"Stavka je imela politično ozadje"

Takoj ko kamera ugasne, je Korošica. Naglas. Med intervjujem enkrat zavzdihne − pred odgovorom na vprašanje, kako se počuti v svoji stranki Zares, ki pa ji je še vedno zvesta. Daje vtis, da glede plač v javnem sektorju ne bo več popuščala. Ostra je ob polomu vladnega projekta popisa nepremičnin. Po lastni izjavi ni strastna kadilka, pokadi največ škatlico cigaret na dan. Na prvi pogled je videti, da so se pogajanja s sindikati dobro iztekla, toda glede ključnega vprašanja, odprave plačnih nesorazmerij, ste še vedno na nasprotnih bregovih. Se boste čez teden dni znova vrnili na začetek, če sindikati ne bodo privolili v vaš predlog glede tega vprašanja? Pomemben del javnih uslužbencev se je strinjal s povišanjem plač, ko bo gospodarska rast vsaj tri odstotke. Mi smo pri odpravi plačnih nesorazmerij še dodatno popustili in privolili v 2,5 odstotka. Naši ukrepi ne posegajo bistveno v položaj javnih uslužbencev. Upam, da se bomo uskladili z vsaj 15 reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, kar je pogoj za veljavnost aneksa h kolektivni pogodbi.

Zakaj je bilo treba organizirati stavko, ne vem. O stavkovnih zahtevah bi se lahko pogovarjali za pogajalsko mizo. Računamo na dogovor. V nasprotnem primeru sindikati vedo, da bo vlada zaščitila javni interes. To pa je, da ne bomo najemali posojil za povišanje plač, ker razmere in opešano gospodarstvo tega ne dopuščajo. To so sindikati vedeli že junija.

Do prihodnjega tedna imamo čas, da v premirju sprejmemo ukrepe, ki za javne uslužbence ne pomenijo nič pretresljivega. Samo še eno leto bodo javni uslužbenci dobili takšno plačo kot v letu 2010. Regres bo enak, nismo posegali v stroške dela ali odpravnine, kot je bilo sprva napovedano. Pet odstotkov prihrankov bomo našli drugje. Po mojem mnenju je to korektno. Upam da bodo sindikati svojim uslužbencem natančno pojasnili, kaj ponujamo.

Toda Janez Posedi je že napovedal, da svojemu sindikatu ne bo predlagal podpisa aneksa h kolektivni pogodbi, ki izplačilo nesorazmerij zamika. Dvomi tudi o tem, da boste pridobili večino preostalih sindikatov.

Zadeva je negotova. Vaše mnenje je pravilno. Več kot pojasniti in predstaviti javnofinančne razmere, ki povišanja plač ne dopuščajo, pač ne znamo. Od poštenosti sindikatov je odvisno, ali bodo našo argumentacijo korektno prestavili javnim uslužbencem. Srečala sem namreč nemalo uslužbencev, ki so mi rekli, da stavkajo, ker ne želijo, da jim vzamemo stroške za delo in malico. Odgovorila sem jim, da v te prejemke vlada ne posega. Ne smemo še zanemariti, da več kot 120 tisoč javnih uslužbencev ni stavkalo.

Posedijevi sindikati pravijo, da boste morali 5. novembra izplačati odpravo tretje četrtine plačnih nesorazmerij.

Če bi morali plačati in če bi zmogli izplačati, ne bi vložili tožbe za razvezo 50. člena kolektivne pogodbe. To napovedujemo, če se ne dogovorimo o kolektivni pogodbi.

Vas vložitev tožbe odvezuje plačila?

Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, kot ga je postavila vlada. 112. člen obligacijskega zakonika, ki legitimira za vložitev tožbe tisto pogodbeno stranko, ki ni zmožna izvršiti izplačila določene vsote denarja ali izpolniti pogodbene obveznosti, je pripravljen ravno za takšne primere. Mi imamo še bolj zapleten položaj, ker se je pomemben del pogodbene stranke s spremembo 50. člena celo strinjal.

