsi so si želeli čim prej pridobiti vstopnice, projekt se je začel širiti po Sloveniji." Foto: Nejc Hafner

Vključenost gluhih in naglušnih na vseh ravneh

Jasno pa ji je nekaj drugega. "Naj se sliši še tako optimistično in velikopotezno, a želim si, da bi se predstave v okviru Gledališkega tolmača dogajale vsak dan, da bi imeli še več nastopov, da bi bilo še več teh predstav. To gluhi enostavno potrebujemo. Gre tudi za prihodnost gluhih in naglušnih otrok, za izobraževanje, za dostopnost znanja. Želimo si enakovrednosti slišečim in ne, da na vsakem koraku naletimo na neko oviro. Gluhi imajo zelo veliko talentov, največji izziv pri svojem delu pa vidim predvsem v tem, kako jih še bolj integrirati v slišeči svet," pove Lada Orešnik, ki ima tudi številne ideje o večji hierarhiji, povezanosti, mostu med gluhimi in slišečimi. Tudi take, ki se ne nujno nanašajo na kulturo. Opozarja predvsem na osamljenost gluhih in naglušnih v domu za starostnike. "Menim, da je treba nasloviti problematiko, kjer so gluhi in naglušni v domu starostnikov združeni s slišečimi. To lahko pomeni tudi denimo eno gluho osebo ob veliki večini slišečih, ki seveda ne znajo kretati. Tam so torej gluhi še bolj osamljeni, ker se preprosto velikokrat zgodi, da nimajo s kom komunicirati. Vsi ti starostniki potrebujejo in si želijo komunikacije v znakovnem jeziku, bližine, dotika, pisanje ni dovolj. Epidemija koronavirusa je s prepovedjo obiskov stisko še poglobila. Na Islandiji in na Nizozemskem denimo imajo domove za starostnike, ki so prilagojeni tudi gluhim in naglušnim. Želim si, da bi to obstajalo tudi v Sloveniji. Po drugi strani obstaja še ogromno drugih načinov, kako bi slišeče in gluhe še bolj spojili. Velikokrat sem tudi razmišljala o tem, da bi lahko gluhi, ki si to želijo, postali asistenti za ostarele v domu starostnikov. Tako bi bili v nenehni interakciji in manj osamljeni," pravi.

Kakšna pa se ji sicer zdi Slovenija, kar se življenja gluhih in naglušnih tiče, v primerjavi s Češko? "Žal moram reči, da sta izobraževanje in socialna vključenost gluhih in naglušnih na Češkem na nekoliko boljši ravni. Na Češkem se zadeva razvija že 20 let, imajo dober načrt. Tudi med korono so se znali prilagoditi obstoječi situaciji, tako da so predstave prilagojene za gluhe prenesli na splet. Veliko je kulture zanje, pravljic. Veliko pesmi, poezije je prilagojeno zanje. Stvar napreduje že zadnjih 20 let. V Sloveniji se v zadnjih letih stanje izboljšuje in napreduje korak za korakom. Verjamem, da bo vedno bolje, tako na področju kulture kot tudi drugje," upa Lada Orešnik, ki je trenutno zaposlena s številnim projekti. "Koronavirus ni vplival na moje ideje, izkoristila sem to obdobje za številne vaje, tudi prek Zooma. So pa te vaje še dodaten izziv. Na srečo imamo to novodobno tehnologijo, za katero sem zelo hvaležna. Kaj vse sem pripravila v tem času, pa naj ostane še malce zavito v tančico skrivnosti," skrivnostno sklene Lada Orešnik.

Tolmači se na odru zlijejo z igralci

Svoj vidik sodelovanja pri projektu Gledališki tolmač je predstavila tudi tolmačka Karin Brumen, ki je ne nazadnje tudi tolmačila naš pogovor z Gorazdom in Lado Orešnik. Karin Brumen se je rodila gluhim staršem in ima licenco za tolmačko za slovenski znakovni jezik. Kot gledališka tolmačka se mora na predstavo pripraviti sama – prek teksta, videoposnetkov predstave in individualnih vaj s češko režiserko Lado Orešnik. Oder ji ni tuj, saj že več let sodeluje z gluhimi tudi v gledališki skupini Tihe stopinje.

Pri njenem tolmačenju predstav v okviru projekta Gledališki tolmač ne gre samo za tolmačenje, pač pa se mora zgodbi na različne načine predati. Kako torej potekajo njene priprave na predstavo? Kako potekajo usklajevanje in vaje z Lado Orešnik?

