Izgubljeni podpisi in grafološka analiza podpisa Župevčeve

V parlamentu so se oglasili celo kriminalisti, ki so opravili preiskavo na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je zaradi razlike v številu podpisov pod pobudo za referendum o slabi banki vložil sindikat. V državnem zboru (DZ) so namreč po opozorilih KNG-ja ugotovili, da je sindikat vložil 3.127 podpisov, ministrstvo za notranje zadeve pa je DZ obvestilo, da je preverjalo 2.733 podpisov.

Spomnimo. Za nacionalno televizijo je Mojca Prelesnik, generalna sekretarka DZ-ja, izjavila, da DZ sprejme podpise pobudnikov referenduma, nato pa izvirnike s podpisi le shrani in ne preveri, ali jih je res toliko, kot pravijo pobudniki. Fotokopije podpisov pošljejo na notranje ministrstvo. "Tudi MNZ v končni fazi ni preveril, koliko podpisov je dobil iz DZ-ja," je povedala generalna sekretarka državnega zbora in dodala, da uredba o upravnem poslovanju štetja od DZ-ja ne zahteva. Ob tem je povedala, da gre za enoten seznam, sestavljen iz več listov, ki jih ne oštevilčijo. "Mi v eno stran pošljemo neoštevilčene liste, druga stran pa tudi ne pošlje podatkov, koliko listov so prejeli," je še povedala generalna sekretarka DZ-ja.

Tudi uradni zaznamek predsednika DZ-ja Gregorja Viranta govori podobno. Pristojne službe DZ-ja, ki so odgovorne Prelesnikovi, ob prejemu niso preštele števila podpisov, niti števila podpisnih listov. Preprosto so jih spravili v omaro, do katere pa ima dostop več oseb. Na MNZ naj bi poslali okoli 300 podpisnih listov, nazaj pa jih dobili okoli 270. Tega pa niso ne prešteli ne zabeležili. Vse domneve izhajajo iz tega, da so "paket nepreštetih podpisov" v celoti fotokopirali in v celoti poslali na MNZ. Toda pozor! Originalne podpisne liste so prvič prešteli šele pozneje.

Vse bolj postaja jasno, da je napako naredil DZ oziroma generalna sekretarka Prelesnikova, ki jo zdaj Virant brani. Tudi v nekaj let starem navodilu DZ-ja o pisarniškem materialu namreč jasno piše, da bi morale biti podpisne mape ne samo preštete, temveč število prilog tudi zabeleženo, celotna pobuda pa tudi poskenirana (da bi računalniški sistem zabeležil prilogo – kopijo vseh podpisnih obrazcev na dan vložitve). Od tega pa ni bilo narejeno nič.

Povedano drugače, s tem, ko niso prešteli prilog in niso skenirali vseh prilog, so kršili uradna navodila. DZ torej ni ugotovil ne vhodnega števila podpisov ne tega, kaj se je z originali vmes dogajalo. Znano je samo, da so bili podpisi prešteti šele pozneje. Tisti podpisi, ki so bili poslani v roku na MNZ, pa predstavljajo le kopijo "paketa originalnih podpisov neznanega števila". Virantova preiskava ima tako preveč šibkih točk, da bi lahko DZ prevalil krivdo na MNZ. Krivda je torej na strani DZ-ja oziroma Prelesnikova nosi (objektivno) odgovornost.

Število podpisov namreč ni stvar MNZ-ja. Ta le preverja podpise. Kaj so torej pomanjkljivosti uradne preiskave v DZ-ju? Ni vhodne evidence pobude s podpisnimi listi, ni izhodne evidence podpisnih listov na MNZ-ju in vhodne evidence z MNZ-ja. V DZ-ju ne morejo trditi, koliko podpisov so poslali, če sploh ne vedo, kaj so dobili. Niti ne morejo trditi, kaj so poslali na MNZ, niti tega, kaj so dobili. Ker pač niso ravnali v skladu z navodili poslovanja. Napako so torej naredili v državnem zboru, ne pa na notranjem ministrstvu.