Sodišče lahko odloči, da vaši argumenti ne držijo.

Če bo sodišče tako odločilo, bomo pač izplačali poračun. A javni uslužbenci tretje četrtine odprave plačnih nesorazmerij 5. novembra ne bodo ne bodo dobili. Če drži trditev sindikatov, da moramo tretjo četrtino izplačati 5. novembra, nato pa sodišče odloči, da ugodi našemu tožbenemu zahtevku, bodo morali uslužbenci denar vrniti.

Ob dokončni odpravi plačnih nesorazmerij bo povprečna plača v javnem sektorju v primerjavi s povprečno plačo v gospodarstvu višja skoraj za 37 odstotkov, cilj prejšnje vlade ob pripravi plačne reforme pa je bil 30 odstotkov. Teh 200 milijonov za odpravo plačnih nesorazmerij je tisto, česar prejšnja vlada niti ne bi smela razdeliti.

Hočete reči, da tega ne boste izpeljali do konca?

Bomo. Mi smo na to le opozorili in dejali, da naj vendarle ne vztrajajo pri teh zahtevah v kriznih časih in da bomo obljubo izpolnili, ko bo gospodarska rast to dopuščala.

Kaj se je zgodilo v toku pogajanj, da ste se umaknili s prve bojne črte. Je šlo za predlog premiera Pahorja, za spore znotraj pogajalske skupine?

Predsednik vlade se s tem ni ukvarjal. Zelo odkrita bom. Sindikati, ki so pogajanja bojkotirali, so dali v javnost popolnoma deplasirano informacijo, da sem kot pogajalka težava jaz. Iskreno sem prosila kolegico Heleno Kamnar, da naj prevzame pogajanja s stavkovnim odborom. Izredno hvaležna sem ji, da je to sprejela.

Z gospodom Posedijem nista najboljše komunicirala.

Seveda smo imeli težavo s konsenzom pri posameznih vprašanjih, ker so vztrajali pri povišanju posameznih elementov plačne politike, jaz pa sem v okviru sklepov vlade poskušala argumentirati, zakaj povišanja plač niso mogoča. Nikakor pa ni šlo za spor na osebni ravni z gospodom Posedijem, razen junija letos, ko je imela očitno igra sindikatov, ki so potem začeli stavko, drugo ozadje.

Kakšno?

Tega si sama ne upam presojati. Videlo se bo, ko bo preteklo še nekaj časa, nikakor pa to ozadje ni bilo nepolitično. V zadnjem mesecu je diskurz gospoda Posedija postal poseben. Bojeval se je za državo brez korupcije, za novo in drugačno Slovenijo. Vladi so pripisali popolno nekompetentnost, nesposobnost socialnega dialoga, tega istega instrumenta, ki so se mu sami odrekli. Posedijeve izjave so bile zelo usklajene z izjavami poslancev poslanske skupine SDS. Tega ni bilo mogoče spregledati. Ampak to so samo moja opažanja, po tem ne morem sklepati ničesar.

Torej vsaj posredno povezujete gospoda Posedijo s stranko SDS?

Sam je priznal, da je bil vesel podpore gospoda Janše ob tej stavki. SDS je podprla javne uslužbence. Gospod Grims je ob vsaki priložnosti, ko sem nastopala v parlamentu, izjavljal, da sem umorila socialni dialog. Vsi argumenti, ki so govorili, da to ne drži, da smo ves čas od junija Posedijevo skupino vabil na pogajanja, niso šteli nič. Kadar argumenti nič ne štejejo, nasprotna stranka pa ves čas ponavlja iste besede, za katere lahko s polno odgovornostjo trdim, da so neresnične, to imenujem politična manipulacija.

Ste lahko še bolj konkretni?

Če nekdo stavka pod parolo, da ni socialnega dialoga, sama pa se mu odreče, je to politična manipulacija. Ker je politična stranka popolnoma podpirala tak način delovanja, je do sklepne misli samo še korak.

Kako se počutite v stranki Zares?