 "Če se sama bolj osredotočam na kretnje, delno tudi na igro in karakterje, me režiserka še dodatno opozarja na določene stvari, recimo kako bi nekaj odigrali profesionalni igralci. Gluho občinstvo na tak način takoj vidi, koga v nekem trenutku prevajam. Sem tolmačka in igralka obenem. Priprave sicer potekajo tako, da smo nekaj časa tolmači najprej vsak zase, da si zapomnimo vse karakterje, torej vse ženske in moške like, potem pa smo se kar nekajkrat dobili, da smo v bistvu skupaj povadili. Vsak lik je treba posebej naštudirati, kajti ko sem na odru, ne samo da tolmačim, ampak poskušam z gibi telesa, govorjenjem, ki gluhim prinaša zgovorno mimiko, zgodbo čim bolje predati. Pomembno je, da ne zamujaš in da si usklajen z igralci. Če sta dva igralca na odru, eden je denimo strog, drugi pa nežen, je kar izziv vse skupaj ustrezno tolmačiti, s svojim telesom, mimiko. Največji izziv je, da je denimo na odru 5 ali 6 igralcev pa moram tolmačiti vse njihove dialoge in izraze. To je bilo denimo pri predstavi Vsi junaki zbrani. Kar težka naloga (smeh, op. p.). Tukaj bi potrebovali mogoče dva tolmača. Igra poteka, skače se v besedo, težko je vse prikazati, kdo, kako, zakaj," razloži.

"Polnim otroka v sebi"

Katere predstave in odzivi obiskovalcev pa so se ji najbolj vtisnili v spomin ter kako sama projekt doživlja kot "obiskovalka"?

"Občutki spremljanja odzivov gluhih in naglušnih so fenomenalni. Posebej, ko uvidiš roke gluhih, kako ploskajo, tudi zaradi nečesa kar si jim predstavil, omogočil ti … Neverjetno. Ko se dvignejo vse roke v dvorani, veš, da si storil nekaj dobrega. Občutek je enkraten. Najbolj uživam v pravljicah. Gluhim otrokom lahko predam nekaj, kar jim manjka. Hkrati pa sama pri sebi opažam, da s tem polnim tudi svojega notranjega otroka. Zasipavam ga z raznolikim informacijami. Tukaj imam velik manjko. To se mi zdi izredno pomembno za gluhe otroke in za slišeče otroke gluhih staršev. To se mi zdi neka osnova, tako pridobiš besedni zaklad, domišljijo. Sama pri sebi denimo vem, da sem imela veliko problemov pri pisanju spisov. Ker preprosto nimam te domišljije. Je kar izziv. Gluhi ne berejo in tudi slovenski jezik jim je na nek način tuj jezik. Kot otrok gluhih staršev sem v tem projektu tudi sama spoznala neko kulturno dimenzijo, s katero se v otroštvu denimo nisem srečala. Pri nas ni bilo tega, da bi mi denimo starši prebirali pravljice. Pri tridesetih sem nekako sama pri sebi začela razmišljati, da veliko pravljic ne poznam. Kvečjemu je bila pri nama z mojo mamo vloga zamenjana. Jaz sedaj pri svojih 36 letih na nek način odkrivam neka nova obzorja, čeprav sem s projektom delovno povezana, ga sprejemam tudi kot gledalka. Tudi moja mama je sicer obiskala predstave, ki sem jih tolmačila. To je bilo posebno čustveno doživetje. Tudi zame. Zdi se mi, kot da ji sedaj berem te pravljice. Seveda razumem, zakaj tega pri meni v otroštvu ni bilo, pa vendarle. Tudi ona pri 77 letih prvič sliši, vidi pravljice. Naježi se ji koža," čustveno pripoveduje.

"Občutki spremljanja odzivov gluhih in naglušnih so fenomenalni. Posebej, ko vidiš roke gluhih, kako ploskajo, tudi zaradi nečesa, kar si jim predstavil, omogočil ti … Neverjetno." "Občutki spremljanja odzivov gluhih in naglušnih so fenomenalni. Posebej, ko vidiš roke gluhih, kako ploskajo, tudi zaradi nečesa, kar si jim predstavil, omogočil ti … Neverjetno." Foto: Nejc Hafner

In kaj ona meni o siceršnjem stanju, odnosu do gluhih, naglušnih s strani slišečih ter o vključenosti gluhih in naglušnih v socialno in kulturno življenje pri nas?

