Je še smiselno biti poslanec?

DZ je v minulih dneh v strnjenem poročilu ponudil nekaj statistike o letošnjem polletnem delu. Poslanci so se zbrali na sedmih rednih in 16 izrednih sejah, kar jim je skupaj vzelo 47 dni ali, prevedeno v nekoliko otipljivejše časovne mere, 250 ur in 26 minut.

Devetdesetčlanski zakonodajni stroj se je v dobrih šestih mesecih ustavil ob 153 točkah dnevnega reda, sprejel dva ustavna in devet običajnih zakonov, 41 zakonskih sprememb in dopolnitev, opravil 16 ratifikacij in za nameček sprejel še akt o notifikaciji. Skupaj 69 dokumentov.

V prvi polovici leta je bilo v državnem zboru sprejetih 80 drugih aktov, med njimi največ sklepov in odlokov. Zvrstilo se je kup prekinitev, mleli so tudi odbori, deževala so poslanska vprašanja in pobude (409), poslanci pa so obiskovali tujino in tuje goste sprejemali pri nas.

Vogrin bi vrednotil drugače A nekoga je omenjeno poročilo zbodlo. Nepovezani poslanec Ivan Vogrin je v zvezi s poročilom predsedniku parlamenta Janku Vebru pred dnevi poslal dopis z naslovom Merila uspešnosti dela Državnega zbora.

V njem je navedel, da bi delo parlamenta raje kot po urah vrednotil po merilih, kot so konkretnost in koristnost dela, učinki, ki jih je prinesla sprejeta zakonodaja, po tem, ali je ta pripomogla h gospodarski rasti, k številu zaposlenih, višini plač …

Odgovornost bi moral čutiti vsak poslanec Vogrina smo vprašali, ali se čuti soodgovornega zaradi neke vrste nezaupnice, ki jo je z dopisom kot poslancu izrekel tudi sebi, in ali morda namerava odstopiti. Določnega odgovora nismo prejeli.

Vogrin je prepričan, da bi se odgovornega za "takšno stanje" – pri tem, kot vse kaže, misli na stanje parlamenta – moral čutiti vsak poslanec, tudi on sam. A razumeti je mogoče, da naj bi bilo pri njem vseeno nekoliko drugače, saj, kot pravi, sam "dokumentirano lahko dokažem, da konstruktivno opozarjam na 'zablode' in dajem predloge rešitev".

Ni edini poslanec, ki ugotavlja, da je vprašljiva smiselnost takšnega načina dela, ko vsakokratna vlada s parlamentarno večino izvaja parcialne ukrepe "v škodo večine prebivalcev Slovenije in ustvarja koristi za manjšino svojih privržencev", je zapisal Vogrin.

Res najhujše šele prihaja? Vse se dogaja v "nekakšni psihozi hitrih in nujnih postopkov oziroma odločitev" brez celovitega pogleda na resnično stanje v državi, ugotavlja Vogrin. Zato se mu postavlja vprašanje, ali je pri takšni nemoči poslancev sploh še smiselno vztrajati.

Naša radovednost je ostala nepotešena, saj Vogrin, ki po prvencu Brodolom na kopnem in knjigi Zakaj je Slovenija bankrotirala? napoveduje svojo tretje pisno delo z naslovom Res najhujše šele prihaja?, o tem, ali namerava odstopiti, ni zapisal niti besede.