Petek, 30. 9. 2022, 21.53
2 leti, 2 meseca
Je to podatek, ki bo Slovenijo obrnil na glavo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,74
20
Glede na dozdajšnje znanstvene ugotovitve vemo, da so Slovani naselili območje današnje Slovenije v 6. in 7. stoletju, ne poznamo pa za zdaj še vseh podrobnosti teh selitev.
Ko so slovanski predniki Slovencev v 6. in 7. stoletju poselili današnje slovensko ozemlje, so tam živeli romansko govoreči staroselci. Še vedno ni rešeno vprašanje, kakšno je bilo natančno številčno razmerje med staroselci in slovanskimi naseljenci.
Slovanski predniki Slovencev v zgodnjem srednjem veku niso poselili samo današnjega slovenskega narodnega ozemlja, ampak tudi severni del vzhodnoalpskega prostora, ki je bil pozneje v času srednjeveške nemške kolonizacije ponemčen.
Zahodni in vzhodni Romani
Na podlagi jezikoslovnih raziskav vemo, da se je romanski jezik staroselcev v času prihoda Slovanov že ločil na inovativno zahodno romanščino in bolj arhaično vzhodno romanščino. Jezikovna meja med tema dvema romanskima jezikoma/narečjema je tekla po zahodnem robu današnjega slovenskega ozemlja: približno po črti Koper–Solkan–Beljak.
Seveda se postavlja vprašanje, kdo so bili ti romansko govoreči staroselci. Po navadi se poenostavljeno ugotavlja, da so bili to pretežno romanizirani Kelti, ostanki Rimljanov in romaniziranih drobcev germanskih plemen, ki so v času t. i. selitve germanskih ljudstev (od leta 376 do 568) skozi ozemlje današnje Slovenije prodirala proti Apeninskemu polotoku.
Več indoevropskih naselitvenih valov
Območje današnje Slovenije oziroma območje vzhodnih Alp je v času od tretjega tisočletja pred našim štetjem do prihoda slovanskih prednikov Slovencev sredi prvega tisočletja našega štetja doživelo več naselitvenih valov indoevropsko govorečih ljudstev. V obdobju pred našim štetjem je bil zadnji naselitveni val v vzhodnoalpskem prostoru prihod Keltov v 4. stoletju pred našim štetjem.
Pred prihodom Keltov sta se na ozemlju današnje Slovenije stikali dve jezikovni/narečni ploskvi. Severnojadranska oziroma venetska ploskev, ki je imela žarišče v Padski nižini, in panonska ploskev. Območje današnjega Ptuja je bilo del panonske jezikovne ploskve. Venetščina je bila najverjetneje del italskih jezikov, o panonski indoevropščini pa vemo precej manj. Je pa bila panonščina del kentumskih jezikov.
Pred prihodom Keltov sta se verjetno na območju današnje Slovenije stikala dva indoevropska jezika oziroma dve indoevropski narečni ploskvi. Na zahodu današnje Slovenije do Ljubljanske kotline je prevladovala severnojadranska ploskev oziroma venetščina, ki je po mnenju večine jezikoslovcev spadala v italsko vejo indoevropskih jezikov.
Severnojadranska in panonska jezikovna ploskev
Vzhodno od Ljubljanske kotline oziroma emonske nižine pa je bilo območje panonske ploskve, na kateri se je govorila panonščina, indoevropski jezik, o katerem nimamo veliko podatkov. Vemo pa, da je panonščina pripadala kentumskim indoevropskim jezikom.
Keltska pradomovina je bila verjetno območje Galije oziroma današnje Francije. Tudi jezikoslovne ugotovitve kažejo, da je največ rek, ki imajo keltska imena, na severozahodnem robu alpskega prostora in v vzhodni Franciji (nekdanji vzhodni Galiji). V jugovzhodni Evropi (tudi na območju vzhodnih Alp) in v vzhodni Evropi so keltska rečna imena zelo redka. Imena keltskega izvora nosijo le manjše reke.
