Volilni večer na strankarskih zabavah

Krila so nam stranke pristrigle, še preden smo se odpravili na pohod po širšem središču Ljubljane. Že nekaj dni pred odločilno nedeljo jih je namreč večina sporočila, da kakšne posebne zabave ne načrtujejo. Pri nekaterih je bil razlog pomanjkanje sredstev, spet drugim se ni zdelo primerno pretirano "ružiti" v luči gospodarske krize, ki pesti državo. A mi se nismo dali. Ko je v nedeljo padel mrak, smo odšli v središče Ljubljane.

Prva postojanka je bil strogi center, kjer smo zabavo pričakovali ne glede na volitve. Miklavžev, božični oziroma novoletni sejem se je skupaj s praznično razsvetljavo že začel, za december nenavadno prijazne temperature pa so poskrbele, da se je na Prešernovem trgu ob stojnicah s kuhanim vinom nabralo lepo število ljudi. Naprej, na Mestnem trgu, je bila baza Zorana Jankovića. Ogromen oder je že napovedoval, da se ima tam zgoditi nekaj velikega, a je bilo uro pred razglasitvijo rezultatov še presenetljivo mirno. Zato smo se odpravili naprej, pozneje pa smo slišali, da smo zamudili Jankovićevo istrsko joto.

Ena redkih strank, ki se je odločila za konkretno zabavo, je bila NSi. Namestili so se v in pred Opera barom, kjer so v belih "gadafijih" rezali kuhano šunko in kranjske klobase. Alkoholni izbor je bil zanimiv, odločili so se, da bodo zajeli širok spekter okusov – aperol spritz za mlade in moderne ter cviček za tiste bolj tradicionalne, ki so potrebovali nekaj kislega, da pokrije kolobarje kranjske. Ker so se pri NSi šele ogrevali, smo se odločili skočiti v tiskovno središče v Cankarjevem domu, kjer je bilo, kot pričakovano, bolj komorno.

Naslednja postaja je bil štab SD na Levstikovi. Ko smo prikorakali izza vogala, smo najprej naleteli na Boruta Pahorja, ki se je ravnokar odpravljal tja, kamor smo bili namenjeni tudi sami. Tako smo se s še nekaj novinarji po stopnicah zgnetli v sobo, kjer smo končno naleteli na obloženo mizo – narezki, mesni in sirni, solata s testeninami in obvezna francoska solata. A gneča je bila ogromna in naval na hrano velik, zato smo kolegom zaželeli dober tek in se že odpravili naprej. Postanek pri SLS je bil še krajši. Ko smo prišli na sedež stranke in ugledali zakonski par, ki nas na komercialni televiziji uči kuharskih veščin, smo si obetali kaj dobrega za pod zob, a so nas pričakali že dodobra izpraznjeni pladnji s sadjem, potico, flancati in piškoti. Še bolj asketski so bili pri LDS, kjer so nam ponudili smokije, kekse (Domačica!) in vodo z logotipom stranke.

Ne preveč zadovoljni z dotedanjim izplenom smo se ravno v času, ko so razglasili rezultate vzporednih volitev, odpravili na Gospodarsko razstavišče. Stranka SDS je sicer še pred volilno nedeljo sporočila, da večje povolilne zabave ne načrtujejo, a so v luči javnomnenjskih anket, ki so jim bile precej naklonjene, vendarle najeli impresivne prostore – dvorano Urška – in glasbeno skupino Victory. Tudi ljudi, tako članov stranke in novinarjev kot naključnih mimoidočih, je bilo kar nekaj, a veselih obrazov je bilo bolj malo. Zato smo se, takrat že precej lačni, zapodili proti obloženim mizam. Ni kaj, v SDS so poskrbeli za lačna usta, izbirali smo med mesnimi narezki, sirnimi ploščami pa francosko solato, polnjenimi kislimi paprikami, olivami in vloženimi gobicami, vse to pa zalivali z zelo solidnim chardonnayem Jožefa in Damjana Prinčiča iz Brd.

A kulinarična ponudba ni razvedrila zbrane druščine, pa tudi napovedani glasbeni program se kar ni hotel začeti. Zato smo se odločili, da se napotimo nazaj v središče Ljubljane, kjer se je glede na rezultate obetalo bolj veselo vzdušje. Najprej smo skočili do Gregorja Viranta, ki je svoje privržence gostil v Cankarjevem domu pod tiskovnim središčem, a smo glavnino zabave že zamudili. Pričakalo nas je nekaj ostankov torte in prazne steklenice Radgonske penine, zato nam ni preostalo drugega, kot da se odpravimo k zmagovalcu Jankoviću.

Mestni trg je kazal popolnoma drugačno podobo kot pred dobro uro, ko smo ga zapustili. Zbrana množica se je pozibavala na takte starih popevk, kot so Sreča na vrvici, Mini in maksi, Bisere imaš v očeh, pa tudi malo manj starih, kot je Saškina Ne grem na kolena. Na odru sredi trga je medtem divjala prava mala vojna. Na njem so namreč delili kose ogromne torte, ki so jo lačni meščani odnašali ne le na krožnikih, ampak tudi na rokavih. Tudi ob stojnicah, kjer so delili pivo, cviček in nekaj, kar je bilo videti kot kuhano vino, je bila gneča nepopisna, zato smo se odločili, da svoj pohod končamo v vinoteki ob Mestni hiši. Tam je očetovo zmago proslavljal Jure Janković, mi pa smo se po kozarcu (odličnega) Sutorjevega modrega pinota odločili, da za tisti večer končamo z zabavo. Obed, ki smo si ga privoščili v štabu SDS, nam je namreč neprijetno obležal v želodcih …