Sobota, 3. 12. 2016, 4.26
6 let, 6 mesecev
Fotopotopis: kolodvori v prestolnicah držav s prostora nekdanje Jugoslavije
Avtobusne in železniške postaje, ki (nehote) kljubujejo spremembam in posodobitvam
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,70
5
Slovenija je v obdobju svoje neodvisnosti v marsičem napredovala – a če pogledamo glavno avtobusno postajo slovenske prestolnice, je videti, da se je ponekod tudi pri nas čas ustavil še krepko prej.
Dobrih 25 let je minilo od razglasitve slovenske in hrvaške neodvisnosti, nekoliko pozneje pa so nastale še druge države na ozemlju nekdanje SFR Jugoslavije. Danes jih je tako kar sedem.
Veliko se je spremenilo v prometnih tokovih med nekdanjimi prestolnicami socialističnih republik: Ljubljano, Zagrebom, Sarajevom, Beogradom, Skopjem in Podgorico, ki se je takrat še odzivala na ime Titograd. Prištejmo še Prištino, ki je bila glavno mesto ene od dveh avtonomnih pokrajin v Srbiji, danes pa je prav tako glavno mesto države, ki je sicer nekatere države, od sosednje Srbije prek nekaterih članic Evropske unije do oddaljenih držav po vsem svetu, še ne priznavajo.
Od schengenske članice do tistih, ki v Evropski uniji še dolgo ne bodo
Kar je prej bil notranji promet, je zdaj mednarodni promet. Slovenija je članica Evropske unije in del enotnega schengenskega prostora. Hrvaška je ujela še zadnji vlak za vstop v Evropsko unijo, a ji ni uspelo uresničiti sanj o vstopu v schengenski prostor (pa niti ne povsem po svoji krivdi).
Za preostalih pet držav s tega prostora, Bosno in Hercegovino, Srbijo, Črno goro, Makedonijo in Kosovo, ostaja Evropska unija zunaj dosega. Tudi sama Evropska unija se preveč mora ukvarjati s seboj, da bi ji ostalo dovolj energije za (hiter) sprejem novih članic, ki tudi same morajo opraviti še veliko domače naloge pri približevanju evropskim merilom in vrednotam.
Vlakov je vedno manj
Od Ljubljane do Skopja tako prehajajo avtobusi tri državne meje. Do Sarajeva ali Beograda dve. Vlaki, ki so nekoč vsakodnevno povezovali Ljubljano s Skopjem, pravzaprav Bitolo ali celo Atenami, in Sarajevom, pravzaprav še naprej z Mostarjem in Pločami, že dolgo ne vozijo več. Tako kot direktni vlaki med Ljubljano in Splitom ne.
Železniške povezave s prestolnicami nekdanje Jugoslavije so zaradi njihove redkosti, počasnosti, v večini primerov tudi cenovne nekonkurenčnosti ostale predvsem še domena železniških navdušencev. Nekoč je med Ljubljano in Beogradom vozilo pet ali šest parov direktnih vlakov vsak dan, ki so se ponašali s slovitimi imeni: Akropolis, Simplon, Jugoslavija, zdaj se borijo, da bi v novem voznem redu, ki bo stopil v veljavo sredi decembra, ohranili enega čez vso leto in enega v novoletnem in poletnem obdobju.
Potniških vlakov je vedno manj v vseh državah nekdanje Jugoslavije, a se v marsikateri izmed njih število vlakov zmanjšuje še veliko hitreje kot v Sloveniji. Tako sameva vedno več tirov po Bosni in Hercegovini, Srbiji, Kosovu ...
Avtobusne postaje večinoma brez razlogov za ponos
Ko pa danes pogledam(o) vse te kolodvore, se pri večini zdi, da so enaki kot pred osamosvojitvijo. Zlasti avtobusni, ki za razliko od nekaterih železniških nikoli niso imeli neoklasicističnega sijaja, značilnega za obdobje, ko so gradili prve železniške proge tudi v tem delu sveta. Morda edini v tej skupini mest, ki ima nekoliko bolj urejen avtobusni kolodvor, je Zagreb.
Od vseh sedmih prestolnic na ozemlju nekdanje Jugoslavije ima edino Zagreb nekoliko bolj sodobno in urejeno osrednjo avtobusno postajo.
Že res, da so ponekod na vseh drugih dodali kakšne sodobnejše prikaze prihodov in odhodov (ali tudi ne), a vse drugo je videti prepuščeno samo sebi in času. Še najmanj razlogov za ponos ima Ljubljana, zelena prestolnice Evrope, ki je celo ena od redkih, ki na svoji avtobusni postaji iz leta 1958 nima niti deloma nadstrešenih peronov in ki praktično nima niti spodobne čakalnice (še dobro, da je v neposredni bližini železniška postaja, kjer so razmere vendarle bolj reprezentativne, čeprav še nekoliko oddaljene od idealnega.
Obljubljajo nam, da bomo že čez kakšno leto v Ljubljani dobili avtobusno postajo, ki bo najlepšemu mestu na svetu, kot Ljubljani rad reče njen župan, vendarle v čast. Držimo jih za besedo.
Fotogalerija: glavne avtobusne postaje Ljubljane, Zagreba, Sarajeva, Beograda, Podgorice, Skopja in Prištine
5