Keltska Glina
Tako je na današnjem in nekdanjem slovenskem narodnem ozemlju edina reka, ki ima ime keltskega izvora, manjša reka Glina (narečno slovensko Glana oziroma Guana). Ime reke nima nobene povezave s slovensko beseda glina, ampak izvira iz keltske besede glanis, kar pomeni čista oziroma bistra reka.
Logatec je edini kraj na območju današnje Slovenije, katerega ime je nedvoumno izpeljano iz keltskega krajevnega imena – Longatiko (lat. Longatico/Longaticum). Ime kraja je v keltščini verjetno pomenilo naselje ladjarjev oziroma brodarjev. Če štejemo še zamejstvo, pa ime keltskega izvora nosi tudi Trbiž, ki leži v Kanalski dolini v Italiji.
Vsa druga imena večjih rek, ki so jih po naselitvi prevzeli naši slovanski predniki, kot so Sava, Drava, Raba, Mura, Zilja, Soča, Kolpa, Sotla, Kokra in Krka (dolenjska, koroška in prekmurska), so predkeltskega izvora oziroma t. i. staroevropskega izvora.
Krajevna imena keltskega izvora
Da je bil keltski jezikovni odtis na območju današnje Slovenije in njene bližnje severozahodne soseščine bolj kot ne slaboten, kažejo tudi ugotovitve slovenskega jezikoslovca Luke Repanška, da so nedvoumnega keltskega izvora samo naslednja antična naselbinska imena: Longatico (danes Logatec), Neuiodunum (ta keltska naselbina, ki je pozneje postala rimsko mesto, je ležala na območju Drnovega pri Krškem in je propadla pred prihodom Slovanov), Tasinemeti na današnjem avstrijskem Koroškem (ta naselbina je propadla pred prihodom Slovanov) in Trbiž v Kanalski dolini.
Na območju Furlanske nižine, Posočja, Obale, Istre in Notranjske ni bilo jezikovne keltizacije (druga zgodba je vpliv keltske kulture). Antični viri tudi kažejo, da so bila območja gostejše prisotnosti keltskih oziroma galskih osebnih imen naslednja: območje med Savo in Krko tja do Emone (na tem območju je ležal Neuiodunum oziroma Neviodunum), območje spodnjega toka Savinje (tu je ležalo rimsko mesto Celeia) in zgornjega toka Mislinje in Meže ter območje na današnjem avstrijskem Koroškem, zlasti severno od Drave (to je bilo jedro Norika).
Keltski etnonimi
Nedvoumni keltski etnonim so nosili Latobiki (po njih se je med drugim imenovala rimska naselbina Praetorium Latobicorum, ki je ležala na območju Trebnjega), medtem ko je etnonim Carni (Karni) najverjetneje nekeltskega izvora. Etnonimi Noriki, Tavriski ali Skordiski so hibridne tvorjenke, torej le deloma keltske.
Na območju današnjega Trebnjega (na fotografiji) je bilo v rimskem času naselje z imenom Praetorium Latobicorum. Ime je dobilo po keltskem ljudstvu Latobikov. Območje med Savo in dolenjsko Krko (tu je tudi ležala keltska utrdba Neviodunum oziroma Nova utrdba po slovensko) je eden od delov današnje Slovenije, ki so bila najverjetneje jezikovno keltizirana. V času rimskega imperija je bilo to območje romanizirano. Dejstvo, da Slovani niso prevzeli niti imena Praetorium Latobicorum niti imena Neviodunum, nakazuje depopulacijo in propad obeh rimskih naselij še pred prihodom Slovanov.
Potem ko je bilo območje današnje Slovenije vključeno v rimski imperij, je seveda prišlo do romanizacije tako Keltov kot jezikovno nekeltskih prebivalcev. Podatki iz drugih delov rimskega imperija kažejo, da je med začetkom našega štetja in letom 250 prišlo tudi do množičnega priseljevanja večinoma grško govorečih prebivalcev vzhodnega Sredozemlja oziroma Bližnjega vzhoda v rimska mesta po vsem imperiju.
