Se vam še vedno zdi, da je človek razumno bitje?

Se spomnite prvega druženja s kitaro? Kaj je na kitari tako posebnega, da se loči od preostalih inštrumentov in da je v središču vašega zanimanja? S kitaro sem se prvič srečal kmalu po rojstvu, saj je tudi oče kitarist. Kar se mi pri kitari zdi unikatno in hkrati neverjetno, je njena raznovrstnost. Dandanes lahko iz različnih vrst in oblik kitar dobimo celo paleto zvokov, a vendar je kljub vsej tehnologiji osnova kitare še vedno takšna, kot je bila na samem začetku – kos lesa, šest strun in seveda prsti. Vedno znova se mi zdi neverjetno, da je lahko nekaj tako enostavnega tako kompleksno in obratno. Na kateri dogodek iz otroštva se najraje spomnite? Bilo jih je veliko, in če pomislim na hitro, se mi zdi, da sem odraščal v drugačnem, lepšem in nekako bolj optimističnem času, kot odraščajo otroci danes. Kot učitelj kitare sem praktično vsak dan v stiku z otroki in opažam, da so prikrajšani za veliko stvari, čeprav imajo v materialnem smislu veliko več, kot smo imeli včasih. Odraščanje se je z igrišč, parkov in gozdov preneslo za računalniški zaslon, ki bi moral biti le orodje, ne nadomestek za socialne stike. Kako si napolnite baterije po napornem dnevu, tednu, mesecu? Zadnje čase se najbolj sprostim, ko greva z dekletom na sprehod z najino psičko. Predvsem jutranji sprehod mi daje zagon za nov dan. Že nekaj let pa se tudi rekreativno ukvarjam s tekom. Ko sem bil še srednješolec, sem se upiral vsem oblikam rekreacije, danes pa vem, da je ena ura teka zame najboljše zdravilo proti stresu, boleznim in vsem težavam nasploh. V čem se ljudje najbolj motijo o vas? Zagotovo ima vsak, ki me pozna, svoje mnenje o meni. Če pa kdo misli, da imam napačne prioritete in načela, se zagotovo moti, saj lahko rečem, da sem srečen in zadovoljen s tem, kako živim in kaj počnem. Čigavo mnenje vam največ pomeni? Absolutno dam veliko na mnenje ljudi, ki jih dobro poznam in spoštujem. Poskušam ignorirati mnenja naključnih mimoidočih, katerih kritika nima nobene podlage. Se pa že od nekdaj ukvarjam s svojim mnenjem, ki se mi v končni fazi zdi najpomembnejše. Poskušam poslušati sebe in živeti v skladu s svojimi načeli. Česa se najbolj bojite? Sicer nimam strahov in fobij, a vendar se bojim človeške neumnosti. S tem ne mislim neumnosti v smislu znanja, ampak neumnosti v smislu človeških lastnosti in vrednot. Bojim se pohlepa, sovraštva in zavisti. Ljudje radi rečemo, da nas od živali loči to, da imamo razum. Toda poglejte dogodke v današnjih novicah. Ali se vam še vedno zdi, da je človek razumno bitje? Katera žival iz pohlepa vsak dan ubije več tisoč svojih sovrstnikov? Bojim se, da človek izgublja razum in s tem čas, da bi stvari še lahko obrnil na bolje.