Pred nedeljskim referendumom o arhivski noveli smo soočili mnenji prvopodpisane za razpis referenduma, poslanke SDS Eve Irgl, in predlagatelja novele, kulturnega ministra Uroša Grilca.
1a. Zakaj zdajšnji zakon omogoča boljši dostop do podatkov?
Eva Irgl
Zakon iz leta 2006 omogoča dostop do gradiva tajne politične policije, pravosodnih organov, represivnih organov brez omejitev, zapira pa dostop do podatkov o žrtvah, katerih človekove pravice je grobo kršil nekdanji totalitarni sistem. Zdajšnji zakon torej ščiti žrtve, ne pa tudi storilcev kaznivih dejanj. Novi zakon pa izenačuje žrtve in storilce in s tem krši načelo človekovega dostojanstva in načelo enakosti.
Zakon iz leta 2006 je naredil jasno ločnico med žrtvami in storilci ter tako zaščitil integriteto in dostojanstvo žrtev. Novi zakon tako zapira dostop tudi do občutljivih osebnih podatkov nosilcev javnih služb totalitarnega režima in s tem onemogoča dostop do arhivskega gradiva, ki je bilo do zdaj popolnoma dostopno (npr. CK, Zveza komunistov, pravosodni dokumenti, verska komisija in drugo).
Strokovnjaki s področja arhivskega gradiva in njihove raziskovalne izkušnje so sicer pokazali, da so bile spremembe in dopolnitve arhivskega zakona iz leta 2006 potrebne, ko govorimo o elektronski hrambi gradiva, ne pa v delu, ko se onemogoča dostop do arhivskega gradiva in na perfiden način, z anonimizacijo zapira arhive.
1b. Zakaj predlog vladne novele zakona omogoča boljši dostop do podatkov?
Uroš Grilc
Novela arhivskega zakona omogoča boljši dostop iz več razlogov. Prvič v vsej zgodovini Slovenije novela uveljavlja to, da nobeno arhivsko gradivo ni več absolutno nedostopno, saj odpravlja vse stopnje tajnosti v gradivu, nastalem pred 17. 5. 1990, ko je bila konstituirana prva demokratično izvoljena slovenska skupščina.
Veljavni zakon je že doslej varoval občutljive osebne podatke, novela pa oži nabor teh podatkov, izpušča politično prepričanje in ohranja med varovanimi le še podatke o zdravstvenem stanju in spolnem življenju, kar pomeni, da bi bilo z vidika varovanja osebnih podatkov v primeru uveljavitve novele dostopnih več dokumentov.
Novela nadalje uvaja javno objavo oziroma javni dostop vseh do tistega gradiva, za katerega je po obstoječem zakonu treba zaprositi za dovoljenje arhivsko komisijo, v njem bi bili prekriti le morebitni občutljivi osebni podatki v dokumentu (na primer zdravstveno stanje). Novela omogoča dostop do arhivov vseh javnopravnih oseb, saj ukinja taksativno naštevanje organizacij, na katere naj bi se gradivo nanašalo.
Obstoječi zakon našteva le nekdanje družbenopolitične organizacije (kot so Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva in Zveza sindikatov Slovenije), organe notranjih zadev in pravosodne organe. Tako bi postalo popolnoma dostopno vse gradivo najvišjih organov nekdanjega režima, ki je zdaj le deloma dostopno, kot je gradivo predsedstva SRS, Izvršnega sveta SRS, republiških sekretariatov. Novela arhivsko gradivo ohranja v celoti dostopno za preiskovalne organe in za raziskovalce, za te se glede dostopa ne spreminja nič. Novela tudi v ničemer ne spreminja vloge arhivske komisije. In ne nazadnje: ni resnična trditev, da novela zahteva formalni status raziskovalca.
2. Ali bodo podatki po noveli zakona hitreje dostopni ali bo trajalo dalj časa, kot traja zdaj?
Eva Irgl
Po noveli bodo uporabniki potrebovali precej dlje časa, da bodo prišli do podatkov. Arhivisti bodo morali naročeno gradivo najprej temeljito pregledati in potem pripraviti kopije, na katerih bodo anonimizirali občutljive osebne podatke. Postopki bodo zapleteni in dolgotrajni. Za raziskovalne namene lahko uporabniki zdaj dobijo dostop do originalnega besedila, če na njihovo prošnjo to odobri arhivska komisija v roku dveh mesecev. Ker pa bo po noveli zakona potrebno dovoljenje tudi za gradivo, ki je bilo do zdaj prosto dostopno, bodo seveda arhivisti v vseh javnih arhivih preobremenjeni, prav tako tudi arhivska komisija. Postopek se bo tako precej podaljšal, sploh če vemo, da je arhiv kadrovsko podhranjen, in tudi v prihodnosti ne kaže, da se bi kaj izboljšalo.
Uroš Grilc
Gradivo z občutljivimi osebnimi podatki je po trenutnem zakonu nedostopno, saj zakon iz leta 2006 ne predvideva možnosti ločevanja posamičnih dokumentov, temveč le celote. In tega gradiva je v fondu nekdanjega SDV velika večina, okrog 95 odstotkov. Poleg tega pa za to gradivo določa nedostopnost za vselej, brez omejitev z roki.