Prihod priseljencev iz Male Azije in Levanta
Predvidevamo lahko, da so tudi rimska mesta na območju Slovenije imela zelo številčne bližnjevzhodne skupnosti, ki so tudi povezane s širjenjem krščanstva z vzhoda na zahod rimskega imperija. Prav zaradi teh priseljencev so rimska mesta postala žarišča krščanstva.
Arheogenetske študije za današnjo Srbijo tudi kažejo, da so se v času rimskega imperija do leta 250 našega štetja v mesta priseljevali tudi pripadniki germanskih ljudstev (verjetno iz spodnjega Porenja). Podobno je bilo verjetno tudi v rimskih mestih na današnjih slovenskih tleh. Genetske raziskave tudi kažejo, da po letu 250 in tja do leta 500 v rimskih naselbinah najdemo tudi pripadnike vzhodnogermanskih ljudstev (kot so Goti) in pa pripadnike iransko govorečih stepskih ljudstev.
Romanski staroselci na Balkanu
Za zdaj je tudi težko ugotoviti, kakšen delež v genetskem naboru današnje slovenske populacije imajo geni prebivalcev iz časov pred prihodom Slovanov. Južneje od Slovenije, na Balkanu, so se tudi po prihodu Slovanov ohranile dokaj številčne staroselske skupine: Grki, Albanci in zlasti romansko govoreči Vlahi. Tega na območju današnje Slovenije (če odštejemo obalna mesta) ni bilo.
Za Balkan je značilna prisotnost številnih romansko govorečih staroselcev (Slovani jim pravijo tudi Vlahi), ki so tam živeli že v predslovanskih časih. Potomci teh romansko govorečih staroselcev so tudi Romuni. Ti verjetno niso neposredni potomci romaniziranih Dačanov, ampak so se na območje današnje Romunije priselili v srednjem veku z območja Balkana južno od Donave.
Na velik vpliv romansko govorečih staroselcev na Balkanu kažejo tudi priimki romanskega oziroma vlaškega izvora z romansko končnico ul, kot so na primer Drakulić (iz Dracul), Kožulj/Kožul, Franulović, Franulić (iz Franul), Sekulić, Sekulović (iz Secul) ...
Predslovanska krajevna imena
Tako velikega vpliva romanskega predslovanskega prebivalstva na Slovenskem ni bilo. Le redka krajevna imena, kot sta Laško in Lahovče, so verjetno povezana z etnonimom Vlahi oziroma Lahi.
So pa naši slovanski predniki od romanskih staroselcev poleg imen večjih rek prevzeli tudi imena mest, kot so Ptuj (Poetouio), Celje (Celeia), Kranj (Carnium), Logatec (Longatico/Longaticum), Beljak (Billiacum) ... Praviloma velja, da bolj kot gremo proti zahodu (torej bližje Italiji), več je krajevnih imen romanskega oziroma predslovanskega izvora.
Propad rimskih naselbin
Veliko mest oziroma naselbin iz rimskega obdobja je pred ali v času prihoda Slovanov propadlo. Anonimni geograf iz Ravenne, ki je okoli leta 700 na podlagi poznoantičnih virov napisal delo Kozmografija, omenja za območje Carneole oziroma Carnech patriae (verjetno območje današnje Gorenjske in dela Notranjske) 25 mest (civitates).
Arheološki podatki nakazujejo, da so prvi Slovani na območje današnje Slovenije prišli že v prvi polovici 6. stoletja, in sicer na območje današnjega Prekmurja.
Od teh 25 mest se je v slovanskem obdobju oziroma do prihoda Slovanov ohranilo samo mesto Carnium, današnji Kranj. Preostala omenjena mesta, kot so Scoldium, Bipplium, Ris, Planta, Clemidium, Sedo, Seution, Patiuma, Sorbam, Eperunto, Precona, Lebra, Ambito, Barneo, Paris, Elebra, Ecuno, Selunto, Poreston, Artara, Ranio, Rinubio, Benela in Cliena, se niso ohranila in jih tudi ni mogoče natančno lokalizirati.
