Golobja pošta še zdaleč ne spada na smetišče zgodovine #video

Novinarka: Suzana Kozel/Video: Planet TV

V Sloveniji imamo več kot 250 gojiteljev športnih golobov. Tako imenovani tekmovalni golobi lahko v enem dnevu preletijo kar 800 kilometrov. Njihova povprečna hitrost je 70 kilometrov na uro, najboljši pa lahko dosežejo celo 120 kilometrov na uro, so poročali v magazinski oddaji Dan.

"Vsak golob natančno ve, na katero lokacijo mora prileteti"

Hkrati so golobi tudi izjemno inteligentne živali, ki se zadržujejo tam, kjer lahko dobijo hrano. Po besedah gojitelja Marijana Ušeničnika bi se njegovi golobi, če bi jih na prrimer izpustil v Romuniji, zlahka vrnili nazaj v domači golobnjak v Medvodah. 

"Vsak golob natančno ve, na katero lokacijo mora priti glede na magnetno polje," pripoveduje Ušeničnik in dodaja, da se golobi poleg magnetnih silnic orientirajo tudi po soncu.

Zaradi omenjenih lastnosti bi golobi v primeru telekomunikacijskega mrka zlahka prevzeli nalogo pismonoš. "Prve zapise o golobih pismonoših so našli v hieroglifih, ki so jih odkrili v Egiptu, in imajo 3.000 let," pojasnjuje Ušeničnik.

Od Ljubljane do Medvod golob potrebuje 20 minut

Z golobi je svoja sporočila z bojnih pohodov pošiljal Aleksander Veliki, poštni golobi pa so odigrali pomembno vlogo v obeh velikih vojnah prejšnjega stoletja. V vojaške formacije je bilo takrat vključenih več sto tisoč živali.

Golobi veljajo za eno od najbolj inteligentnih živalskih vrst, ki jih je udomačil človek. Foto: Ana Kovač

"Golobi so leteli v vojašnice s sporočili, kje vojaki potrebujejo hrano oziroma strelivo, kaj dela sovražnik in tako naprej," razlaga Ušeničnik in dodaja, da vojske nekaterih držav, na primer švicarska, golobe spet uvrščajo v svoje enote.

Hkrati dodaja, da je največja prednost golobje pošte to, da ta ni cenzurirana: "Edino pošta, ki jo prinese golob, ni cenzurirana. Danes so namreč vsa sporočila, ki si jih izmenjujemo po telefonu, računalniku ali navadni pošti, cenzurirana."

In kako učinkovita je golobja pošta? Košaro z belim golobom Zokijem je Ušeničnik odnesel na Ljubljanski grad, ki je od domačega golobnjaka v Medvodah oddaljen 15 kilometrov. 

Golob pismonoša s sporočilom, pripetim za golobjo nogo, je domov priletel v slabih 20 minutah.

Z ljubezenskimi pismi več let ohranjala ljubezen na daljavo

Novinarka: Pija Svetec/Video: Planet TV

O golobih v vlogi prenašalcev ljubezenskih pisem pa bi veliko lahko povedala tudi slovenska pesnica Josipina Urbančič, ki je v 19. stoletju živela na gradu Turen na Gorenjskem.

"Predragi Lovre, vašo ljubo pisemce, katero sem včeraj prejela, mi je zopet mir in veselje nazaj prineslo," Josipinino pismo bere literarna zgodovinarka Mira Delavec Touhami.

Z zaročencem Lovrom Tomanom, ki je študiral v Gradcu, si je pesnica izmenjala več kot tisoč ljubezenskih pisem. 

"Nastala je čudovita korespondenca, ena od največjih, kar jih imamo Slovenci v slovenskem jeziku. Josipina je veljala za nadpovprečno izobraženo žensko svojega časa. Do slovenskega jezika je imela poseben odnos," pripoveduje literarna zgodovinarka.

Dodaja, da je pesnica v času, ko je bil uradni jezik na Slovenskem nemščina, zavestno poudarjala vlogo slovenščine, slovenske kulture in slovenske literature.

S pismom včasih lažje izrazimo svoja čustva kot z neposredno komunikacijo

V Josipininih pesmih pa Delavec Touhamijeva ni našla le veliko ljubezenskih izpovedi, ampak je razbrala tudi veliko zanimivih podatkov o življenju v 19. stoletju.

"Lovro ji je iz Gradca pošiljal blekce, kot je Josipina imenovala odrezke, po katerih si je potem izbrala blago, iz katerega so ji naredili krinolino," pripoveduje literarna zgodovinarka.

In če je bilo v 19. stoletju pisanje ljubezenskih pisem nekaj vsakdanjega, si ljudje danes v hitrem ritmu življenja le redko vzamemo čas za to.

"Mogoče s pismi še vedno lažje izrazimo svoja čustva, kot če moramo to nekomu osebno povedati. Zato morda vseeno kdaj poskusite namesto kratkega sporočila tistega, ki ga imate radi, presenetiti s pismom," svetuje Delavec-Touhamijeva.