"Država bi morala pravno, moralno in etično obsoditi revolucijo in njene nosilce"

Posmrtne ostanke že tri tedne iz zasilne kostnice v rovu sv. Barbare prevažajo v Maribor, postopek izkopa, prenosa in pokopa vseh žrtev, ki jih je po današnjih ocenah okoli tri tisoč, a se nekateri bojijo, da jih je še veliko več, pa bo predvidoma končan do konca prihodnjega leta.

Danes se bo ob 10. uri v spominskem parku Dobrava pri Mariboru začela slovesnost pokopa, ob 14. uri bo mašo v mariborski stolnici daroval nadškof Alojzij Cvikl, ob 16. uri pa bo pogrebna slovesnost v spominskem parku.

Ob tem dogodku objavljamo pogovor s predsednikom Nove Slovenske zaveze (NSZ) Petrom Sušnikom.

Treba bi bilo urediti Spominski park Teharje in žrtve pokopati tam, trdi Sušnik. Žrtve pobojev v Hudi Jami so dolgo čakale najprej na to, da so bile odkopane, nato pa še, da so dočakale svoj grob. Kako Nova Slovenska zaveza gleda na način in kraj pokopa?
V zadnjem času se je marsikaj začelo hitreje premikati, hvala Bogu, pa vendar ne tako, kot bi bilo primerno. Premalo se upošteva želja svojcev, ki si želimo izvedeti za usodo naših bratov, sestra, stricev, očetov, starih očetov. Želimo jih dostojno pokopati in jim povrniti njihovo dobro ime.

Žrtve iz Hude Jame bodo zdaj pokopane v Mariboru. Štajerska je za žrtve, ki so povečini iz Notranjske in Dolenjske, popolnoma neprimerna lokacija. Bolj primerno bi bilo, da bi jih pokopali čim bliže domu, na domači posvečeni zemlji. Dejstvo o pokopu v Mariboru sprejemamo z grenkobo v srcu in le zgolj kot začasno in prisilno tehnično rešitev.

Imate v NSZ boljši predlog glede kraja pokopa? Omenjali ste že Teharje, Ljubljano.
Če bi država v vseh teh letih zmogla urediti vsaj Spominski park Teharje, ki ga je celo razglasila za državni spomenik, bi bilo primerno pokop izvesti tam. Najbolj primerno se nam zdi, da bi neznane žrtve pokopali v Ljubljani. Glavno mesto ima poseben pomen, ki hkrati tudi simbolno predstavlja stično točko vseh Slovencev.

Posmrtni ostanki so v zabojčkih v rovu sv. Barbare na pokop čakali več let. Foto: STA ,

Bodo vse žrtve tudi identificirane?
Premik v to smer je bil storjen, saj je zdaj določen postopek odvzema vzorcev vsem najdenim žrtvam. Kljub vsemu pa nas čaka še kar nekaj korakov: vzpostavitev primerjalne baze iz vzorcev živih sorodnikov, naročilo za analizo DNK prevzetih vzorcev, primerjalne analize. Šlo bo za velik zalogaj, ki se ga država otepa, a tu izgovorov ne sme biti. Prvi preizkus volje države, da mrtve iz anonimnosti reši, bo že ob koncu del v Hudi Jami, ko bodo izpolnjeni pogoji za izvedbo prvega naročila.

Gre za pokop kar 800 žrtev. Bi morali dogodku nameniti več pozornosti?
Tako množičen pokop bi v vsaki demokratični državi sveta pospremili z razglasitvijo dneva žalovanja. Pri nas se bolj trudimo z iskanjem rešitev, ki sploh ne bi vzbujale pozornosti pri ljudeh. Čim manj bo motenj, bolje bo. Tako se je na splošno pristopalo k Hudi Jami: tehnično reševanje problemov. S tem se ustvarja vtis drugorazredne teme.

Dolgo so te žrtve bile tabu tema, potem so postale drugorazredne. Kako ocenjujete njihovo današnje mesto v družbi? Smo jih ustrezno ozavestili?

Ostanki žrtev so bili prekriti s sto metrov dolgim zasutim rovom in s 13 betonskimi pregradami. Foto: STA , Žal nasprotno. Stopnjujejo se sovražni napadi, nasledniki organizacij, ki so krive za množične poboje, opravičujejo in celo odobravajo zločine. Česa takega običajna družba ne bi smela dovoljevati. Pravosodni organi bi morali preganjati vsa dejanja, ki javno izražajo in stopnjujejo sovražno razpoloženje do žrtev, njihovih svojcev in tistih, ki se ukvarjajo z odkrivanjem in urejevanjem množičnih morišč.

Morali bi tudi spoštovati odločitev ustavnega sodišča, ki se je jasno opredelilo do totalitarnega sistema. V običajni državi bi to povzročilo prepoved uporabe totalitarnih simbolov in odstranitev spomenikov vseh, ki so bili odgovorni za morijo med in po koncu druge svetovne vojne.

Kljub vsemu je današnji pokop pomemben korak k izpolnitvi civilizacijskih zahtev o pokopavanju. Kaj bi morala biti naslednja stopnja pri razčiščevanju slovenske polpreteklosti?
Z uradnimi dokumenti te države bi se morala vzpostaviti pravna, moralna in etična obsodba revolucije in njenih nosilcev ter izvajalcev zločinov, ki so nam pustili tisoče žrtev. Čakamo na prvega, ki bo iskreno povedal, da mu je žal, da prosi odpuščanja in izraža brezpogojno pripravljenost pomagati iskati odgovore na vprašanja o naši zgodovini.