Še vedno le Balkan

Neformalna, gymnich srečanja, kot jim pravijo, so dobrodošla za zbliževanje stališč v sproščenem vzdušju. Pozitivno vzdušje je za doseganje političnih premikov osnova, a v primeru evropskega rokovanja z Zahodnim Balkanom je pozitivno vzdušje več kot to. Je približek strategiji. Le malokdo natančno ve, kaj bi s to regijo. Po eni strani regija ne deluje dovolj dobro, da bi izpolnjevala zahtevane kriterije približevanja ali celo članstva v povezavi. Je kdo rekel Romunija in Bolgarija? Po drugi strani brez evropske perspektive regija še dolgo ne bo delovala, kot bi morala. Kot bi lahko. Zahodnobalkanska želja po širitvi je pravo nasprotje seštevku evropskih teženj po integraciji. Prav notranja krepitev odnosov (primer je reševanje Grčije in poskus krepitve stabilnosti območja evra in same valute) ter vzpostavljanje novih medinstitucionalnih razmerij po Lizbonski pogodbi sta siceršnji temeljni opredelitvi evropske povezave. Finančno-gospodarske razmere rušijo zidove na področjih sodelovanja, posojanja in jamstva navznoter ter širijo razkorak s svetom zunaj povezave. Tam težave ostajajo. Sistem njihovega reševanja ostaja nedorečen. Želja neizražena.

Svojevrsten prispevek k evropeizaciji Balkana je prejšnji konec tedna uspel hrvaškemu predsedniku Ivu Josipoviću. Ta je v svojem še kratkem mandatu stopil v kar nekaj z razbeljeno žerjavico napolnjenih tabujev balkanske sosedske politike. Josipović je kot prvi predsednik Hrvaške v nedeljo obiskal srbsko entiteto v BiH in se v Derventi sešel s premierom Republike srbske Miloradom Dodikom, s katerim sta izrazila podporo vračanju beguncev na njihove domove in se poklonila srbskim, hrvaškim in bošnjaškim civilnim žrtvam med vojno v BiH. Pogumno. Evropsko. Kljub pomanjkanju prave evropske iniciative. V dokaz, da so meje najprej in (obenem) najdlje v glavah.

Pobude, kot sta nedavno srečanje na Brdu ali spravni pristopi hrvaškega predsednika, vodijo v pravo smer. Ne glede na to, da je danes morda vsi ne vidijo kot take. V Bruslju se radi dozirajo s politiko majhnih korakov. Konference, kot je sarajevska, so skorajda opravičilo. Tu imate! Za pokušino. Jutri pa na delo. Podaljševanje vizumske neenakosti (smo kdaj imeli vizume za vstop v EU?), očitno do konca leta navkljub obljubi o pogojni odpravi vizumov za državljane Albanije ter Bosne in Hercegovine, je dokaj slaba tolažba in zgolj dokazuje, da tudi tokratna konferenca razen sporočila ne prinaša nič otipljivega. Res pa je, da utegne za isto mizo posaditi Srbijo in Kosovo. A kot rečeno … Brez posledic. Brez razreševanja osrednje težave. Zgolj z dejstvom, da sedita na isti konferenci. Kar je veliko. Brez pretiravanja. Morda le zato, ker je treba imeti sovražnika, tekmeca ali nasprotnika ves čas na očeh?