Slovo od Iraka

Ameriška vojska v Iraku se v tem trenutku pripravlja na odhod. Nizozemci so v Afganistanu že pred tem spakirali kovčke. Nerodno je to, da puščajo za sabo več nerazrešenih, kot jih je bilo pred njihovim prihodom. Tariq Aziz, desna roka Sadama Huseina, zato v svojem prvem zaporniškem intervjuju za Guardian Obamo opozarja, da bi se pred odhodom spodobilo zadeve vsaj malce sanirati. Ne glede na to, kaj si o tem mislijo pacifisti, ima prav. Ko si se enkrat odločil, da boš neki režim zatrl, je tvoja dolžnost, da vzpostaviš nov red. Ker tega ameriška vojska očitno ni napravila, jo je težko primerjati s čim drugim kot roparsko bando, ki pušča za sabo ruševine, trupla in nered. To, da je bil Sadam diktator, dejanja ne more osmisliti, kajti pod njim je v državi vladal red.

Problematična je bila že zgodovinska uvertura predsednika Wilsona, ki je zvenela v diplomatski govorici tistega časa precej kakofonično. Sicer je tudi Theodore Roosevelt pred njim predlagal ameriško intervencijo, vendar mu ni uspelo, ker je izhajal iz nacionalnega interesa in globalnega ravnotežja moči. Wilsonova izhodišča so bila manj "egoistična": ZDA so svetilnik svobode, ki usmerja preostanek človeštva; politična načela so moralna načela; ljudje so po svoji naravi miroljubni, zato pomeni širitev demokracije širitev miru itd. Skratka, njegovi argumenti za vstop v vojno so skoraj identični kot Bushevi – mladi Bush je bil pravzaprav eden od njegovih najboljših učencev. Če so bile za Theodorja Roosevelta ZDA normalna država, ki se je razlikovala od drugih kvečjemu po kvantiteti moči, so za Wilsona nekaj izjemnega, kvalitativno različnega.

Omenjena politika je nevarna predvsem zato, ker vzpostavlja logiko, po kateri se ne bojuješ več proti sovražni državi, katere interesi so se v nekem trenutku znašli v konfliktu s tvojimi. V teh vojnah gre za boj med Dobrim in Zlom, zaradi česar je že vnaprej onemogočen kakršenkoli kompromis. Ali ni kompromis z Zlom po svoji naravi ravno akt Zla?

Pri vsem skupaj je dobro le to, da Obama počasi spoznava, da je Amerika "normalna" država, torej država kot vsaka druga, morda malce močnejša, toda kljub temu primerljiva z drugimi. Zelo fino bi tudi bilo, ko bi se Američani vrnili k Rooseveltovem pristopu ter diplomatsko govorico očistili moralistične in religiozne navlake.