Propad številnih manjših mest oziroma naselbin na današnjem slovenskem ozemlju nakazuje depopulacijo oziroma zmanjšanje prebivalstva v obdobju pred prihodom naših slovanskih prednikov.
Arheološka študija o dveh naselitvenih valovih
Nedavno je bila objavljena slovensko-avstrijska arheološka raziskava, ki ugotavlja obstoj dveh naselitvenih slovanskih valov na območju današnje Slovenije in dela Avstrije (Koroška, Štajerska, Vzhodna Tirolska ter del Solnograške in Zgornje Avstrije). V raziskavo Benjamina Štularja in sodelavcev je bilo vključenih 1.105 arheoloških najdišč.
Prvi Slovani so se po tej raziskavi naselili ob spodnjem toku reke Mure (Prekmurje) po letu 500, po letu 600 pa tudi ob Dravi (današnje slovensko Podravje) in ob srednjem toku Mure (na današnjem avstrijskem Štajerskem). Drugi slovanski naselitveni val pa je po omenjeni raziskavi na območju današnje Slovenije potekal vzdolže reke Save po letu 675. Pri tem je bila uporabljena t.i. prostorska analiza vročih točk (hot spot analysis).
Vroče in hladne točke
Po raziskavi je bilo okoli leta 700 59 odstotkov tako imenovanih vročih točk (poenostavljeno bi lahko rekli, da vroče točke pomenijo naseljeno območje, hladne točke oziroma cold spots pa opuščene nekdanje naselbine oziroma nenaseljeno območje) na zgoraj omenjenem območju raziskave (Slovenija, del Avstrije) neposredno ali posredno povezanih s slovansko naselitvijo.
Po najnovejši arheološki študiji je drugi slovanski naselitveni val na območju današnje Slovenije potekal v času po letu 675, in sicer navzgor po Savi. Po tej študiji so Slovani naselili območje današnje Gorenjske šele proti koncu 7. stoletja. To so ugotovitve, ki temeljijo na razlagi arheoloških podatkov o Slovanih.
Leta 500 na primer je prvi slovanski naselitveni val ob Muri pomenil le štiri odstotke vseh vročih točk na omenjenem območju. Kar pomeni, da je šlo za sprva maloštevilno populacijo.
Pisni viri o naselitvi Slovanov
Še zlasti podatek o razmeroma pozni slovanski naselitvi v zgornjem Posavju oziroma proti zahodu današnje Slovenije je na prvi pogled v neskladju s pisnimi viri. Ti govorijo na primer o pritisku Slovanov skozi Istrska vrata (verjetno Postojnska vrata) proti Italiji že v letih 599–600. V zadnjem desetletju 6. stoletja so omenjeni tudi spopadi med Bavarci in Slovani, ki pa jih ni mogoče natančno lokalizirati.
Leta 610 so se Slovani na območju današnje Vzhodne Tirolske pri antičnem mestu Agunt spet spopadli z Bavarci. Pisni viri tudi govorijo o Slovanih, ki so v prvi polovici 7. stoletja živeli ob reki Zilji, okoli leta 620 pa je nekaj dni hoje od Furlanije ležala slovanska naselbina. Vir, ki to omenja (Zgodovina Langobardov Pavla Diakona), tudi nakazuje, da je bilo ozemlje med Panonijo in Furlanijo takrat redko poseljeno.
Slovani in Y-kromosom
Zadnja leta so nam v veliko pomoč tudi genetske raziskave. Leta 2007 je tako poljski genetik Krzysztof Rebala z oddelka za medicinsko forenziko na medicinski univerzi v Gdansku s svojimi sodelavci objavil študijo, v kateri so analizirali gene na Y-kromosomu (natančneje mikrosatelitske označevalce na tem kromosomu – STR) slovanskih populacij.
Pred leti je slovensko-italijanska genetska študija ugotovila, da smo Slovenci genetsko del srednjeevropske skupine populacij, kamor spadajo še Slovaki, Čehi, Madžari in del Hrvatov. Študija še ugotavlja, da je slovenska populacija genetsko bolj sorodna ljudstvom na severu in vzhodu Evrope kot tistim na jugu Evrope, čeprav so ta zemljepisno bližje. Prebivalci severne Italije so torej genetsko bolj oddaljeni od Slovencev kot na primer prebivalci vzhodne Evrope.