Na zadnji konvenciji stranke sem povedala svoj pogled na udeležbo posameznika v politični stranki. Stranka Zares je v koalicijsko pogodbo prispevala veliko vsebin. Dokler nam jih uspeva uresničevati, bo zame Zares najboljša politična stranka, ker v teh vsebinah vidim tudi del svojih prizadevanj za boljšo državo.

Ob odstopa Mateja Lahovnika pa ste bili v precepu. Za SiOL ste povedali, da razmišljate o odstopu, rekli ste, da spoštujete tako Golobiča kot tudi Lahovnika.

Trdo sem se pogajala s skupino sindikatov, ki so se takrat hoteli pogajati. Bilo je izjemno naporno. Dogodki, povezani z izstopom kolega Lahovnika in odnosi med ministroma, ki sta moja kolega, so šli mimo mene. Tisti dan, ko naj bi kolega Lahovnik odstopil, ko naj bi napisal neko pismo, je bil zame popoln šok. Pisma tisti dan nismo videli, na kolegiju ga je opisoval kolega Golobič.

Jasno sem povedala, da me, če kaj iz pisma drži, ko bom opravila pogovore z obema, potem v tej stranki ne bo več, to je nesporno res. V parlamentu sem ravno v tistem obdobju dosegla, da je bil sprejet izjemno strog zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Ob tem bi bilo zame nesprejemljivo, da bi v stranki tolerirala kaj od tega, na kar je namigoval kolega Lahovnik.

Po resnih pogovorih z obema je bil moj pogled bolj jasen. Od poka, ki je izjemno škodoval stranki Zares in Gregorju Golobiču, pravzaprav ni ostalo skorajda nič.

Ste potem razočarani nad Lahovnikom?

Da.

Zakaj?

Ker nekaj od tega, kar je pisalo v Lahovnikovem pismu, ni bilo res.

Slišal sem, da vas je gospod Pahor skoraj na kolenih prosil, da ostanete v vladi.

Takrat je ta novica, ki ste jo vi prijetno predstavili z naslovom, prišla tudi do predsednika vlade. Povedala sem mu, da to nima nikakršne povezave z ministrovanjem. Če pa bom odkrila, da drži karkoli od tistega, kar je Lahovnik napisal v pismu, mu sporočam, da bom izstopila iz stranke Zares, kar seveda posledično pomeni, da ne morem biti ministrica. Kajti kvote v okviru proporcionalnega volilnega sistema si stranke pač razdelijo in kandidirajo ljudi, ki so njihovi člani ali pa so neodvisni, ampak vendarle po njihovi meri.

Drži, da imate na sejah vlade včasih dolge monologe?

Opozarjam na stvari, za katere verjamem, da bodo škodile vladi. Ob točkah, kjer natančno poznam stvari, seveda povem svoje mnenje. Običajno imam prav, kot na primer glede popisa nepremičnin. Na pomanjkljivosti sem opozarjala že spomladi.

V kakšni državi živimo, če vodja tako slabo izpeljanega projekta ne odstopi?

O tem smo včeraj razpravljali na vladi. Opozorila sem na moja prejšnja opozorila, ki jih niso slišali. Gre za odgovornost ministrstva za okolje in prostor in geodetske uprave. Predsednik vlade je zahteval pojasnila, kako nadaljevati projekt. Premajhna samokritičnost administracije, ki reče, da je predpis slab, da so delali samo po zakonu, je čisto sprenevedanje.

Za konec – koliko cigaret pokadite dnevno?

Obsodili so me, da sem strastna kadilka. Ne štejem se v to skupino. Res je, da imam težave z glasilkami, a to je bilo tudi takrat, ko še nisem kadila. Nikoli ne presežem škatlice na dan. Ko pa imam veliko sestankov, končam dan s petimi cigaretami. To je grda razvada, priznavam, na tem področju se štejem za šibko. Drugih podobnih razvad nimam, zato si to vedno znova odpuščam, čeprav vem, da ni dobro. Ob teh strašnih trošarinah pa se večkrat pošalim, da ministru Križaniču pomagam polniti proračun.