SiolNET. Novice Slovenija
2,21

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Nutrije na ljubljanskih nabrežjih

Južnoameriške priseljenke, ki uživajo v Ljubljanici

2,21

termometer

nutrija
Med sprehodom ob Ljubljanici, posebej okrog Mrtvaškega mostu in na Špici, je na tamkajšnjih obrežjih zelo verjetno srečanje z nutrijami. Foto: Ana Kovač

Nekaterim se zdijo prisrčne, drugim nadležne, v nobenem primeru pa teh velikih glodavcev na nabrežjih Ljubljanice preprosto ni mogoče spregledati.

Ljubljanica sicer ni edina reka v Sloveniji, kjer lahko naletimo na nutrije – zagledali so jih tudi že ob Savi, Dravi in Muri ter bližje morju ob Rižani. Večinoma so njihovi kožuhi rjavi, a se med njimi najde tudi kakšna črna ali sivkasta.

Nutrije ljubijo mestna nabrežja, ker tam dobijo od ljudi, neposredno in posredno, veliko lahko dostopne prehrane. Nutrije ljubijo mestna nabrežja, ker tam dobijo od ljudi, neposredno in posredno, veliko lahko dostopne prehrane. Foto: Ana Kovač

Ne glede na barvo se odlično znajdejo v vodi, vsekakor bolje kot na suhem, saj so zaradi svoje plavalne kožice izvrstne plavalke. Najbolj pri srcu so jim počasne reke, tudi jezer se ne branijo. Tehtajo do skoraj deset kilogramov in so dolge do 60 centimetrov – to brez njihovega okroglega repa, ki je sam praviloma dolg najmanj pol toliko.

Iz Južne Amerike zaradi človeške podjetnosti (ali pohlepa)

Še danes ni enotnega odgovora, kako so se nutrije, ki sicer spadajo v skupino bobrovk, pravzaprav znašle na ljubljanskih in slovenskih obrežjih – včasih pa, ko si drznejo, tudi na ulicah. Nutrije, njihovo latinsko ime je Myocastor coypus, so namreč doma z južnega dela južnoameriške celine, pred dobrim stoletjem pa so jih ljudje pripeljali tudi na severno poloblo, saj so se z njihovimi krzni nadejali lepega dobička.

Vsaka samica ima v povprečju pet mladičev, letno pa dve ali celo tri legla. Vsaka samica ima v povprečju pet mladičev, letno pa dve ali celo tri legla. Foto: Ana Kovač

A ko je cena krzna upadala, so jih rejci začeli skrivaj izpuščati, kakšna nutrija pa se je zagotovo tudi že pred tem sama izmuznila mimo rešetk. Najbrž smo jih tako začeli srečevati na prostosti tudi v svoji bližini, saj je bila ena od takšnih farm tudi na Ljubljanskem barju.

Najstarejši zapis o prostoživečih nutrijah naj bi segal v leto 1936, in sicer na območje Maribora. Nekateri jim rečejo tudi vodne podgane, a jim s tem morda delajo nekaj krivice. Njihove najbližje sorodnice so činčile, ki so se na našem koncu sveta znašle iz istega razloga kot nutrije, in kapibare.

Nutrije so zelo spretne plavalke, k temu pripomore tudi njihov rep, a katerim krmarijo. Nutrije so zelo spretne plavalke, k temu pripomore tudi njihov rep, a katerim krmarijo. Foto: Ana Kovač

Hranjenje nutrij je prekršek

Naša krajina jim očitno ugaja, ne nazadnje zato, ker pri nas skoraj nimajo naravnih sovražnikov. Čeprav v svoji domovini ne bi imele snega, jih ta pri nas očitno sploh ne moti, tudi v zimsko mrzli Ljubljanici rade plavajo in ob tem krmarijo s svojim dolgim repom.

Nutrije so načeloma rastlinojede, a se kruha, četudi to ni njihova naravna hrama. sploh ne branijo. Nutrije so načeloma rastlinojede, a se kruha, četudi to ni njihova naravna hrama. sploh ne branijo. Foto: Ana Kovač

V vseh letnih časih so najbolj živahne ob predvečeru in v prvih urah noči, a ko dojamejo, da jim kdo nosi hrano, se bodo hitro navadile, da bodo za svoja podarjena kosila budne in pripravljene.

Plavalna kožica na značilnih črnih tačkah Plavalna kožica na značilnih črnih tačkah Foto: Ana Kovač

Toda hranjenje nutrij je, tako kot krmljenje katere koli divjadi zunaj okvirjev in lokacij načrtov lovsko upravljavskih območij, prepovedano po določilih zakonodaje, ki ureja divjad in lovstvo.