Arhivska komisija pri odločanju o izrednem dostopu do tega gradiva po trenutnem zakonu ni vezana na kakšen poseben rok. Novela to zaprtost arhivov odpravlja z uzakonitvijo rokov iz Zakona o upravnem postopku, ki vežejo Arhiv Republike Slovenije in arhivsko komisijo. Glede na dosedanjo prakso ni razloga, da bi po noveli postopek trajal dlje. Nasprotno, glede na to, da bo kar 75 odstotkov gradiva prosto dostopnega, se bodo ti roki skrajšali.
3. Ali so občutljivi osebni podatki po zdajšnjem zakonu bolj zaščiteni, kot bodo po vladnem predlogu novele?
Eva Irgl
Novela zakona predvsem izenačuje žrtve in storilce kaznivih dejanj, kar je za nas nedopustno in sramotno, saj uvaja tudi nedostopnost občutljivih podatkov nosilcev javnih funkcij pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. 5. 1990. To pomeni, da bodo po noveli celo bolj zaščiteni tisti, ki so storilci kaznivih dejanj, kot tisti, ki so bili žrtve. Naj pojasnim ob primeru. Mitja Ribičič, ki je bil najvišje v strukturi Ozne, ta je dajala ukaze za zunajsodne poboje, je zaradi tega, ker še ni preteklo deset let od njegove smrti, bolj zaščiten kot na primer žrtev tedanjega režima in tvorec slovenske države dr. Jože Pučnik.
Uroš Grilc
Nasprotno, zdajšnji zakon navaja bistveno več kategorij osebnih podatkov, medtem ko z novelo med njimi ne bo več političnega prepričanja, članstva v politični stranki, sindikatu in filozofskega prepričanja. Izvajanje zdajšnjega zakona v praksi pa je, sodeč po opozorilih Informacijskega pooblaščenca, omogočalo preširoko razkrivanje teh podatkov. Arhiv Republike Slovenije ter arhivska komisija sta zaradi neživljenjske določbe namreč včasih obšla zakonsko predpisano presojo o izjemi od dostopnosti.
Na drugi strani pa je trenutni arhivski zakon tako absurden, da posameznik, strogo po črki zakona, sploh ne bi smel pogledati lastnega dosjeja ‒ takoj ko je v njem občutljiv osebni podatek druge osebe. To pa je tudi v nasprotju z ustavno varovano pravico do vpogleda v osebne podatke, ki jih o tebi nekdo zbira in obdeluje.
Trenutni zakon torej v praksi ščiti posameznikove občutljive osebne podatke pred njim samim, pred drugimi, tudi nepoklicanimi, pa ne tako, kot bi po ustavno zagotovljenem varstvu pravic zasebnosti in osebnih podatkov moral. Sodeč po letnih poročilih Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, pa je pri tem še diskriminatoren, saj neenako obravnava različne kategorije posameznikov. Novela to ustrezno ureja s tem, da varuje le najožjo intimno sfero posameznika.
4. Katera različica zakona omogoča dostop do podatkov širšemu krogu oseb? Kdo lahko dostopa do arhivskih podatkov po zdajšnjem zakonu in kdo lahko dostopa do teh podatkov po vladni noveli?
Eva Irgl
Po zdajšnjem zakonu lahko do podatkov dostopajo vsi ljudje, ki jih dokumenti zanimajo, izvzeti so le občutljivi osebni podatki, do katerih pa lahko dostopajo tako, da izpolnijo obrazec, v katerem se zavežejo, da ne bodo zlorabljali osebnih podatkov. Do zdaj se takšna zloraba tudi še nikoli ni zgodila.
Arhivska komisija ima po novem zakonu bistveno več pristojnosti in diskrecijsko pravico, da odloči, komu bo dovolila dostop do izvirnih dokumentov. Obenem bo moral raziskovalec arhivski komisiji še prej poslati svojevrsten znanstveni elaborat in natančno opisati, zakaj raziskava ne bo mogoča brez dostopa do tega gradiva. Seveda pa takšnega elaborata ne napišeš v petih minutah, ampak je zato potrebnega bistveno več časa. Pa še nekaj, po novem zakonu, če nimaš statusa raziskovalca, zgodovinarja ali novinarja, do izvirnih dokumentov, ki so potrebni za celovito raziskavo, ne moreš.
Takšen primer je na primer Igor Omerza. Naredil je izračun, ki kaže, da bi za vse arhivsko gradivo, ki ga je treba po zakonu anonimizirati, potrebovali približno 125 let. In kaj je to drugega kot tehnično zapiranje arhivskega gradiva in onemogočanje dostopa raziskovalcem?
Uroš Grilc
Trenutni zakon omogoča prosto dostopnost zgolj petih odstotkov gradiva nekdanje SDV, novela pa bo zaradi odstranitve političnega prepričanja s seznama občutljivih osebnih podatkov omogočila prosto dostopnost kar 75 odstotkov gradiva. Novela za raziskovalce ohranja dostop do vseh gradiv in vseh podatkov prek arhivske komisije kot doslej, pri čemer pa jim pridružuje še novinarje in znanstveno-raziskovalne inštitucije.