"Vključenost gluhih in naglušnih v družbo in kulturo pri nas se izboljšuje. Ko sem bila otrok, sem imela na žalost slabe izkušnje, veliko je bilo zbadanja. Počutila sem se, da smo drugačni, razumevanja je bilo veliko manj kot danes. Na nek način sem se tudi izogibala kretanju. V 20 letih opažam veliko razliko, ljudje bolj sprejmejo, poznajo gluhe. Mogoče sedaj to tudi drugače doživljam kot odrasla oseba. Včasih se mi zdi, da so se te reči bolj skrivale. Jaz če sem denimo hotela z mamo komunicirati, sem jo morala prijeti, potipati, jo pogledati v oči. Tudi danes potrebujem ta očesni kontakt. Tega sem se priučila kot otrok, da sem lahko komunicirala z mamo," pravi.

Dodaja, da si sicer še pred 10 leti ni predstavljala, da bo postala tolmačka, čeprav ji je bilo kretanje na nek način položeno v zibelko. "Kretala sem od majhnega, kretanje je postalo moj prvi jezik. Priznati moram, da si v otroštvu nisem predstavljala, da bom nekoč postala tolmačka znakovnega jezika. Posebej, če bi me o tem vprašali še pred desetimi leti. Življenje me je pripeljalo sem, splet različnih dogodkov in okoliščin, odpravila sem se v šolo za tolmačko. Spoznala sem, da mi je bilo to položeno v zibelko. Danes mi za to ni niti malo žal. Super. Najina naveza z mamo se je tako še dodatno okrepila s tem, ko sem postala tolmačka," razloži.

"S projektom Gledališki tolmač sva se z mamo še dodatno povezali." "S projektom Gledališki tolmač sva se z mamo še dodatno povezali." Foto: Nejc Hafner

Kar v Sloveniji pomeni seks, na Češkem pomeni igra

Pri svojem delu so tolmači sicer vedno oblečeni v temna oblačila. Je takšno pravilo? "Da, zaradi tega so roke bolj izpostavljene, pridejo bolj do izraza. Načeloma naj ne bi nosili veliko nakita, sploh ne svetlikajočega," odgovori.

Tako kot Lada Orešnik tudi ona poudarja, da so velike razlike med slovenskim znakovnim jezikom in preostalimi. "Obstaja mednarodni znakovni jezik, ki pa ni tako bogat kot posamezni po državah. Mednarodni ima okoli 200, 300 kretenj, posamezni pa veliko več. So velike razlike med njimi. Denimo to, kar s kretnjami pri nas pomeni seks, na Češkem pomeni igro (smeh, op. p.). Tudi pri nas v Sloveniji po regijah so razlike, sploh denimo v Ljubljani ali na Obali, razlike so tudi pri mladih ali starejših. Tudi sama opažam razliko pri svojem kretanju z mamo ali z mlajšimi gluhimi in naglušnimi," oceni.

Kako pa je v primeru novih besed, ki jih še ni v znakovnem jeziku? Denimo z izrazoma novi koronavirus in covid-19? "Veliko prevzamemo iz novih držav, tudi omenjena izraza smo prevzeli od drugih," odvrne, v splošnem pa si, tako kot Lada in Gorazd Orešnik, želi nadaljevanja projekta Gledališki tolmač. "Z Lado in Gorazdom delimo iste želje in navdušenje. Tudi sama si želim, da se znakovni jezik vpiše v ustavo, da bo s tem omogočeno še marsikaj drugega in da za take projekte poskrbi država, da ne bomo odvisni od dobrosrčnosti in dobrega dela različnih podjetij, s katero se je denimo izkazal NLB. Si pa želim, da bi se gledališkim tolmačem odprla tudi druga kulturna področja, denimo mjuzikli, koncerti, ne samo gledališča. Več teh vsebin, vsekakor," sklene.  

"Naježila se mi je koža!"

Svojo perspektivo in videnje projekta Gledališki tolmač ter nasploh stika s kulturo in vsakdanjega življenja gluhih in naglušnih je predstavil tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik. Poudarja, da je bila še pred dvema letoma ideja o večji dostopnosti gledališč prisotna zgolj v njihovih mislih.

