Milena Strle, prodajalka: Včasih nas premalo cenijo

"Imeli smo ogromno strokovnih predmetov"

"Za poklic prodajalke sem se odločila kar malo po sili, malo so me v to prisilile razmere – pa šolski uspeh sploh ni bil problem! Mami je rekla: 'Čim prej pojdi v šolo, da boš prišla do denarja!' Želela sem si postati modna kreatorka, a šivilja nisem hotela biti, pa frizerka tudi ne. Prodajalka – to pa je nekaj veljalo!" pravi Milena, ki je v isti blagovnici zaposlena že častitljivih 30 let.

V trgovski šoli so imela dekleta in fantje takrat ob pouku tudi ogromno prakse. "Učili smo se krasnih stvari, imeli smo številne strokovne predmete, kot je recimo blagoznanstvo. Prav ta znanja zelo pogrešam pri mladih danes. Ko pridejo učenci k nam na prakso, je to katastrofa! Nič ne obvladajo! Takrat pa smo se učili vse o blagu, materialu, velikostih … Ogromno smo pridobili predvsem v stikih s strankami. Sama sem prvič prišla na prakso takoj po osnovni šoli – takoj so videli, če si pravi ali ne. Če si imel dober uspeh, je sledila mesečna nagrada, tako da smo se res potrudili. Eno z drugim nas je vleklo, lepo smo se imeli, starejši so nas lepo podučili o vseh stvareh, ta stara šola je ostala v meni. Najpomembnejše, kar sem odnesla od nje, je bil odnos do strank in pomoč strankam."

Stara šola

In kaj so pred več kot 30 leti učili Mileno, česar mladi trgovci danes ne vedo? "Takšne osnovne stvari: da vsakogar pozdraviš, da si prijazen … Zelo se tudi pozna, ali imaš znanje o blagu, ki ga prodajaš, da to lahko prenašaš naprej. Sploh danes je to zelo pomembno, saj je izbira blaga ogromna, stranke pa so zelo zahtevne, zato je tudi postrežba veliko zahtevnejša, kot je bila nekoč. Stranke v vsej poplavi blaga danes potrebujejo strokovno pomoč. Pa ne le, ko kupujejo tekstil, temveč recimo tudi ko kupujejo tehniko. Saj ne rečem – tu so dobri tudi študenti, vendar ne tisti, ki delajo le mesec ali dva, temveč tisti, ki so v trgovini že dve ali tri leta. Oni, ki pridejo delat le za kratek čas, pa so le za blagajno ali špecerijo! Da je teh začasnih zaposlitev ljudi brez ustrezne izobrazbe v trgovinah danes toliko, je slabo za trgovski poklic. Pa tudi trgovska šola je veliko zgubila v zadnjih letih."

Dobro prodajalko ali prodajalca po Mileninem mnenju najbolj odlikuje to, da se spozna na materiale, da ima pravi pristop. "Pomembno je, da ti stranka res nekaj predstavlja. Tega smo bili vajeni. Prodajalke pri nas smo v glavnem še iz 'stare šole' in delamo z veseljem, ne pa zgolj, da bi minilo teh šest, sedem ur, kolikor traja delovnik. To običajno ni preveč uspešno … Seveda si kdaj tudi utrujen, pride do nesoglasij in napetosti. A kljub težkim časom je čisto drugače delati, če je vzdušje v delovnem okolju prijetno."

Vse pomembnejši je izvor izdelkov

Stranke so danes tudi bolj podučene, kot so bile nekoč, konkurenca pa je za vsakim vogalom. "Stranka danes gleda tudi, kje je kak izdelek proizveden. Če je s Kitajske, to že zaradi tamkajšnjih socialnih razmer marsikatero odbije! Pogosto se pred nakupom pozanimajo tudi, v kakšnih razmerah je bil kak izdelek narejen – marsikatera danes prebere listek na izdelku do zadnje pike! Določeni izdelki že imajo navedeno, da so izdelani v EU-ju. Nakup takih izdelkov ni težaven, težava je z nakupom tistega, kar prihaja od daleč," pravi Milena in ob vprašanju, ali bi slovenska tekstilna industrija po njenem lahko preživela, skomigne z rameni: "Težko rečem, nisem s tega področja, ampak mislim, da so naši zelo dobri! Saj je recimo Lisca delala za Palmers, in to zelo strokovno! Mislim, da so naše tekstilne delavke res zelo dobre šivilje, kakovosten pa je bil tudi proces v tekstilnih tovarnah."

Sicer pa se je, meni Milena, v zadnjih letih spremenilo marsikaj. "Mislim, da kakšna stranka včasih malo prenizko ceni naše delo, kot da bi te podcenjevala zato, ker imaš samo poklicno šolo. A tudi če je tako, te zanimajo številne stvari. Večina naših prodajalk je tudi zelo splošno razgledanih, zanima jih še marsikaj drugega, ne le poklic." V blagovnici, kjer dela Milena, so zaposlene večinoma prodajalke "stare šole" in njene generacije – samo takrat, ko se katera od njih upokoji, jo zamenjajo z mlajšo.

