Antonio iz države, kjer je večno poletje #TujecvSloveniji

Na Zelenortskih otokih živi manj kot pol milijona ljudi

Euclides Antonio Soares Lopes prihaja z največjega zelenortskega otoka Santiago. V njegovih domačih krajih je večno poletje, saj se temperature gibljejo med 24 in 30 stopinj Celzija, dežja pa ni veliko.

Medtem ko je otočje v 16. in 17. stoletju privabljalo predvsem trgovce s sužnji in pirate, je danes privlačno predvsem za turiste. Država z manj kot pol milijona prebivalcev, ki se je leta 1975 osamosvojila izpod kolonialne oblasti Portugalcev, velja za eno od najbolj razvitih in demokratičnih držav Afrike.

Tudi Antonio je pred selitvijo v Slovenijo delal v turizmu – kot reševalec iz vode in potapljač. Izhaja iz velike družine, bratje in sestre pa vsi, razen brata, ki je v Nici, živijo v domovini.

Slovenka v hotelu na Zelenortskih otokih

Delal je v nekem španskem hotelu, svojo bodočo ženo pa je spoznal, "ko smo šli na eno 'kafe' z najino skupno prijateljico", pove z goriškim naglasom. Slovenka, v katero se je zaljubil, je delala v istem hotelu v nekem butiku. Še večkrat so šli skupaj na zabave, tako sta se bolje spoznala. Takrat je bila tam za tri mesece, potem pa je na Zelenortske otoke prišla še večkrat.

Zelenortski otoki so vulkanskega izvora, zato so zelo hriboviti. Foto: Reuters

Tam sta se poročila in treba se je bilo odločiti, kje bosta živela. Preselila sta se v Slovenijo. Antonio je prej obiskal le afriške države, v Evropi pa je bil prvič. Od tu je potem potoval na Portugalsko, v Španijo in v Francijo, ko se je poročil brat.

Ko je prišel v Slovenijo, se tu ni dobro počutil in se je želel vrniti. Ni znal jezika in nikogar ni poznal. Žena ga je tolažila, da bo spoznal prijatelje in bo boljše. "Seveda sem ostal, ker je bila žena noseča. No, zdaj pa sem tukaj že 10 let."

Ljudje so ga le gledali in se mu smehljali

"Ljudje so se mi le smehljali. In ko so govorili, nisem vedel, ali o meni govorijo dobro ali slabo," se spominja prvih srečanj. "Pri nas je drugače: vsi govorijo s tabo, čeprav ne razumeš. Če ne govoriš portugalsko, poskusijo v italijanščini, španščini, angleščini. Ljudje so bolj odprti," pravi Antonio.

Antonio je v Slovenijo prišel, ko je bil star 26 let. Foto: Siol.net/ A. P. K. Spomni se, da so ga ljudje na ulicah opazili, saj je bil eden od redkih temnopoltih v Novi Gorici. Vprašal je ženo, zakaj ga vsi gledajo, nihče pa ga nič ne vpraša. Razložila mu je, da s tem ne mislijo nič negativnega, ga pa gledajo, ker je za to okolje nenavaden. Danes je to čisto drugače, pravi Antonio, saj so ljudje tujcev že veliko bolj navajeni.

"Nekateri se očitno nočejo naučiti slovenščine"

Dela za italijansko podjetje, zaposlitev pa je hitro dobil zato, ker je znal italijansko. Zdaj je na delu opustil italijanščino, zato da več uporablja slovenščino. Na tečaj slovenščine je hodil le en mesec, ker mu ni bilo všeč. Tako se je učil med delom in v družbi.

"Včasih so se mi malo smejali, ko sem govoril slovensko. Ampak sem rekel: lahko se smejete, če pa jaz začnem govoriti v portugalščini, ne boste razumeli ničesar. Zdaj je že boljše," ugotavlja.

"Veliko ljudi je, ki tukaj živijo tudi 20 let, ampak govorijo slabše kot jaz. Očitno se nočejo naučiti," opaža. Govori kreolsko, jezik, ki se govori na Zelenortskih otokih, portugalsko, ki je tamkajšnji drugi uradni jezik, špansko, italijansko, malo francosko in zdaj še slovensko.

V Sloveniji se dobro počuti. V okolje se je dobro vključil in zdaj že pozna veliko ljudi, našel si je tudi svoj krog prijateljev. Spoznal jih je tudi prek nogometa, ki ga je redno igral, dokler se lani ni poškodoval.

Ostal bo v Sloveniji

Čeprav sta se z ženo razšla, Slovenije ne bo zapustil zaradi osemletne hčerke. "Tam me delo čaka, šef mi je vedno prigovarjal, naj se vrnem. Takoj bi šel, ampak ker je hčerka tu, bom ostal."

Bi se pa preselil v kak drug kraj v Sloveniji, ampak ker nima vozniškega dovoljenja, ostaja v Novi Gorici, kjer je vse blizu in avtomobila ne potrebuje. Trenutno išče drugo stanovanje, a je zelo težko najti kaj ugodnega, pravi nasmejani 36-letnik.