Trenutek v zgodovini

Nepregledna množica, ki je na predsedniško pot pospremila prvega Afroameričana, zgovorno priča o pričakovanjih ter upanju, ki ga prinaša 44. ameriški predsednik. Pozornost, ki so je deležni ameriški zvezdniki je v primerjavi s poudarkom, ki ga doživlja Obama, komajda omembe vredna. Predsednik Obama je osebnost teh trenutkov v zgodovini. Gospod sprememba, ki za državo v recesiji, v primežu razmer Iraka in Afganistana ter s prebivalstvom v negotovosti, predstavlja novo upanje. Ne glede na to, da “bo še slabše, preden bo bolje”. Ena prvih uresničenih predvolilnih obljub naj bi bila povezana z zaprtjem zapora v Guantanamu. S tem bi na simbolni ravni opravil s skrajnimi varnostnimi pristopi Bushevih let, izpričanih v razmerah v omenjenem zaporu ter tistem v Abu Graibu, v tajnih poletih letal obveščevalne službe CIA, v zagovarjanju mučenja. Napovedan širši, regionalni pristop do Afganistana ter Bližnjega vzhoda je navkljub izraelski ofenzivi na Gazo možen. Predvsem pa nujen. Izrael je namreč znova poglobil razkorake med proiranskim delom muslimanskega političnega življa in tistim delom, ki stopica v smeri normalizacije odnosov z izraelsko vlado. A tudi ta se utegne po 10. februarju spremeniti. Dozdajšnje izraelsko nadaljevanje Bushevih političnih pristopov za Obamo ponuja tvegan test, ali se bo po poti predvolilnih obljub, da se namerava pogovarjati z vsakomur odločil zavrniti dozdajšnjo prakso mednarodne skupnosti, ki iz iskanj rešitev izloča dele problemov. Arabske množice, ki so izrazito proti-izraelske, od Baracka Husseina Obame želijo predvsem tisto, česar od lastnih voditeljev ne dobijo. Odgovorno vladanje.

Odgovornost je beseda, katere uresničevanje v praksi poleg spremembe najbolj pričakujej(m)o od Obame. Tudi sam jo je včeraj postavil kot pojem novega obdobja. Ne gre pričakovati, da bo Obama prek Hillary Clinton na glavo postavil ameriško zunanjo politiko. Še zdaleč ne. A vsekakor bi moral do kriznih žarišč pristopati bolj odgovorno, kot je to počel 43. ameriški predsednik. Konec koncev je ravno odgovornost oziroma pomanjkanje le-te tisto, kar je vodilo v zlome finančnega trga ter pahnilo ameriško gospodarstvo v recesijo, iz katere se še nekaj časa ne bo pobralo.

Nekdanji predsednik George W. Bush pravi, da bo o njem in o rezultatih njegovega dela sodila zgodovina. Ob pogledu na zgoraj opisane dosežke, bržčas ne bo imela težkega dela. Nasprotno velja za njegovega naslednika, če bo želel uresničiti ali doseči obljube, s katerimi je navdahnil Američane in svet. Včeraj so sanje Martina Luthra Kinga postale vznesena resnica. Čustva Američanov, ki so dosegla enega od zgodovinskih vrhuncev, bodo kmalu morala dobiti zadoščenje tudi v resničnem izboljšanju. Dejstva bodo skušala doseči »sladke« sanje.