Kriza ni vplivala na odnose

Na vprašanje, kako da tudi njihova blagovnica v preteklih letih ni zaprla vrat kot številne druge trgovine v središču Ljubljane, Milena odločno vzklikne: "Ne, to pa ne! Vedno smo imeli dobro vodstvo, mogoče se je vmes tudi kaj dogajalo, ampak optimizem je prevladoval! V središču Ljubljane sta ostali le dve večji trgovini, vse drugo je šlo."

Blagovnica, kjer dela, je morda malo manjša po zaprtju več lokalnih enot, a jih, kot pravi, negativizem kljub težkim časom ni zajel. "Kljub vsemu smo ostale optimistične, ohranile smo številne stalne stranke, čeprav v bližini ni na voljo primernih parkirnih mest." A stranke iz vse države v "njeno" blagovnico ne vleče samo želja po zapravljanju. "Včasih se pridejo samo malo pogovorit. Ti jih poslušaš in se pogovarjaš – tudi če stranka ta dan ni razpoložena za nakup. Mogoče kdaj ne kupijo nič ali le ene hlačke, a se redno vračajo. K sreči imamo blizu avtobusno postajo, da lahko pridejo tudi starejši ljudje. Ti pogosto prihajajo tudi zato, ker so doma vse bolj osamljeni … Saj danes je težko za vse, ampak le kaj bi bilo, če bi bil ves čas negativen? Najboljše je, da izklopiš televizijo in radio, potem pa se zadeve že malo umirijo."

Milena meni, da imajo s sodelavkami še srečo – veliko slabše so jo odnesli delavci v številnih drugih panogah. "Neverjetno je, kaj se dogaja z gradbenimi in drugimi delavci, res je bedno, kako so jih izkoriščali! Tisti, ki so na položajih, že vedno obrnejo tako, da izkoristijo malega delavca. Grozno je tudi, kaj se je zgodilo s tujimi delavci, ki so prišli k nam – ti so bili tu tudi včasih, pa je vse teklo lepo." Po drugi strani pa, ugotavlja, imajo težave po vsem svetu. "Gradilo se je za to potrošništvo. A če realno pogledamo: koliko stanovanj pa potrebuješ? Saj toliko nas pa tudi ni, da bi se tako veliko gradilo – in tako je vse skupaj ostalo nedokončano, zadolženost in neplačevanje obrtnikov pa sta pripeljala v začarani krog."

Kakšno prihodnost imajo po njenem mnenju mladi? "Z mlajšimi generacijami je tako: če se bodo pustile voditi in učiti, se bo že kaj našlo! Imam dva otroka, iščeta počitniško delo in ga tudi dobita. Z njima so zadovoljni, ker vidijo, da imata delovne navade. Kako se bo obnesel, je odvisno od človeka. Če ti je čisto vseeno in samo čakaš, da boš šel čim prej na kavico ali cigareto, to ne pelje nikamor. Ljudje morajo držati skupaj, da bi lahko vse tole peljali naprej. Mislim pa, da je v tej družbi preveč egoizma. Mladi gledajo na starejše zviška, starejši na mlajše … Malo več sožitja med generacijami bi nam zelo pomagalo," ugotavlja Milena Strle.

Za prvi maj na Rožnik

Z družino so vedno praznovali prvi maj, a vedno v družinskem krogu. Kako bo letos? "Še vedno je aktualen Rožnik, tja greš po nagelj, če si dovolj zgoden, pa na golaž. A večina danes izkorišča te praznike za dopuste v bolj oddaljenih krajih. Pri nas se vsako leto zberemo v ulici, zakurimo kres, si naredimo malo zabavo. Praznovati 1. maj kot praznik dela je v moji generaciji neka tradicija. Otroci so že veliki in gredo po svoje, mi gremo včasih tudi na kak hrib. Pomembno je, da se družimo za prvi maj. To mi pomeni največ."

Pa je v času, ko se trgovine in tovarne kot po tekočem traku zapirajo in bo že kmalu več brezposelnih kot zaposlenih, sploh še smiselno praznovati praznik dela? "Prav je, da ta praznik ostane, že zaradi zgodovine. Ne zdi se mi pametno, da v šolah kar naprej nekaj spreminjajo zgodovino. Tiste zgodovine, za katero mislim, da bi morala ostati, pa skoraj ni več. Zato otroci danes ne vedo več, kaj je bilo res in kaj ne. Danes otroka za praznik dela naložiš na letalo in ga odpelješ v Turčijo – saj ne more vedeti, kaj je prvi maj!"

Čeprav dela že skoraj 30 let, Milena Strle o upokojitvi še ne razmišlja. "Kolegice, nekaj let mlajše od mene, že sanjajo o tem, kaj bodo, ko bodo šle v pokoj. Jaz pa rada delam, želim si, da bi še lahko delala, imela zaposlitev. Seveda si želim, da bi se nekoč lahko tudi upokojila – a ne tako, kot se je moja mami, že pri 50! Tega si ne znam predstavljati, niti ne vem, kaj bi delala. Pa me zanima ogromno stvari in zlahka bi porabila čas – to me sploh ne skrbi. A dokler sem v službi, se povsem drugače počutim. Pomenim več."