Z vidika proste dostopnosti gradiv pa za 25 odstotkov preostalega gradiva predvideva možnost anonimizacije, to je prekritja zgolj občutljivih osebnih podatkov, pri čemer ime in priimek nedvoumno nista prikrita. Gre za gradivo, ki je splošni javnosti po trenutnem zakonu absolutno nedostopno.
5. Ali pričakujete, da bo nedeljski referendum dobil potrebni kvorum za uspeh?
Eva Irgl
Referendum je najvišja oblika demokratičnega odločanja, najvišja oblika neposredne demokracije, na kateri imamo državljani pravico in dolžnost, da odločamo o pomembnih vprašanjih. In vprašanje arhivskega gradiva ni strankarsko vprašanje, ampak širše družbeno vprašanje, ki je vsem nam skupno in nas povezuje. Gre namreč za vprašanje narodove identitete in kulturnega bogastva naroda. Naša nedavna preteklost je še vedno predmet številnih razprav, ki se vsakodnevno pojavljajo v javnem življenju in ki kažejo na to, da bomo morali Slovenci glede tega obdobja narediti še precej korakov na poti drug do drugega. Zatiskanje oči pred dogodki, ki so se dogajali vsem nam, in pred resnico, ki jo moramo odkrivati, je ena od najslabših popotnic za zdravljene ran iz preteklosti. V nedeljo bomo imeli državljani možnost, da se odločimo za odpiranje resnice.
Uroš Grilc
Po novi ureditvi referendumske zakonodaje poznamo le še zavrnilni referendum, po katerem se mora proti zakonu, ki je predmet odločanja, izreči vsaj 20 odstotkov vseh volivk in volivcev, da je zakon zavrnjen. Bodo pa ljudje s svojo udeležbo ali neudeležbo sporočili tudi, ali je smiselno, da se o takšnih vprašanjih izrekamo na referendumu.
6. Ali se zavedate dejstva, da večina državljanov ne ve, o čem se bodo odločali na referendumu?
Eva Irgl
Javnost je imela možnost, da se je z vsebino novele zakona seznanila v dobrih štirih mesecih od njenega sprejetja. Menim, da so imeli volivci možnost spoznati vsebino novele zakona, in verjamem, da smo vsi skupaj dovolj zreli za demokratično odločanje in legitimno izražanje svojega mnenja. Zato vabim državljanke in državljane, da se v nedeljo, 8. junija, v čim večjem številu udeležijo referenduma in glasujejo proti zapiranju arhivov, proti zanikanju resnice in proti noveli zakona o arhivskem gradivu.
Uroš Grilc
Informiranost ljudi o predmetu odločanja na referendumu je vselej nujen predpogoj za legitimen referendum. Njihova nevednost pa je vselej v prid tistim, ki argumentov proti nečemu ne premorejo. Glede na retoriko in zavajanja v referendumski kampanji ni težko ugotoviti, katera stran ima s tem težave, katera pa si s podajanjem pojasnil tako prek posebne spletne strani kot tudi prek družabnih omrežij prizadeva za ozaveščenost volivk in volivcev o predmetu odločanja. Dejstva, ki jih zagovarjamo, so nedvoumna in zavračajo prazno retoriko zarote, prikrivanja in političnih spletk.
7. Kakšen odnos imate do kršenja človekovih pravic?
Eva Irgl
Kršenje človekovih pravic se dogaja vso zgodovino človeštva. Čeprav smo ljudje najvišje razvita bitja na Zemlji, smo sposobni tudi najhujših krutosti, zlorab in dejanj proti samemu sebi, proti človeški vrsti. Prav zato smo skozi zgodovino zapisali več zakonov, deklaracij, resolucij in priporočil, ki govorijo o človekovem dostojanstvu in obsojajo kršenje temeljnih pravic vsakega človeškega bitja. Vsi ti dokumenti pa morajo z nami živeti v resničnosti, ob njih se moramo učiti, o tem izobraževati mlade in se zavedati, da prav s svojim dobrim zgledom pripomoremo k boljši družbi.
Niso dovolj le besede, potrebna so dejanja. Zgrožena sem, da koalicijski poslanci na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti niso bili sposobni sprejeti niti temeljnih civilizacijskih sklepov, kot sta pieteten pokop umrlih in obsodba zločinov.
Uroš Grilc
Absolutno negativen, zato tudi ne razumem neznosne lahkotnosti, povezane z dejstvom, da so obstoječi zakon o arhivih iz leta 2006 ravno v delu, ki govori o varstvu in obdelavi osebnih podatkov, človekovi zasebnosti in dostojanstvu, kritizirale že vse institucije, ki v tej državi veljajo za varuhe človekovih pravic in ustavnosti, vključno z Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. V mojem miselnem horizontu to ni vprašanje, ki bi dopuščalo več mogočih odgovorov.