Nutrija je v naše naravno okolje najverjetneje prišla, ko so jih zaradi upada donosnosti krzna rejci preprosto zapustili ali celo odvrgli. Nutrija je v naše naravno okolje najverjetneje prišla, ko so jih zaradi upada donosnosti krzna rejci preprosto zapustili ali celo odvrgli. Foto: Ana Kovač

Njihov največji sovražnik je nezadovoljen človek

Nutrije pa nimajo samo dobrotnikov, temveč tudi nasprotnike, ki jim očitajo škodljivost. Na njihovem jedilniku je večinoma rastlinska prehrana (sicer niso preveč izbirčne in bodo pojedle marsikaj, kar jim pride pod brke), a zato naj bi vrtičkarjem ob reki kradle njihov pridelek, s kopanjem rovov tudi v nasipih pa spodkopavale rečna obrežja.

Nutrije lahko ob Ljubljanici zagledamo tudi podnevi, a so najbolj živahne v predvečernih in prvih večernih urah. Nutrije lahko ob Ljubljanici zagledamo tudi podnevi, a so najbolj živahne v predvečernih in prvih večernih urah. Foto: Ana Kovač

Na podlagi ocen, ki temeljijo na izkušnjah iz drugih delov sveta, lahko tujerodne nutrije uničijo do tretjino rastlinskega sveta na območjih, kjer se naselijo. Njihov greh je tudi izpodrivanje konkurenčne pižmovke, ta je ravno tako kot nutrija tujerodna vrsta.

Nekateri nezadovoljneži gredo pri iskanju pravice tako daleč, da si jemljejo pravico nenadzorovanega odločanja o njihovem življenju.

Nekateri nutrijam rečejo tudi vodne podgane, a jim s tem morda delajo nekaj krivice. Nekateri nutrijam rečejo tudi vodne podgane, a jim s tem morda delajo nekaj krivice. Foto: Ana Kovač

Nihče natančno in uradno ne ve, koliko jih je

Na svojo nesrečo spadajo nutrijo med lovne neavtohtone živali, kar pomeni, da zanje kake institucionalne oskrbe ni mogoče pričakovati. Morda tudi zato ni znano, koliko jih je pravzaprav ob Ljubljanici in drugod po Sloveniji.

Nutrija spada med divjad, zato pripadajoča zakonodaja ne dovoljuje hranjenja zunaj okvirjev in lokacij načrtov lovskih društev. Nutrija spada med divjad, zato pripadajoča zakonodaja ne dovoljuje hranjenja zunaj okvirjev in lokacij načrtov lovskih društev. Foto: Ana Kovač

Nutrije imajo podmladek dvakrat ali celo trikrat na leto, čeprav mladiče najlažje opazimo v spomladanskem času. Samica ima po brejosti, ki traja malo več kot štiri mesece, običajno pet mladičev, lahko pa jih je tudi do ducat.  

Nutrije rade kopljejo rove, zato številni kažejo s prstom nanje, ko iščejo krivce za spodkopavanje rečnih obrežij. Nutrije rade kopljejo rove, zato številni kažejo s prstom nanje, ko iščejo krivce za spodkopavanje rečnih obrežij. Foto: Ana Kovač

Če jih ne doleti nenaravna smrt, lahko računajo na največ od šest do osem let življenja, na prostosti pa običajno pol toliko.

Nutrije se ljudi praviloma izogibajo, a izjemo naredijo, če začutijo, da se jim obeta slasten prigrizek.  Nutrije se ljudi praviloma izogibajo, a izjemo naredijo, če začutijo, da se jim obeta slasten prigrizek. Foto: Ana Kovač

Blizu na primerni razdalji

Nutrije bežijo od človeka in se mu (nenaravno) približajo samo takrat, ko od njega prejemajo hrano, kar ni ravno najbolje niti za njihovo prehrano niti za vzdrževanje njihovega optimalnega števila – pa še protizakonito je.

Nutrije se včasih opogumijo celo za sprehod po ulicah, a so vendarle najraje na obrežjih počasnih rek. Nutrije se včasih opogumijo celo za sprehod po ulicah, a so vendarle najraje na obrežjih počasnih rek. Foto: Ana Kovač

V redkih primerih, ko se počuti ogroženo, bo nutrija napadla in na zelo boleč način dokazala moč svojega zobovja. Zato jih je bolje in varneje občudovati s primerne razdalje, tako njihovo simpatično švedranje na suhem kot tudi mojstrsko plavanje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 2
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin