Turška melodija

Osnovo zunanjepolitičnih prioritet predsednika Obame je možno povezati v dve osrednji misli evropske turneje, ki se stikata v Turčiji. Prva je povezana z nagovorom islamskemu svetu. Turčija kot sekularna država na Zahodu uživa poseben status. Obenem ima dobre odnose s sosednjimi, vzhodnimi državami. S svojim »političnim islamom«, kot Američani radi pojmujejo sekularno ureditev te države, je Turčija pomembna tudi kot zgled za »bližnjevzhodne demokracije«, če znova uporabim ameriško poimenovanje same možnosti potencialnega razvoja držav v regiji.

Z dvorjenjem islamu je Barack Obama nagovarjal tako Turke kot Afganistan, Pakistan in Irak, kjer ameriški, pretirano vojaški pristopi doslej niso zalegli. Glede na odzive v islamskem svetu očitno predsednik Obama igra prave tone. Pa vendar. Zgodba še zdaleč ni zaključena in nekaj jasnih tonov še ne pomeni zveneče melodije. Za pravo melodijo bo lahko poskrbel šele takrat, ko bo definiral svoj pristop do Izraela, bolje rečeno do nove izraelske vlade ter do Palestincev. Podobno kot pri njegovem predhodniku tudi velja, da bo Irak, sicer na relativno prepričljivi, a dolgi poti k miru, stabilen šele, ko bo ameriški predsednik lahko napovedal obisk v tej državi. V tem pogledu je treba poudariti prav dejstvo, da ZDA v razmerah, kamor jih je pripeljala agresivna zunanja in varnostna politika, druge možnosti kot spremeniti retoriko minulih osmih let pravzaprav nimajo. Tudi gospodarska podpora agresivni, unilateralni politiki je z zdajšnjo krizo krepko omiljena, posledica so vsaj v javnem komuniciranju veliko bolj tvorni, kooperativni pristopi, ki jih je načenjal že 43. ameriški predsednik.

Navkljub obisku 44. ameriškega predsednika v Evropi, Stara celina razen v smislu kvazi-enotnega soočenja s finančno gospodarsko krizo, ni bila v ospredju. Bolj mnenja naj Turčiji prizna status, kot ga uživa v očeh ameriških zaveznikov. Ta stališča so pričakovana, podkrepljena s strateškimi interesi ZDA v regiji, pa vendar so za Evropsko unijo težavni. Bržčas še najbolj zato, ker očitno še sama ne ve, kaj naj počne s Turčijo. Ker ne ve, kod in na kakšen način naj postavi svoje meje. Evropska unija bi že davno morala vztrajati, da ni in ne sme postati širitveni klub kar tako. Nedvomno, velik korak v to, po mojem mnenju težavno smer, je storila, ko je medse sprejela državi, ki na članstvo še nista bili "tehnično" pripravljeni. In še vedno nista. Ali Turčija potemtakem ostaja »večna kandidatka« za vstop v unijo predvsem zaradi vere? O tem presodite sami. Jasen in enoznačen odgovor bo možen šele takrat, ko bo Turčija vse potrebne tehnične kriterije izpolnila. Kdo ve, morda bodo Evropski voditelji takrat ubirali podobno pot s podobnimi sporočili, kot jih je v zadnjih dneh izražal ameriški predsednik.