Dolgoročni cilj pobude Gledališki tolmač je vključitev gledaliških tolmačev v vsako predstavo v slovenskih gledališčih. Pot do uresničitve cilja je še dolga, a se od podpisa zaveze vsi sodelujoči premikajo v pravo smer. Foto: Nejc Hafner Dolgoročni cilj pobude Gledališki tolmač je vključitev gledaliških tolmačev v vsako predstavo v slovenskih gledališčih. Pot do uresničitve cilja je še dolga, a se od podpisa zaveze vsi sodelujoči premikajo v pravo smer. Foto: Nejc Hafner

"Kot predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana sem seveda takoj zagrabil to idejo. Tudi naš sekretar Tine Jenko je veliko pomagal. V prvi vrsti gre zahvala seveda predvsem NLB, ki je projekt finančno omogočila, kar seveda ni mala stvar. Ne bi jim bilo treba, pa so to vseeno storili, tako da – globok poklon. Želim si, da bi ta finančni del prevzela država. Želim si, da bi število tolmačenih predstav samo še naraščalo," uvodoma pove Gorazd Orešnik, ki je bil tudi sam nad prestavami ganjen.

 "Ko sem prvič sedel v dvorani in gledal predstavo Žogica Marogica - govorim predvsem kot gluhi obiskovalec, in ne kot predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana, se mi je naježila koža. Dobil sem kurjo polt. Sedaj, ko sem namreč že "star", sem to prvič videl. Tega prej nisem doživel, kot otrok tega nisem slišal, razumel, ker predstava seveda ni potekala v prisotnosti tolmača. Šele sedaj sem doživel, dojel pravljico. Pa tudi druge predstave. Neverjetno. To je res velika razlika. Starejši gluhi in naglušni sedaj doživljamo to, kar nam denimo v otroštvu ni bilo omogočeno. Vsi gluhi in naglušni so se po predstavi obrnili name s prošnjo, da si tega želijo še in še. Izkušnje teh zgodb in sporočila, ki jih ustvarjajo, so pomembna za odraščanje vseh gluhih in naglušnih otrok. Zakaj? Med vsemi gluhimi in naglušnimi je namreč le 5 odstotkov tistih, ki imajo primerljivo inteligenco slišečim. Preostali imajo manjšo inteligenco. S tem odpiramo obzorja; če bi se odprle še druge možnosti, bi lahko ta odstotek prepolovili, ker bi pridobivali znanje, izobrazbo iz različnih virov. Gluhi otroci se bodo lažje informirali, ker jim to ne bo odvzeto. S tem bi se izobraženost gluhih in naglušnih močno dvignila, tudi kultura. Že zavedanje, da je več možnosti zanje odprtih, veliko pomeni. Gluhi posamezniki, tudi gluhi starši ne berejo knjig. Če vidijo v živo kakršnokoli predstavo, se učijo, pridobijo osnoven kulturni kapital, izobrazbo. Kje drugje jih lahko pridobijo? To je zelo pomembno in to je treba negovati še naprej, torej gluhim prikazati predstave v znakovnem jeziku," razmišlja.

Fotografija, ki spominja na dobre stare čase gledališča, ki pa bodo, upajmo, kmalu spet nastopili. Fotografija, ki spominja na dobre stare čase gledališča, ki pa bodo, upajmo, kmalu spet nastopili. Foto: Nejc Hafner

Navdušenje v razširjeni družini

Poudarja, da je v primerjavi z drugimi kulturnimi dobrinami gledališče za gluhe in naglušne bolj zanimivo predvsem zaradi bogate gestikulacije. "Veliko sta o tem že spregovorili Lada in Karin. Prisotnost tolmača je v gledališči bolj raznovrstna. Tolmač v muzej se denimo ne vživi v igralsko vlogo. Gre se za enodimenzionalno prevajanje. V gledališču se tolmač vživi, tu so bolj žive kretnje, mimike, različne vloge. Če ima v gledališču denimo določen profesionalni igralec določeno specifično barvo glasu, jo poskuša tolmač čim bolj doživeto posnemati. Razlika je velikanska. Zdaj nam tolmač pomaga, da se lahko vživimo v like, bolje začutimo in razumemo bistvo zgodbe, čustva," oceni.  Po podatkih Društva gluhih in naglušnih je sicer več 50 odstotkov slovenske populacije gluhih že obiskalo eno od tolmačenih predstav.

