Sobota, 5. 11. 2022, 22.30
2 leti
Tako se je začela veličastna slovenska zgodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,24
12
Slovenska zgodba se je začela, ko so pred približno 1.500 leti na zdajšnje slovensko ozemlje prišli govorci jezika, iz katerega se je v nekaj stoletjih razvila slovenščina.
Slovenci smo po zaslugi Primoža Trubarja svoj knjižni jezik dobili v 16. stoletju. Če je slovenski knjižni jezik, ki je bil podlaga za razvoj slovenskega narodnega gibanja v 19. stoletju, nastal kot sad prizadevanj pogumnega posameznika, pa se je slovenski jezik po drugi strani iz praslovanščine izoblikoval v večstoletnem procesu.
Glede nastanka slovenskega naroda v zadnjih letih v slovenskem zgodovinopisju obstajata dva pogleda. Če poenostavimo: po prvem lahko o slovenskem narodu govorimo šele od 19. stoletja (tak pogled na primer zagovarja zgodovinar Jernej Kosi v svojem delu Kako je nastal slovenski narod), po drugem pa ima slovenski narod oziroma slovenstvo globlje korenine. Ta zadnji pogled več slovenskih znanstvenikov, ki je bolj večplasten in poglobljen kot prvi, je zbran v knjigi Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: Slovenski pogledi).
Subjektivno in objektivno
Narodna identiteta je tako kot vse kolektivne identitete nekaj subjektivnega (für sich, bi lahko rekli po hegeljansko), toda po drugi strani je vezana na objektivne danosti (an sich po hegeljansko). Pri Slovencih, ki so se – tako kot številni drugi evropski narodi – v sodobno politično skupnost oblikovali v 19. stoletju, je najpomembnejša objektivna danost slovenski jezik.
Slovenci smo v obdobje narodnega preporoda v 19. stoletju stopili predvsem kot skupnost ljudi, ki jih povezuje skupen jezik. Osrednja točka slovenskega narodnega programa v 19. stoletju je bila prav uveljavitev slovenskega jezika na slovenskem narodnem ozemlju. Tudi zahteva po Sloveniji oziroma Zedinjeni Sloveniji temelji na jeziku – je namreč zahteva po združitvi govorcev istega jezika v eno politično enoto.
Začetek slovenske etnogeneze
Gledano nazaj je vprašanje slovenske etnogeneze v bistvu vprašanje razvoja slovenskega jezika oziroma drugače povedano: slovenska etnogeneza se začne, ko na območje zahodne Panonske nižine in vzhodnih Alp v zgodnjem srednjem veku pridejo prvi govorci praslovanščine, jezika, iz katerega se je razvila slovenščina.
V tem članku pojem praslovanščina zaradi poenostavitve zajema vse obdobje do nastanka slovenščine in drugih slovanskih jezikov. V jezikoslovju obstajajo namreč različne časovne delitve. Po eni je na primer praslovanščina le jezik, ki se je govoril približno v obdobju okoli leta 600. Pred tem se je govorila predpraslovanščina, po letu 600 pa se je oblikovala splošna slovanščina (common slavic v angleščini, gemeinslawisch v nemščini). Stara cerkvena slovanščina je na primer knjižni jezik, ki je nastal na podlagi enega od narečij splošne slovanščine.
Spet drugi jezikoslovci imajo splošno slovanščino za praslovanščino oziroma za pozni praslovanski jezik. Obstaja pa seveda med jezikoslovci skorajda soglasno mnenje, da se je praslovanščina (oziroma predpraslovanščina) razvila iz prabaltoslovanščine. Ta pa se je brez dvoma razvila iz praindoevropščine.
Slovenski jezik med severom in jugom
Glede tipa praslovanščine, ki se je govoril na današnjem in nekdanjem slovenskem narodnem ozemlju, se mnenja malce razlikujejo. Slovenski jezikoslovec France Bezlaj, ki je bil leksikolog, je tako pred desetletji zapisal, da je več kot "dovolj dokazov, da je slovenska jezikovna podlaga v bistvu jezik severnoslovanskega tipa, ki se je že od prvih začetkov dalje razvijal pod trajnim južnoslovanskim vplivom".
Videoposnetek o Slovencih in slovenskem jeziku:
Po Bezlaju so slovensko ozemlje naselili govorci vsaj dveh praslovanskih narečij: eni, zahodni Slovani, so prišli s severa, drugi, južni Slovani, so prišli iz Panonske nižine. Teza o zahodnoslovanskem naselitvenem valu s severa in južnoslovanskem naselitvenem valu iz Panonske nižine ob rekah (Drava, Sava, Mura ...) navzgor je sicer obstajala že pred Bezlajem.
