Tunizijski virus

Je čas miru in čas vojne. Za vedno nemirni Bližnji vzhod napisana krilatica zagotovo ne velja. Je sploh kdaj? Verjetno ne! Irak, Iran, vseskozi tleči palestinsko izraelski spor, redno začinjen z obstreljevanji z ene ali druge strani in številnimi mrtvimi in ranjenimi, zdaj Egipt. Več kot 300 ljudi je v protestih že umrlo. Tudi v več kot 80-milijonski deželi ob Nilu se je zgodilo brezpravno ljudstvo – revolucija, pravijo Egipčani. "Dovolj imamo tridesetletne vladavine samodržca Mubaraka," so odločni protestniki na egiptovskih ulicah, te v zadnjih dneh vse bolj postajajo neprostovoljni dom nezadovoljne in brezpravne množice. "Raje živim v puščavi kot brez svobode," je na eni od televizij jasno sporočil neki protestnik. Vse to kaže, zakaj so stotisoči razočaranih in obupanih okupirali ulice egiptovskih mest, zlasti Kaira. Dvainosemdesetletni egiptovski avtokrat Hosni Mubarak, ki državo vodi že peti šestletni mandat, začel je leta 1981, po tragičnem atentatu na prejšnjega predsednika Sadata, vsaj za zdaj ostaja gluh za klice ljudskih množic, ki si želijo "le" svobodo, poštene volitve in demokratični Egipt, seveda brez Mubaraka in njegovih.

Pa se te večne resnice pretkani egiptovski samodržec in njegovi dolgoletni politični botri onstran luže v ZDA očitno še premalo zavedajo. Kot se za številne politične analitike pričakovane kulminacije več desetletij nakopičenega nezadovoljstva v deželi faraonov, kjer je kar tretjina ljudi še vedno nepismenih, ne zavedajo dovolj niti v Bruslju, ta obe strani kakopak poziva k razumu in pogovorom. Prav tako številne mednarodne organizacije, tudi Združeni narodi, ne nazadnje tudi ZDA, saj je njihov ključni bližnjevzhodni joker prav Egipt. Njegova zgodba pa je malce drugačna od tunizijske. Egipt je konec koncev strateški steber stabilnosti na Bližnjem vzhodu ter največji ameriški zaveznik in prijatelj v tem že tradicionalno zelo nemirnem delu sveta. Pa še nečesa ne moremo prezreti, če pustimo ob strani večtisočletno egiptovsko zgodovino: Sueški prekop pomeni srce regije in še kako pomembno prometno in trgovsko pot za vse, česar se še kako dobro zavedajo Američani. Egiptovska množična streznitev je zato razumljivo izjemno pomembna za prihodnost te milijonske države in vsega arabskega sveta.

Zato telefonski pogovori med ameriškim predsednikom in egiptovskim kolegom sploh ne presenečajo. Bolj kot to je presenetljivo, da ZDA še vedno vztrajajo pri "maniri" svetovnega policaja, ki bi svet še vedno rad urejal po svoji meri. Irak Bele hiše očitno še ni streznil! Jo bo morda Egipt, v katerem bo padel zvesti prijatelj Mubarak? Ali pa bo potrebno, da pade še kakšna prijateljska ameriška domina na Bližnjem vzhodu, morda Jordanija ali celo Savdova Arabija, dežela dveh svetih mošej v Meki in Medini. Proti virusu, ki je okužil Tunizijce in Egipčane, nikakor niso imuni ostali arabski muslimani. Čas samodržcev, pod katerimi trpijo zatirane milijonske množice, se počasi, a zanesljivo poslavlja. In milijonske množice nezadovoljnih in obupanih v Egiptu jasno napovedujejo, da prihaja čas, ko "ameriški šerif" ne bo več mogel na svojo roko urejati sveta in risati zemljevidov. Pa če si to v Beli hiši še tako neradi in težko priznajo.