Slovenska geodetinja, ki izkušnje nabira v kenijskem nepremičninskem kaosu

Ljubljančanka Irena Rojko ima od marca letos v žepu magisterij iz geodezije. Ker se smeri odlično dopolnjujeta, vzporedno študira še prostorsko načrtovanje na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Pred začetkom pisanja druge magistrske naloge se je odločila nabrati nekaj izkušenj v tujini in se je prijavila na razpis za pripravništvo pri Združenih narodih.

Od več kot sto kandidatov so le Irena in še dva pripravnika prestali prvo sito. Sledil je razgovor prek spletnega programa Skype in Irena je dobila zeleno luč za pripravništvo v kenijski prestolnici, ki ga je začela aprila.

"Kompleks OZN se nahaja v velikem ograjenem zelenem parku. Od vhoda do pisarne rabim približno 15 minut hoje, kar pa je zelo prijetno, ker je vse zeleno in me spremljajo zvoki tropskih ptic." "Podnebje je po mnenju večine obiskovalcev Kenije sanjsko, saj se temperatura stalno giblje recimo med 15 in 25 stopinjami Celzija in je prijetno toplo. Zaradi idealne temperature v naši stavbi ni ne ogrevanja ne klime."

Čez noč brezdomec

Irena je dobila pripravništvo v okviru Programa Združenih narodov za naselja z imenom UN Habitat, in sicer v enoti Global Land Tool Network (GLTN). Naloga te enote je prek zemljiških reform z izboljšanjem upravljanja zemljišč in varovanjem pravice do bivanja na zemljiščih odpravljati revščino.

"Kar 70 odstotkov prebivalcev držav v razvoju zaradi njihovih specifik in izjemno hitre urbanizacije nima urejenih pravic do bivanja na določenem zemljišču, kar pomeni, da jih lahko kadarkoli prisilno izselijo, ne morejo dobiti posojila, začeti posla in podobno, kar jih le še bolj izpostavlja revščini. Pogosto so žrtve takšnih neurejenih pravic zaradi svoje podrejene vloge v družbi ženske," pojasnjuje Irena.

Da bi z urejanjem evidentiranja nepremičnin izboljšali kakovost življenja, v GLTN razvijajo brezplačna orodja, ki pomagajo državam in lokalnim skupnostim pri reševanju tega problema. Irena, ki kot pripravnica kroži in sodeluje z različnimi ekipami, se spoznava s tremi različnimi orodji. "Prvo je vezano na komasacije, drugo na prostorsko načrtovanje, tretje pa pravzaprav  na orodje GIS, ki se ga razvija z namenom ureditve evidenc zemljišč in s tem povezanih pravic na zemljiščih."

Kot navaja lani izdano poročilo UN Habitat, kljub izdatnih prizadevanjih mednarodne skupnosti v zadnjih 15 letih, še danes 56 odstotkov Kenijcev živi v revnih barakarskih naseljih, tako imenovanih slumih, kjer nimajo dostopa do najbolj osnovne infrastrukture. Umrljivost otrok se je od leta 1990 prepolovila z 90 na 43 mrtvorojenih otrok na tisoč rojstev, še vedno pa v prvih petih letih umre 73 na vsakih tisoč otrok. Med porodom umre 409 na sto tisoč žensk. Foto: Reuters

Neplačano pripravništvo

Nad okoljem je navdušena, saj je obdana z zelenjem, celo pred poslopjem Združenih narodov se od časa do časa lovijo opice. Ima pa težave s tem, da si zapomni imena sodelavk – vse Afričanke, ki dajo nekaj nase, imajo namreč na sebi lasuljo ali lasne podaljške, pove v smehu.

Čeprav je pripravništvo pri Združenih narodih odlična mednarodna izkušnja in seveda koristna referenca, je za marsikoga finančno nedostopno – pripravništva namreč niso plačana. Irena stroške pokriva s štipendijo za študijske obiske dijakov in študentov v tujini, ki jo podeljuje Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije, finančno pomočjo staršev in lastnimi prihranki.

"Če bi šlo samo za nastanitev in hrano, to še ne bi bilo tako veliko, stroški so namreč primerljivi s slovenskimi. Seveda pa želim videti čim več Kenije. To pa stane," pravi.

"S prijatelji včasih najamemo avto z voznikom, včasih pelje kakšen od tistih, ki so tu v službi in imajo avto."

Čas za spoznavanje Kenije

Ugoden delovnik – delajo nekako do pete ure, v petek pa do tretje ure popoldan – Ireni omogoča, da lahko uresniči svojo željo po spoznavanju njene začasne afriške domovine.

