Nedelja, 28. 5. 2017, 17.58
6 let, 6 mesecev
Slovenka v Čilu: Ko se odločiš za vagabundsko življenje, pustiš nekatere stvari za sabo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,63
1
Tanja Cirman v Čilu živi dobro leto, kar je njen najdaljši postanek v zadnjih letih, odkar se je odločila za nov način življenja: za globalno nomadstvo, svobodo izbire, ki pa ni vedno preprosta, kot pravi.
"Odkrivam meje lastnega sveta, (ne)svobode," o svojem nomadskem načinu življenja pove nekdanja novinarka. Za tega se je odločila, ko je po prekarni obliki dela izgubila tudi ta položaj. Ko danes gleda nazaj, to vidi kot zunanjo spodbudo, s katero je dozorela njena večna želja videti svet. Prišel je pravi čas, da je to končno tudi uresničila.
Tanjo Cirman bolj kot v velemesta vleče v manjše kraje in v naravo v imenu spoznavanja lokalnega vsakdana, navad in načinov življenja ter med domačine. Fotografija je z juga Čila.
"Že od otroštva imam občutek, da je ta planet, ki ga uničujemo in kjer se neprestano ukvarjamo z razmerji moči med vladajočimi in vladanimi, od vseh nas. Sveta si nisem želela samo videti, temveč ga tudi doživeti, čutiti, spoznati ljudi in s svojimi očmi spoznati, kaj je res," povzema svoje dojemanje.
Havana, kjer je Tanja Cirman pred dvema letoma, preden se je za več kot leto dni ustalila v Čilu, praznovala svoj rojstni dan.
Od Azije do Južne Amerike
Iz Ljubljane je pred tremi leti najprej odpotovala na vzhod, v Azijo. Tam je ostala devet mesecev, "vendar se tam zaradi potrošniške usmerjenosti okolij nisem več dobro počutila. V Bangkoku me je motilo, ko sem okoli sebe gledala ljudi z barvnimi lečami. Oči so imeli kot vesoljci. Kakšno nesprejemanje človeške podobe. Plastik fantastik svet, nasičen s poceni materiali."
Manila, glavno mesto Filipinov, razkol med revščino in bogastvom. Globalna nomadka se je pred tremi leti iz Ljubljane odpravila najprej v Azijo, ob Tajski je največ časa takrat preživela na Filipinih.
Ob Tajski je nekaj časa preživela tudi na Filipinih, kjer je to, da greš na kosilo v McDonald's, statusni simbol, omeni. Bila je tudi v Indoneziji, Kambodži, na Borneu in v Mjanmaru. "Tako prijaznih ljudi kot tu nisem srečala nikjer drugje."
Po Aziji je nekaj časa živela v Mehiki, tej pa je sledila Gvatemala. Tam je učila angleščino in delala v knjigarni. Po nekaj mesecih se je spet želela premakniti, šla je na Kubo, nato je prišla na vrsto Južna Amerika.
Čas v Kolumbiji
Najprej je bila štiri mesece v Kolumbiji, kjer je dolgo časa živela pri neki starejši gospe in ji pomagala pri urejanju hiše. Nekaj časa je tu bivala tudi v komuni, ki se bori proti gverili in državni paravojski. V tem obdobju se je poglobila v politični in ekonomski kontekst te južnoameriške države.
"V Čilu lahko pogosto naletiš na neke vrste hipokracijo, na bontonske odzive: na zunaj izjemna vljudnost, ki deluje kot neka plahost, za hrbtom oz. v mislih pa drugačna obravnava. Nekateri to dvojnost značaja razlagajo kot posledico Pinochetove brutalne diktature." Na fotografiji v nacionalnem parku Tamango.
"Kaj bomo z zlatom, če ne bomo imeli za jesti?"
Pri tem izpostavi širši problem rudnikov zlata te celine, ki za seboj puščajo opustošeno okolje. "Ljudje, ki živijo ob zlatokopih, nimajo tam več od česa živeti, saj to tako uniči naravo, da nič več ne raste. Gre za hude posledice, ki kažejo perverzno logiko kapitalizma. Kaj bomo z zlatom, če ne bomo imeli za jesti?" povzame izkušnje, ki jih je pridobila ob začasni priključitvi belgijski delegaciji, ki se bori proti zlatokopom.
Največja solnata ploščad na svetu Solar de Uyuni v Boliviji, kjer se enkrat na leto nabere nekaj centimetrov vode. Takrat se zgodi vizualna magija, saj voda odseva nebo.
Enoletni vizum za Čile
Zdaj Tanja Cirman, čeprav je prepotovala že lep kos Južne Amerike, med drugim Peru, Argentino in druge države, že nekaj časa živi v Čilu. Trenutno je v mestu Quilpue. "To je moja najdaljša zgodba. Čile mi je zelo všeč, puščava je magična." Dežela jo je zgrabila, ljubezen pa zadržala tu.
Najprej je delala v hostlu v San Pedru de Atacama, majhnem severnočilskem mestu v oazi puščave Atacama, kjer si je ustvarila tudi širok socialni krog. "Dobila sem veliko prijateljev, spoznala šamanko, pri kateri sem nekaj časa živela." Tu si je uredila tudi enoletno delovno dovoljenje, čilski birokratski stroj pa je bila svojevrstna izkušnja.
"Do tujcev so v Čilu prijazni, z veseljem ti postrežejo pijačo Piscola, mešanico Coca-Cole in Pisca, alkoholne pijače, ki je zelo priljubljena tudi v sosednjem Peruju. Seveda pa vsak zase trdi, da ima boljšo od sosedove. Odvlečejo te tudi na zabavo, kjer poslušajo cumbio in pečejo meso na žaru. Ljubezen do žara si delijo s sosedi Argentinci," pravi sogovornica. Na fotografiji je nad dolino Cueva de las Manos, Perrito Moreno v Argentini.
