Ko vstopiš v svet teme

Gre za enourno zvočno opremljeno (s ptičjim petjem, glasovi ljudi, hrupom avtomobilov, zvokom motornega čolna, …) epizodo v popolni temi, ki se dogaja na površini 850 kvadratnih metrov, in ki kljub kratkotrajnosti na videči osebi pusti trajen pečat.

Skozi park, čez prometno cesto ... z občutkom panike in nemoči

Vstopanje v temni labirint je postopno, z namenom, da se oko privadi na temo in da se začetni šok vsaj kanček ublaži. Občutek, ko te obda tako črna tema, ki je ne »vidiš« niti sredi najbolj temne noči, je nemogoče opisati. Srčni utrip in krvni tlak se zvišata, pograbi te občutek panike in nemoči. Ne preostane ti drugega, kot da se osredotočiš na glas slepega vodnika in slediš njegovim navodilom.

Prva postojanka je sprehod skozi park. Pod podplati začutiš mehko travo, po navodilih vodnika poiščeš klop, za trenutek sedeš nanjo, se povzpneš čez dva mostova, od katerih je eden s premično konstrukcijo in se pretipaš skozi vlažno skalovje, ki zaradi drobnih kapljic spominja na občutke, podobne tistim, ki se radi porajajo v kakšni podzemni jami.

Sledi izkušnja s prometom. S palico si pomagava mimo številnih ovir. Na poti so nama poštni nabiralnik, koš za smeti in avtomobili, parkirani na pločniku. Sledi najtežji del: prečkanje ceste. V hrupu, ki te bombardira z vseh smeri, se je treba osredotočiti na zvočni signal semaforja. Počasni zvok nakazuje rdečo, hitrejši pa je znak za zeleno luč in znak, da se zapodiva čez cesto. Popolnoma brez koordinacije stečeva s Tino vsaka v svojo smer, ena levo, druga desno. Nekoordiniranost in hupanje avtomobilov naju še dodatno zmedeta in šele glas vodnika nama pomaga najti (približno) pravo pot.

Sledi obisk trgovine, kjer se prebijava skozi nakupovalne police, tipava različne artikle in jim dodajava imena. Ko se končno posloviva od nakupovalnega vrveža, se morava prebiti še mimo nakupovalnih vozičkov, ki nama zapirajo pot.

Naslednja postojanka je obisk tipične afriške tržnice, kjer se sprehodiva po peščenih tleh (o pesku zgovorno priča tudi umazanija na najinih čevljih po prihodu na svetlo) in skušava ugotoviti, katere začimbe in živila se skrivajo v vrečkah na stojnicah.

Sledi vrnitev v Evropo. S palicami in tipanjem si utirava pot do pomola in se skobacava v motorni čoln, kjer se za nekaj minut prepustiva vetru in škropljenju morja. Dobesedno.

Na varnem v Evropi potovanje zaključiva v baru za slepe, kjer nama slepi natakar Helmut postreže kozarček krepkega za pogum.

Dunajski Dialog im Dunkeln, ki na naslovu Frayung 6 blizu središča Dunaja deluje dobri dve leti, poleg razstave ponuja tudi Večerjo v temi, kjer je v temnem prostoru ob strežbi slepih natakarjev možno izkusiti večerjo s štirimi hodi. Njegova posebnost pa je tudi v tem, da je od 22 zaposlenih, 11 slepih, ki pa zasedajo tudi vodilne položaje v podjetju. Tako sta na primer slepa tudi direktor podjetja in direktor kadrovske službe, ki je tudi prevzel naše vodenje skozi temačni labirint.