Arheološki in pisni viri o naseljevanju Slovanov
Po zadnjih arheoloških podatkih so prvi Slovani že po letu 500 oziroma v prvi polovici 6. stoletja prišli na območje današnjega Prekmurja oziroma Pomurja. Drugi, večji val, pa je ob Savi navzgor prišel šele po letu 675. Tako ugotavljajo arheologi.
Dejstvo pa je, da zgodovinski pisni viri vpade Slovanov na območju današnje zahodne Slovenije omenjajo že na prelomu 6. in 7. stoletja. Slovanska stalna prisotnost ob spodnji Zilji in na zahodu današnje Slovenije pa je prvič izpričana za prvo polovico 7. stoletja.
Glasovna enotnost praslovanščine
Bezlaj je kot leksikolog svoje teze o naselitvi govorcev različnih praslovanskih narečij na slovenskem narodnem ozemlju gradil predvsem na preučevanju besednjaka. Na drugi strani je slovenski jezikoslovec Fran Ramovš, ta je preučeval glasoslovje, trdil, da je bila slovanščina zgodnjega srednjega veka enoten jezik. Ni bilo torej velikih razlik med praslovanščino v vzhodnih Alpah in drugod po slovanskem svetu.
Videoposnetek o slovanskih jezikih:
Jezikoslovec Jakob Rigler je naredil sintezo obeh pogledov: v času selitve so se različna praslovanska narečja pomešala in nastal je zelo enoten jezik. Vsekakor lahko rečemo, da so se vsi današnji slovanski jeziki razvili in situ, kot bi se lahko reklo po latinsko (na kraju samem, po slovensko). Torej se je tudi slovenščina sčasoma razvila iz praslovanščine na območju zahodne Panonske nižine in vzhodnih Alp šele po naselitvi.
Drobitev praslovanščine
Nekdaj enotna praslovanščina se je razdrobila na več jezikov zaradi različnih jezikovnih inovacij, ki so bile prostorsko omejene. Najprej so se od preostale praslovanščine začeli odmikati zahodnoslovanski jeziki, verjetno že pred letom 800. Po mnenju nizozemskega jezikoslovca Willema Vermeerja zato, ker so bili določen čas ozemeljsko ločeni od preostalih Slovanov.
Slovenščina oziroma slovenski prostor pri teh najzgodnejših zahodnoslovanskih inovacijah ni sodeloval. Prav tako v teh inovacijah niso sodelovala osrednja slovaška narečja, ki so verjetno izvirno južnoslovanskega izvora.
Zakaj slovenščina ni del zahodnoslovanskih jezikov
Če bi slovenščina bila zahodnoslovanski jezik, bi morali Slovenci namesto besed, kot so noč, pljuča, sveča, tujec, meja, vseved, vseeno, rastlina, zvezda ali cvet, uporabljati besede noc, pljuca, sveca, cudzec, medza, vševed, všeeno, rostlina, gvezda in kvet. Ivan Tavčar bi v tem primeru napisal Kvetje v jeseni, Svetlana Makarovič pa bi vabila na koncert z naslovom Nosil bom rdečo gvezdo.
Slovenščina in slovaščina:
Prav tako slovenščina nima stalnega naglasnega mesta, ki je značilno za skoraj vse zahodnoslovanske jezike (češčina in slovaščina ga imata na začetku besede), ampak prosto (svobodno) naglasno mesto. Po drugi strani pa slovenščino z zahodnoslovanskimi jeziki povezujejo nekateri arhaizmi. Zahodnoslovanski jeziki (izjema so osrednja slovaška narečja) tako niso poenostavili praslovanskih soglasniških sklopov dl in tl v l. Krilo, na primer, je tako v češčini kridlo.
Slovanski arhaizmi in zahodna slovanščina
Podobno je (bilo) tudi v slovenščini. Sklopi dl in tl so tako bili zelo trdoživi zlasti v severozahodnih slovenskih narečjih, v ziljskem narečju pa še vedno v polnosti obstajajo (krilo je v ziljščini kridlo oziroma zaradi t. i. švapanja kridwo).
Ostanki sklopov dl in tl, ki so se na primer na območju južno od današnje Slovenije poenostavili kmalu po slovanski naselitvi in so bili popolnoma odpravljeni (izjema je torlaško narečje), so še vedno značilni za velik del slovenščine: sedla, kradla, pletla, jedla ... Tudi arhaična oblika modliti namesto moliti se ohranja v nekaterih slovenskih narečjih.
Dvojina in tonemski naglas
Na drugi strani pa praslovanski arhaizmi povezujejo slovenščino tudi s srbohrvaškim območjem. Gre za tonemsko naglaševanje, ki je še vedno značilno za osrednja slovenska narečja.