V omenjeni poljski raziskavi med drugim piše, da "... naši izsledki ne nakazujejo pomembnih genetskih sledi ljudi, ki so pred šestim stoletjem živeli na ozemlju današnje Slovenije, v Y-kromosomnem genetskem skladu Slovencev".
IBD-analiza in Slovani
Leta 2013 sta znanstvenika z Univerze v Kaliforniji Peter Ralph in Graham Coop objavila genetsko študijo o IBD-analizi (IBD: Identity by descent, sl. Istoveten po izvoru). Po tej študiji so predstavniki vzhodnoevropskih populacij, torej tudi Slovenci, velik del svojega DNK dobili od prvotno razmeroma majhne predniške populacije, ki se je pozneje ozemeljsko zelo razširila.
Ta razširitev oziroma ekspanzija se je po njunih izračunih zgodila pred od tisoč do dva tisoč leti, kar se časovno ujema z veliko razselitvijo Slovanov iz njihove zakarpatske pradomovine pred okoli 1.500 leti.
Coop in Ralph tudi domnevata, da so se Slovani priselili na območja, ki so predtem doživela depopulacijo, tj. zmanjšanje oziroma upad prebivalstva, medtem ko so bile selitve germanskih ljudstev v zahodno Evropo verjetno selitve številčno majhnih skupin, ki so se hitro utopile v večinskem romansko govorečem prebivalstvu.
Analiza genetskih primesi
Lani pa je bila objavljena ameriško-srbska arheogenetska študija današnjih balkanskih populacij (v študijo so bili vključeni tudi Madžari), ki je ugotovila, da na primer polovico genetskega nabora današnje srbske in bolgarske populacije pomeni genetsko poreklo, ki je prišlo na Balkan v času slovanskih naselitev.
Kelti so nekdaj naseljevali velik del Evrope. T. i. keltska pradomovina je verjetno ležala na območju današnje Francije (nekoč imenovana Galija). Velik del Keltov je bil v času rimskega imperija romaniziran, tako da so se keltski jeziki ohranili samo na Irskem in v Veliki Britaniji (britanski Kelti so v zgodnjem srednjem veku britansko keltščino prinesli tudi v Bretanjo). Kelti so se v 4. stoletju pred našim štetjem priselili tudi na območje današnje Slovenije in se pozneje romanizirali. Vprašanje je, koliko romaniziranih Keltov oziroma romaniziranih potomcev Keltov je živelo na območju današnje Slovenije, ko so prišli Slovani.
Ta delež slovanskega genetskega porekla je pri današnji hrvaški in romunski populaciji 55 odstotkov, pri današnji madžarski populaciji pa od okoli 60 do 65 odstotkov. Upravičeno lahko torej domnevamo, da slovansko genetsko poreklo morda pomeni od 55 do 65 odstotkov genetskega nabora današnje slovenske populacije.
Ker še nimamo arheogenetskih študij analiz genetske primesi za območje Slovenije (primerjava starodavne DNK iz predslovanskega obdobja z DNK današnje slovenske populacije), za zdaj še ne vemo, kolikšen delež v slovenskem genetskem naboru pomeni keltsko genetsko poreklo.
"Keltski" geni med Slovenci?
Pogosto poskušajo delež "keltskih" genov izračunati na podlagi deleža Y-haploskupine R1b v današnji slovenski populaciji. R1b haploskupini pripada 20,3 odstotka slovenskih moških. Ta enačaj med R1b in Kelti pa je sporen zaradi več razlogov. Prvič, mogoče je, da so bili tudi med Slovani, ki so prišli na območje današnje Slovenije, nosilci te haploskupine.
