Kaj javna televizija med hudo epidemijo sporoča o stroki z "Janezovimi upognjenci"?

Rubrika Top5 v oddaji Studio City je reden avtorski izbor pomembnejših dogodkov in odmevnejših izjav minulega tedna, ki ga pripravljajo različni avtorji naše redakcije. Rubrika je zasnovana avtorsko, kar pomeni, da so tako izbor kot napisi pod izbranim dogodkom ali izjavo avtorski komentar. Gre torej za oceno in vrednotenje posameznega dogajanja, ki je subjektivno, saj je njegov namen, da avtor izbrano tematiko ovrednoti in umesti v družbeno-politično realnost.

V tistem tednu se je zvrstila vrsta sprememb v zvezi z epidemičnimi odloki, od najav popolnega zaprtja, napake v zapisniku, do petkove večerne novinarske konference. S napisom nismo diskreditirali strokovnjakov, ampak ubesedili mnenje, da je stroka svoja priporočila prilagodila političnim odločitvam.

Menim, da je urednica ustrezno pojasnila zasnovo rubrike, ki ima avtorski, s tem pa subjektiven oz. komentatorski pečat. Avtorski je tako izbor izjav kot poimenovanje/opis teh izjav. Z ogledom več rubrik Top5 v daljšem časovnem obdobju sem se prepričala, da avtorji pri poimenovanju izbranih izjav uporabljajo različne kreativne prijeme: velikokrat si izberejo rdečo nit, ki poveže pet izjav (npr. z uporabo številk ali ekspresivnih besed), večkrat uporabijo tudi metafore ali besedne igre.  

Menim, da v javnem mediju tudi za avtorske pristope v subjektivnih žanrih (npr. komentar, satira, glosa itd.) velja pravilo, da ni dovoljeno prestopiti meje med duhovitostjo in duhovičenjem oz. humorjem in žaljenjem ali smešenjem. Bistveno je tudi, da se kritika, izražena z ekspresivnimi izrazi, nanaša na ravnanje neke javne osebe, ne pa na lastnosti, videz, osebne značilnosti .. te javne osebe. Menim, da je tudi najostrejšo in zajedljivo kritiko mogoče in treba izraziti tako, da ni osebno žaljiva oz. da ne posega v osebno dostojanstvo posameznikov. To od programskih ustvarjalcev terjajo tako Poklicna merila in načela novinarske etike kot Programski standardi. Menim, da v obravnavanem primeru ločnica med duhovitostjo in zasmehovanjem ni bila spoštovana.

Tako kot se v preteklosti nisem mogla strinjati z uporabo besede »idioti« za osebe, ki se ne cepijo proti gripi  (v eni od kolumn), ali besede "lunatiki" za osebe, ki so zadržane do cepiv in drugi javnozdravstvenih ukrepov v koronavirusni epidemiji (v enem od tedenskih komentarjev), se tudi v primeru, o katerem ste mi pisali, ne morem strinjati s pejorativnim poimenovanjem posameznikov, ki imajo v epidemiji pomembno javnozdravstveno vlogo in so tudi pomemben vir kredibilnih javnozdravstvenih informacij. Pri tem ne gre za vprašanje, ali njihovo ravnanje (oz. ravnanje javnih osebnosti sploh) sme biti predmet argumentirane medijske kritike. Sporno pa je, če se takšna kritika izreče s posmehljivim poimenovanjem, brez argumentacije, mimobežno.

Znani so mi primeri, ko so najvišje poklicne, etične in tudi pravosodne inštance obranile izjeme in menile, da je lahko tudi žaljivo poimenovanje sprejemljivo, vendar le v skrajnih primerih, ko so presodile, da so novinarji družbeno nesprejemljive (nekorektne) izraze oz. žaljivke uporabili zato, da bi na tak način opozorili na bistveno nevarnejše ravnanje, npr. teptanje človekovih pravic ali dušenje svobode govora, ali pa, če je bila teža uporabljenega nekorektnega izraza sorazmerna s težo ravnanja javne osebe, ki je bila etiketirana s to žaljivo besedo. Menim, da v obravnavanem primeru nikakor ne moremo govoriti o izjemi takšne vrste.

Uredništvu Informativnega programa, vsem uredništvom, v katerih gojijo subjektivne avtorske žanre in pristope ter posebej uredništvu oddaje Studio City bom priporočila vnovično seznanitev s Programskimi standardi ter Poklicnimi merili in etičnimi načeli RTV Slovenija ter notranjo razpravo o pravilih komentiranja in ločnici med duhovitostjo in smešenjem.