Čilska nasprotja
"Čile je po eni strani zelo modernizirana država. V sistemu nadzora nad državljani se vidi velik vpliv ZDA. Tu ves sistem deluje po principu prstnih odtisov. Ko si greš na primer kupit nov telefon, namesto podpisa daš svoj prstni odtis. V trgovini te vedno vprašajo za številko osebne izkaznice. Seveda imaš izbiro, da te ne poveš, vendar veliko ljudi to naredi, saj s tem nabirajo točke ugodnosti. Ljudje se sploh ne zavedajo, da jih v imenu popustov lahko nadzirajo. Vse lahko izvedo, kaj ješ, kaj počneš, kje si bil …"
Na podlagi svojih izkušenj v Čilu Tanja Cirman pravi, da imata tu solidarnost in pripravljenost priskočiti na pomoč svoje mesto. Prav tako je pomemben humor, tudi v težkih in neprijetnih situacijah, ki jih raje obrnejo v dobro šalo. To se še posebej kaže v sočnem jeziku, pravi. "Govorijo hitro in uporabljajo veliko čilenizmov, so namreč mojstri v skovankah."
Povsod te vprašajo za številko osebne izkaznice, družbo nadzora še opisuje Tanja Cirman. Tudi ko kupiš vozovnico na avtobusu. Popolno nasprotje sodobnemu digitaliziranemu čilskemu svetu pa je njihova zgodba z migracijami, pripoveduje. "Pisarna za migrante je kot iz drugega časa pred sto leti. Sama sem to doživela na severu države, kjer smo morali za urejanje dokumentov čakati v dolgi vrsti pred stavbo, kjer je urad. Ljudje tam dobesedno spijo, že ponoči pridejo taborit. Veliko je Afričanov, Kolumbijcev, Perujcev in Bolivijcev, ki jih nočejo imeti v državi." Tako je skoraj nemogoče urediti potrebno papirologijo. "Potrebuješ veliko časa in potrpljenja," birokratski stroj v službi migracijsko zaprtega sistema opisuje sogovornica.
Na koncu sveta: Tierra del Fuego, čilska stran
V neokrnjeno naravo
A Tanja Cirman je dokumente na koncu uredila in se za nekaj časa ustalila v Čilu, še vedno pa pogosto potuje znotraj in zunaj meja te države. Velemestom se raje izogiba, vleče jo predvsem v manjše kraje in v naravo v imenu spoznavanja lokalnega vsakdana, navad in načinov življenja ter med domačine.
"Lepo je, ko se znajdeš tam, kjer človek še ni preveč uničil okolja," sogovornica poda kritiko izkoriščanja planeta in njegovega uničevanja.
"Lepo je, ko se znajdeš tam, kjer človek še ni preveč uničil okolja," poda kritiko izkoriščanja planeta, ki smo mu priča.
Baza s pogostimi potovanji
Načrte za svojo prihodnost ima precej izdelane, vendar o teh za zdaj še noče podrobneje govoriti. "Jasno mi je, da te zgolj potovanja na dolgi rok utrudijo. Želim si ustvariti dom, kjer bi nekaj počela, če je le mogoče, delala zase. Vendar se ne bi želela ustaliti za vse življenje. Kljub vsemu se vidim v gibanju, vendar ne neprestano na poti iz ene države v drugo."
"Ne potrebujemo veliko"
Kaj pa je nomadstvo Tanjo Cirman naučilo? "To, da ne potrebujem veliko, sploh ne materialnih stvari. Še posebej oblek, ki jih imamo lahko resnično minimalno. Najbolj so mi pomembni odnosi, to, kar vložiš v ljudi. Sama praktično nič ne posedujem, vsa, kar imam, nosim v sebi. Prav tako sem spoznala, da lahko živiš kjerkoli na svetu. Je pa treba veliko fotografirati, saj gredo stvari iz spomina."
Dodaja, da je za tak način življenja potrebne veliko "elastičnosti". Pri tem ob kritičnosti do kapitalizma in potrošništva v svojem zdajšnjem vsakdanu poudarja, da gre za odločitev, da je čim manj del tega sistema.
Kava na Petkovškovem nabrežju, poletje v Ljubljani
Čeprav je tako želela, pa jo včasih prešine, da življenje v Ljubljani poteka brez nje. "Kdaj imaš občutek, da nisi več del tega okolja in da ne spadaš več tja. A ko pridem na obisk, vidim, da ni tako."
Karneval v Peruju
"Ljubljana bo vedno del mene in jo bom vedno malce pogrešala. Vsakič, ko me kdo vpraša, od kod sem, začnem kazati fotografije Ljubljane, če imam internet, in včasih mi gre ob tem na jok."
Kaj pa od tu najbolj pogreša? "Pitje kave na Petkovškovem nabrežju. Poletje v Ljubljani. Družbo prijateljev. Gore in Jadransko morje. Zamujam rojstne dneve in novoletna praznovanja. Odraščanje nečakov. Zavzete debate o družbenih vprašanjih s svojo najboljšo prijateljico ob dobrem pivu. To so stvari, ki jih pogrešam na čustveni ravni. Gre za domotožje in nostalgijo. A ko se odločiš za vagabundski način življenja, pustiš nekatere stvari za sabo, spomini na preteklo življenje pa so tako grenko-sladke zareze nove svobode."
Jutro v jugovzhodnem mestu Puno v Peruju
1