Drugič, za Kelte je znotraj haploskupine R1b zlasti značilna subklada oziroma podskupina R1b-U152, ki ji pripada 5,3 odstotka slovenskih moških. Na drugi strani 7,9 odstotka slovenskih moških pripada podskupini R1b-U106, ki je bolj značilna za germanska ljudstva (kar seveda spet ne pomeni, da tudi med Slovani ni bilo pripadnikov te podskupine). Poleg tega podskupina R1b-U152 ni pogosta samo pri Keltih, ampak tudi pri italsko govorečih ljudstvih, kot so bili Latinci in Veneti.
Pri Keltih je treba še omeniti, da je podskupina R1b-U152 predvsem značilna za Galce oziroma za celinske Kelte, pri otoških Keltih, to je pri Škotih, Ircih in Valižanih, pa je prevladujoča podskupina R1b-L21, ki je pri Slovencih ni oziroma ni statistično zaznavna.
R1b haploskupina na Primorskem
Tako podskupina R1b-U152 kot podskupina R1b-U106 sta med Slovenci najpogostejši na Primorskem (na obe odpade po 10,4 odstotka), torej na območju, ki po ugotovitvah jezikoslovcev ni bilo jezikovno keltizirano, je pa v neposredni soseščini Italije.
V času propadanja rimskega imperija so se številni romansko govoreči prebivalci selili iz obrobnih provinc v Italijo. Tako je veliko romansko govorečih prebivalcev leta 488 zapustilo obdonavski Obrežni Norik in se preselilo v Italijo. Del romansko govorečih Norikov (iz Notranjega oziroma Sredozemskega Norika) in Panoncev je prišel v Italijo skupaj z Langobardi tudi leta 568. Tudi dejstvo, da se je ime Norik preneslo v zgodnjem srednjem veku na del Tirolske (v obliki imena Nurihtal oziroma po slovensko Noriška dolina), pozneje pa na vso Bavarsko, nakazuje selitve romansko govorečih Norikov proti zahodu na območje pod nadzorom Bavarcev. Vse to je verjetno prispevalo k upadanju romansko govorečega prebivalstvo na območju, ki so ga poselili slovanski predniki Slovencev.
Glavni viri za članek:
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponomiji jugovzhodnega alpskega prostora, 2016.
Benjamin Štular, Edisa Lozić, Mateja Belak, Jernej Rihter, Iris Koch, Zvezdana Modrijan, Andrej Magdič, Stephan Karl, Manfred Lehner, Christoph Gutjahr, Migration of Alpine Slavs and machine learning: Space-time pattern mining of an archaeological data set, (sl. Selitve alpskih Slovanov in strojno učenje: podatkovno rudarjenje prostorsko-časovnega vzorca iz nabora arheoloških podatkov), september 2022.
Iñigo Olalde, Pablo Carrion, Iosif Lazaridis, David Reich, Carles Lalueza-Fox in sodelavci, Cosmopolitanism at the Roman danubian frontier, slavic migrations and the genomic formation of modern Balkan peoples (sl. Svetovljanstvo na rimski meji ob Donavi, slovanske selitve in genomsko oblikovanje sodobnih balkanskih narodov), avgust 2021.
Peter Ralph in Graham Coop, The geography of recent genetic ancestry across Europe (sl. Zemljepisna razporeditev nedavnega genetskega porekla po Evropi), maj 2013.
Krzysztof Rebala in sodelavci, Y-STR variation among Slavs: evidence for the Slavic homeland in the middle Dnieper basin (sl. Raznovrstnost mikrosatelitskih označevalcev na Y-kromosomu med Slovani: dokaz za slovansko domovino na območju srednjega Dnepra), marec 2007.
Andrej Zupan, Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, 2014.
Pierpaolo Maisano Delser, Metka Ravnik-Glavač, Paolo Gasparini, Damjan Glavač in Massimo Mezzavilla, Genetic landscape of Slovenians: past admixture and natural selection pattern (sl. Genetska slika Slovencev: pretekle primesi in vzorec naravne selekcije), avgust 2018.
Rajko Bratož, Anfänge der slowenischen Ethnogenese: Fakten, Thesen und Hypothesen (sl. Začetki slovenske etnogeneze: dejstva, teze in hipoteze).
20