Poleg ohranitve praslovanskega soglasniškega sklopa dl imajo nekatera severozahodna slovenska narečja (zlasti ziljsko) še en praslovanski arhaizem: predpono vi namesto južnoslovanske inovacije iz. Namesto izbirati je tako severnoslovansko vibirati, namesto izdelati videlati (v ziljščini je vi izgovorjen kot bi). Predpono vi ima tudi koroška narečna beseda vigred za pomlad (vi-gresti namesto iz-gresti, v pomenu "iti ven", ko spomladi klijejo rastline in vse cveti).
A ker je slovenščina precej samosvoj jezik, je ohranila praslovansko značilnost, ki jo ločuje tako od južnoslovanske srbohrvaščine kot od zahodnoslovanske češčine ali slovaščine, pa tudi od velike večine preostalih slovanskih in evropskih jezikov – to je dvojina.
Zgodnje rahljanje praslovanščine
Ena prvih inovacij, ki je začela drobiti praslovanščino, je bila tudi poenostavitev soglasniških sklopov dj in tj. Tj oziroma t' je slovenščina preoblikovala v glas č: noč, sveča, sreča ... Zahodnoslovanščina je tj preoblikovala v c, zato je na primer noč v zahodnoslovanskih jezikih noc.
Praslovanski dj oziroma d' pa je slovenščina preoblikovala v j. Ta inovacija, ki se je najverjetneje izvedla že pred letom 800, pa ni zajela samo današnje slovenščine, ampak tudi območje poznejše čakavščine, zahodne in južne kajkavščine ter celo zahodnega dela štokavščine na zahodu današnje Bosne.
Praslovanska gospodja in slovenska gospa
Tako se je sredi današnje Bosne pred 9. stoletjem vzpostavila ena najzgodnejših izoglos (izoglosa je zemljepisna meja določene jezikovne inovacije) na območju južnoslovanskih jezikov. Zahodno od omenjene izoglose so praslovanske besede, kot so medja, tudj, rodjen, kradja, predja in gospodja, začeli takratni Slovani izgovarjati kot meja, tuj, rojen, kraja, preja in gospoja, vzhodno od nje pa međa, tuđ, rođen, krađa, pređa in gospođa.
Južna slovanščina ima v bistvu samo eno pomembno jezikovno inovacijo, ki je izključno južnoslovanska (torej ni segla na območje zahodne in vzhodne slovanščine) in ki je popolnoma zajela vso južno slovanščino: to je sovpad glasov i in y (zadnji glas je nastal iz praslovanskega dolgega u). V praslovanščini se je na primer ribi reklo ruba. Iz te besede je v pozni praslovanščini nastala beseda ryba, v južnoslovanskih jezikih pa nato riba. Zato imamo Slovenci priimke, kot sta Ribnikar ali Ribič, Čehi pa priimek Rybař. Na slovenskem narodnem ozemlju je tudi veliko krajev z imenom Ribnica (na fotografiji je Ribnica ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem, po nemško Reifnitz), na Poljskem pa Rybnica. Podobno je glede Slovenske Bistrice ter češke Bystřice ali slovaške Banske Bystrice. Praslovansko je bila Bistrica Bustirika/Bustrika.
Beseda gospoja je povezana z inovacijo, ki ločuje slovenščino od velike večine srbohrvaščine in katere žarišče je bilo najverjetneje na zahodnoslovanskem ozemlju. Gre za krčenje sklopov oja v a (ter oje v e in oji v i). Tako je iz gospoja v slovenščini nastala gospa, iz vojivoda je nastal vivoda (spomnimo se na slovenski priimek Vivod), iz pojasa pas, iz stojati je nastala beseda stati, iz bojati se pa bati se.
Trd in četrti
V stari slovenščini, ki je izpričana v Brižinskih spomenikih, je bilo to krčenje še bolj izrazito: tua, mega, memu (danes bi rekli: tvoja, mojega, mojemu). Če to krčenje oziroma kontrakcija povezuje slovenščino (in del hrvaščine) z zahodno slovanščino, pa ima slovenščina tudi od zahodne slovanščine neodvisno krčenje (ta inovacija je zajela tudi sever čakavščine).
Gre za izpad črke v nekaterih položajih: tako je iz tvrd nastal trd, iz četvrti četrti, iz stvoriti storiti (ta sprememba je izpričana že v Brižinskih spomenikih), iz svraka sraka ... (podobno je tudi krčenje Cerkvnice v Cerknico).
Slovenščina in nosni samoglasniki
Zelo samosvoja v primerjavi z vsemi drugimi slovanskimi jeziki je slovenščina tudi pri praslovanskih nosnih samoglasnikih. Če je pri večini slovanskih jezikov nosni ǫ (nastal je iz praslovanskih an, un ali on) sovpadel z glasom u, je v slovenščini postal glas o.
