Milko Mikola v knjigi Rdeče nasilje o povojnem nasilju v Sloveniji

V obdobju po letu 1945 do 50-ih let so se po besedah celjskega zgodovinarja in sociologa Milka Mikole v Sloveniji zgodili množični zunajsodni poboji, koncentracijska in delovna taborišča, kamor so ljudi pošiljali na podlagi sodb vojaških sodišč in sodišč slovenske narodne časti, nasilne razlastitve premoženja, politični sodni procesi, zatiranje verske svobode ter zatiranje delavcev in žensk. Slovenija je bila po mnenju Mikole totalitarna država, saj z eno stranko in močno ideologijo ne bi bilo mogoče drugače. Kot je zatrdil Mikola, naj bi bilo žrtev komunističnega nasilja okoli 100 tisoč.

Mikola je na predstavitvi knjige v prostorih Študijskega centra za narodno spravo dejal, da je bilo nasilje povojne oblasti najhujše v obdobju od konca vojne do 50-ih let. Ravno v tem obdobju so se, trdi Mikola, dogajali tudi množični izgoni prebivalstva, tako tistega, ki je živelo na obmejnih območjih in so ga pošiljali na opustošena območja v Sibirijo, kot nemške manjšine; to zamisel, tako pravi Mikola, so že pred komunisti gojili liberalci. "V Sloveniji je pred začetkom druge svetovne vojne živelo približno 28 tisoč Nemcev, 16 tisoč jih pobegnilo še pred koncem vojne, 12 tisoč pa so jih oblasti izgnale," je izsledke svojega dela predstavil Mikola.

Mikola je spregovoril tudi o množičnih zaplembah premoženja ter montiranih povojnih političnih procesih, oboje obravnava tudi v knjigi. "Vojaška sodišča so junija, julija in avgusta 1945 obsodila sedem tisoč ljudi, sodišča slovenske narodne časti pa tri tisoč ljudi," je dejal Mikola, ob tem pa navedel tudi, da je bila številka zapornikov višja od števila obsojenih, saj so se ljudje lahko znašli v zaporu tudi po drugi poti. Nekatere obsojence na prisilno poboljševalno delo in vojne ujetnike so, je povedal Mikola, v sklopu izvajanja industrializacije države izkoriščali za gradnjo obratov.

Mikola je na predstavitvi knjige izpostavil tudi preganjanje verujočih in to kljub temu, da je po njegovih besedah ustava jamčila svobodo veroizpovedi. "Šlo je za izločitev vere iz družbenega življenja, njeno omejitev na cerkveno poslopje," je povedal Mikola.

Zgodovinar v svojem delu preučuje tudi povojne poboje, za katere se, kot je dejal, strinja s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi jih bilo ustrezneje imenovati povojni pomori. V knjigi Mikola problematizira tudi vlogo kazenskega sodstva, ki je po njegovih besedah vzpostavilo popolno diskontinuiteto s predvojno jugoslovansko in za tiste čase sodobno kazensko zakonodajo, v tej zvezi pa omenja tudi po njegovih trditvah zelo pomembno vlogo OZNE, pozneje UDBE v sodnih procesih.

Kot žrtve nekdanjega sistema v knjigi Mikola omenja tudi delavce, na tisoče zaprtih žensk ter kmete, ki so bili zaradi premoženja, katerega lastniki so bili, obsojeni na njegov odvzem, potem ko so leta 1948 in 1949 v državi začeli intenzivno izvajati kolektivno kmetijstvo. "Med političnimi zaporniki je bilo največ kmetov," je povedal Mikola, ob njih pa je omenil še duhovnike, ki so bili bodisi obsojeni ali drugače upravno kaznovani.

Če je bilo represije po letu 1950 manj, pa lahko po besedah Mikole komunistično nasilje med letoma 1945 in 1950 izenačimo z represijo stalinizma ali nacizma. Takoje imel povojni socializem po trditvah Mikole vse prepoznavne znake totalitarizma, kot jih je utemeljila filozofinja Hannah Arendt. Tudi komunistični sistem je, tako Mikola, imel koncentracijska taborišča, ki jih je s tem izrazom, kot je razvidno v dokumentih, tudi imenoval, je povedal Mikola. Po njegovem mnenju se je povojni sistem omehčal po letu 1955, ko je opustil najhujše oblike delovanja, ni pa prenehal biti totalitarizem. "Po letu 1955 je bil socializem znosnejši, ker je država dobila finančno pomoč iz tujine," je dejal Mikola, ki pravi, da se samoupravni socializem razen v decentralizaciji gospodarstva ni bistveno razlikoval od realsocializma, saj da je bilo obema lastno kršenje človekovih pravic in svoboščin.

Mikola, ki že dvajset let preučuje arhivske dokumente, vezane na polpreteklo zgodovino, je dejal, da je knjiga, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, njegovo življenjsko delo, za katerega je bilo potrebno veliko študija. Po mnenju zgodovinarke Tamare Griesser Pečar, ki je vodila pogovor z Mikolo, je delo izredno pomemben in celovit prikaz povojnega nasilja, s poudarkom na obdobju od konca vojne do petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo, kot je zatrdila, nasilje najhujše.