Z angleškim jezikom seveda v nekdanji britanski koloniji ni težav, da je promet v Nairobiju katastrofalen, pa je Irena slišala že pred prihodom, zato si je tudi najela sobo v neposredni bližini kompleksa Združenih narodov. Če gre na izlet s prijatelji, si včasih najamejo avtomobil z voznikom, včasih pelje kdo od sodelavcev, ki ima avto, na izlet je šla tudi že z agencijo.

"Opice nam večkrat popestrijo dan s svojimi norčijami, včasih pridejo celo v hodnik med stavbami. Smetnjaki imajo posebno varovalo proti opicam, da ne naredijo kaosa."

Za en dolar po mestu

V kaotičnem prometnem režimu v prestolnici – najhuje je, kot pravi, v deževnem obdobju, ko so ceste poplavljene – sta sicer primerni dve lokalni in poceni opciji prevoza. "Boda boda je taksi motorist, ki mu pomahaš na cesti, se usedeš zraven na motor in te za en dolar pelje kamorkoli. Matatu pa je kombi, ki naloži preveč potnikov in pelje na veliko lokacij znotraj Nairobija in širše po Keniji."

Taksiji so razmeroma dragi, cene se približajo slovenskim. "Če želiš najeti taksi za en dan za izlet zunaj Nairobija, ti bo voznik zaračunal 120 dolarjev, ki gredo naravnost v njegov žep. Ne vem, če kakšen slovenski taksist zasluži toliko v enem dnevu," se sprašuje sogovornica.

"Tujci smo po njihovem izjemno bogati, čeprav življenje za nas v Afriki še zdaleč ni poceni. Zelo zgovorne so tudi cene safarijev, ki so za tujce tudi do desetkrat višje od cen za domačine."

Domačini prežijo na "bogate" tujce

Čeprav je Nairobi redno na seznamu najbolj nevarnih mest v Afriki, se Irena ne počuti ogroženo. "Glede na to, da živim v zelo varni soseski, 15 minut hoje stran od kompleksa Združenih narodov, pregovornih nevarnosti Nairobija ne občutim," pravi, a dodaja, da je zaradi vseh opozoril tudi precej bolj previdna. 

"Domačini so na prvi pogled zelo prijazni, komunikativni, želijo biti v pomoč. Je pa že marsikateri tujec, ki dlje časa živi v Keniji, imel kakšno negativno izkušnjo. Na sploh velja, da jim ne smeš preveč zaupati, ker bodo izkoristili vsako priliko za zaslužek, tudi s pomočjo kraj in prevar. Tujci smo po njihovem izjemno bogati, čeprav življenje za nas v Afriki še zdaleč ni poceni. Zelo zgovorne so tudi cene safarijev, ki so za tujce tudi do desetkrat višje od cen za domačine." 

Skorumpirana lokalna policija

Službena izkaznica Združenih narodov ji daje nekakšen poseben status, lahko jo uporabi tudi kot osebno izkaznico. Hkrati jo varuje pred kenijsko policijo, ki naj bi sicer tujce pogosto ustavljala in od njih pobirala denar zaradi izmišljenih prekrškov. Uslužbenci ZN in drugi diplomati imajo svojo, diplomatsko policijo, s katero Irena na srečo nima izkušenj, med sodelavci pa velja za pošteno.

Prav nič vzvišeni

Po koncu pripravništva, ki lahko traja največ pol leta, se namerava Irena vrniti v Slovenijo in po študiju tu iskati zaposlitev. "Sicer imam občutek, da take reference bolj cenijo v tujini kot pri nas, ampak vseeno mislim, da mi bo ta izkušnja prišla zelo prav tudi doma. Mislim, da je najpomembnejše, da sem izkusila delo v velikem mednarodnem timu in pridobila nekakšno širino, globalen način razmišljanja," odgovarja na vprašanje, kako ji bo delo koristilo pri iskanju zaposlitve.

Si pa, tako je razumeti iz njenih besed, želi, da bi našla podobno delovno okolje, kot ga ima zdaj. "Odnosi so zelo sproščeni, a hkrati profesionalni. Do nas pripravnikov se vsi vedejo zelo prijazno in spodbudno. Tukaj je pomembno, da si samostojen, pa da se hkrati tudi ne bojiš vprašati, kadar ti kaj ni jasno. Ne računajo, da bos neposredno po fakulteti že vse vedel in se ne vedejo prav nič vzvišeno."