Slovenščina je zelo narečno razdrobljena. Zaradi odrezanosti od preostalega slovenskega jezikovnega prostora se je predvsem rezijanščina razvila v precej samosvoje slovensko narečje, ki je govorcem drugih narečij, še zlasti osrednjeslovenskih, težko razumljivo:
Besede, ki so imele (pred)praslovansko obliko ranka, zambu in mangu, so v slovenščini postale roka, zob in mož, v slovaščini ali srbohrvaščini pa ruka, zub in muž. Med slovanskimi knjižnimi jeziki ima za nekdanji nosni samoglasnik ǫ samo slovenščina o.
Ohranitev nosnih samoglasnikov
Slovenščina je poleg tega za razliko od naših (nekdanjih) severnih jezikovnih sosedov Čehov in Slovakov, pa tudi od naših južnih jezikovnih sosedov dolgo časa ohranila nosne samoglasnike (jezikoslovec Vermeer je prepričan, da je to eden od najpomembnejših glasovnih pojavov, ki ločuje slovenščino od srbohrvaščine), še zlasti v severozahodnih narečjih, kjer so obstajali še do pred kratkim.
Nosni samoglasniki še vedno vztrajajo v koroškem podjunskem narečju. V osrednjih slovenskih narečjih so se nosni samoglasniki govorili vse do 15. stoletja. Med drugimi slovanskimi jeziki nosni samoglasniki vztrajajo v poljščini in kašubščini ter delno v bolgarskih in makedonskih narečjih.
Duša, roka in volk
Če smo že pri nosnem samoglasniku ǫ. Za slovenščino je za razliko od srbohrvaščine značilno tudi to, da ni bilo sovpada (pozno)praslovanskega u, nosnega ǫ in samoglasniškega l (duša, ranka/ronka, vlk), ampak so postali različni glasovi: u, o in ol (izgovorjava ou). Tako v slovenščini rečemo duša, roka in volk (vouk). V srbohrvaščini (pri tem je v prvi vrsti mišljena štokavščina) pa so vsi ti glasovi sovpadli, in sicer z glasom u: duša, ruka in vuk.
Meje slovenskega jezika se tudi na jugu ne ujemajo z mejami Republike Slovenije. Slovenska narečja se tako govorijo tudi na zahodu Medmurja oziroma Medžimurja v Štrigovi in v drugih bližnjih krajih (prleško narečje), v ozkem pasu ob Sotli med Humom na Sotli in Rozgo (srednještajersko in kozjansko-bizeljsko narečje), v Vivodini (severno belokranjsko narečje), v velikem delu Gorskega Kotorja (dolenjsko narečje), v Liscu severno od Reke (notranjsko narečje) in v hrvaški Istri severozahodno od Buzeta (istrsko narečje). Na fotografiji: Delnice v Gorskem Kotarju.
Morda bo kdo rekel, da tudi panonska slovenska narečja poznajo obliko vuk ali pun namesto volk ali poln. A tudi za panonsko slovenščino velja, da ni bilo sovpada zgoraj treh omenjenih (pozno)praslovanskih glasov. V panonskih slovenskih narečjih je iz samoglasniškega l nastal u šele po tem, ko se je "pravi" u preoblikoval v ü. Torej: düša, roka in vuk.
Značilni slovenski naglas
Zelo slovenska jezikovna inovacija je tudi pomik praslovanskega dolgega padajočega naglasa z začetka proti koncu besede. To med drugim velja za besede, kot so golob, jesen, večer, kokoš, korak, kovač, oko, telo, seno, zlato, meso ... Ta inovacija, ki se je verjetno uveljavila v 10. in 11. stoletju, daje slovenščini poseben zven, ki jo ločuje od drugih slovanskih jezikov. To je le nekaj inovacij, ki so slovenščino ločile tako od zahodnoslovanske češčine in slovaščine kot od južne slovanščine, ki se govori na Balkanskem polotoku.
Članek o Trubarju in rojstvu slovenskega knjižnega jezika:
Glavni viri za članek:
Marko Snoj, Slovenski jezik v vzhodnih Alpah na prelomu prvega in drugega tisočletja, slovenščina in Slovenci, v: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: Slovenski pogledi, str. 11–25, 2022.
Willem Vermeer, Early Slavic dialect differences involving the consonant system (sl. Zgodnjeslovanske narečne razlike v soglasniškem sistemu), 2013.
Isti, Raising of *ě and loss of the nasal feature in Slovene (sl. Zoževanje glasu *ě in izguba nosnikov v slovenščini), 2009.
France Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, 1967.
Gerhard Neweklovsky, Ziljsko narečje v Bistrici in Straji vasi, 2016.
Matej Šekli, Zemljepisnojezikoslovna členitev kajkavščine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja, 2013.
12