V dvorani gluhi obiskovalci vedno sedijo v ospredju, da čim bolje vidijo tolmača na odru, še pripoveduje Orešnik. "Gluha publika je drugačna. Treba je paziti, kjer denimo stoji tolmač, ali je to na desni ali na levi strani, odvisno od odra in postavitve. Najbolje je, da smo na isti strani kot tolmač. Če bi recimo sedeli v sredini dvorane, bi kmalu izgubili rdečo nit, saj bi morali glavo stalno obračati in bi s tem iz vidnega polja enkrat izgubili tolmača, drugič pa predstavo. Za našo komunikacijo je torej stalen vizualni stik ključen. Če je na levi strani tolmač, morajo biti na tej strani tudi gluhi in naglušni. To je zelo pomembno. Če sediš na drugi strani od tolmača, izgubiš koncentracijo, ker gledaš levo desno, stvari lahko uidejo, ne veš, kaj se dogaja. To je specifika in na to smo tudi opozorili ter bili pri tem uslišani. Na začetku smo se še nekoliko lovili, smo pa potem ta sistem vzpostavili. Gluhim je bilo tako lažje spremljati predstave," pripoveduje.

Izrazi, ki povedo več kot 1000 besed. Izrazi, ki povedo več kot 1000 besed. Foto: Gledališki tolmač

Gluhi so sicer hodili v gledališče tudi prej, preden so dobili gledališke tolmače. A kako je to potekalo takrat? "Obiska "slišečega" gledališča so se morali gluhi in naglušni udeležiti skupaj s tolmačem, ki je potem tolmačil samo zanj, morala sta tudi skupaj sedeti, na tak način pa je bilo težko spremljati dogajanje na odru in hkrati tolmača," odgovori Gorazd Orešnik, ki doda, da tudi v njegovi družini pred vsako predstavo in še veliko časa po njej poteka razprava o Gledališkem tolmaču. "Z Lado skupnih otrok nimava, jaz imam dva gluha otroka iz prejšnje zveze, Lada pa enega. Midva vedno praviva, da imava sedaj skupaj 3 otroke in tudi že štiri vnuke. To je najina družina. Vsi smo nad predstavami popolnoma navdušeni," pove.

"100-krat hvala NLB, a tovrstne projekte bi morala sistemsko podpreti država"

Sogovornik pravi, da je bilo v zadnjih letih narejenih veliko stvari za boljši vsakdan gluhih, a da je kljub temu po njegovem mnenju še mnogo stvari treba urediti.

"Želim si, da bi se ta projekt nadaljeval, da se ne ustavi. 100-krat hvala Novi ljubljanski banki, ki je projekt finančno podprla, agenciji Grey in tudi vsem tolmačem, vpletenim, tudi vsem v našem Društvu gluhih in naglušnih. Si pa želim, da bi za to poskrbela država, v nebesih bi bil, če bi se to res zgodilo. Projekt je torej v tem primeru podprla donacija, v duhu dostopnosti za vse pa bi jo morala država – sistemsko in za vse senzorno ovirane obiskovalce gledališč. Da se financira tolmače. Denar resda ni vse, a brez določenih financ se pravica dostopa do kulture ne more uresničevati. Dolgoročno moramo stremeti k temu, da bi kulturo gluhim približali na način, kot jo imajo tudi slišeči. To si predvsem želimo v prihodnosti. Zelo pomembno je, da so gluhi vključeni. V dnevnem centru v okviru našega društva vsakič znova opazimo, da si gluhi to želijo, z različnimi interakcijami so bolj živahni, sodelujejo med sabo, so aktivni. Dvigujejo raven življenja," poudari.

Če bi se znakovni jezik vpisal v ustavo, bi se gluhim in naglušnim odprle številne dodatne možnosti. Če bi se znakovni jezik vpisal v ustavo, bi se gluhim in naglušnim odprle številne dodatne možnosti. Foto: Nejc Hafner

Zapis znakovnega jezika v ustavo

Doda še, da se na ravni ravni Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije trudijo, da bi se znakovni jezik vpisal v ustavo. "Če bi se to zgodilo, bi se gluhim in naglušnim odprle številne možnosti. Veliko si obetamo od tega. Lažje bo tudi gluhim otrokom v šoli, sedaj je denimo veliko gluhih otrok vključenih vzporedno k slišečim. Če je znakovni jezik vpisan tudi v ustavo, bo tudi izobraženje gluhih in naglušnih nekoliko lažje. Čakamo na odločitev, ki je menda še v postopku," pove in upa na boljši vsakdan gluhih in naglušnih.

Gledališki tolmač Trendi Dokaz, da je tudi v Sloveniji vse mogoče, kadar prevlada posluh za sočloveka
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin