Robert Friškovec: Prisluhniti samemu sebi ni vedno enostavno

Katera oseba vas je doslej najbolj zaznamovala?

Pravzaprav vsak človek, ki ga srečam v svojem življenju, pusti neko sled. Mogoče se sliši neverjetno, vendar mislim, da je človekova osebnostna rast povezana z drugim človekom. Na duhovnem področju sta me zaznamovala dva lika: Charles de Foucauld – ustanovitelj skupnosti Jezusovih malih bratov in mati Tereza, s katero sem se imel čast srečati leta 1995 v Rimu, ko sem delal v tamkajšnjem zaporu Rebibbia in bival pri Misijonarjih ljubezni. Pomembno mi je, da ob ljudeh, ki jih srečam, črpam tisto dobro, ki je v vsakem človeku, in se učim dobro tudi vračati.

Česa se iz časa študija najraje spominjate?

Študentska leta so vedno nekaj posebnega. Najbolj se spominjam prijateljskih odnosov, ki so se stkali med nami študenti na teološki fakulteti. Pravzaprav sem imel ob prijateljih med študijem občutek, da jim ni vseeno, kako je s tabo. Med nami ni bilo navzoče rivalstvo. Tudi odnos profesorjev do študentov na naši fakulteti je bil zelo korekten in človeški v primerjavi z razmerami, ki so jih opisovali študentje nekaterih drugih fakultet. Seveda pa so bile tudi med nami študentske norčije, ki so v teh letih pogoste.

Kateri sta po vašem mnenju najbolj pozitivna in najbolj negativna lastnost Slovencev?

Dobra lastnost se mi zdi vsekakor, da smo ponosni na svojo domovino, na raznolikost lepot, ki nas obdajajo na majhnem koščku. Slovenci znamo stopiti skupaj, posebno takrat, ko je težko, in kot lahko sklepam po tem, je med nami še vedno občutek solidarnosti. Velikokrat nam seveda zmanjka v našem vsakdanjem življenju, že pregovorna nevoščljivost, ki ni naša pozitivna lastnost ... Na naših obrazih sta velikokrat zarisana zaprtost in nezaupanje drugim. Ja, in prepričan sem, da bi se marsikdo strinjal z mano, ko radi rečemo "dva Slovenca, tri stranke".

Po svoje dopolnite stavek: Naj sosedu ...

Naj sosedu gre dobro v življenju in naj mu pri tem stojim ob strani.

Kako pripomorete k čistejšemu okolju?

Predvsem z upoštevanjem, da je za urejenost okolja poskrbljeno z zbiranjem odpadkov na posebnih mestih, in ne tam, kjer ustreza meni. Pomembno se mi zdi, da se zavedam, da sem na svoj način odgovoren za čisto okolje, in nimam navade prelagati odgovornosti na nekoga drugega.

Kako si napolnite baterije po napornem dnevu, tednu, mesecu?

Ob prijateljih, na sprehodu, v avtu in seveda zjutraj v kapeli. Pravzaprav se učim, da v sebi ohranjam spontano obliko črpanja moči za vsakdanji trenutek. Učim se prisluhniti samemu sebi, kar ni vedno enostavno, in si napolnim baterije, ko je to potrebno.

Najpomembnejši vir informacij – tisk, televizija ali internet?

Internet vsekakor zavzema prvo mesto, ker se, ko se zvečer vrnem domov in prižgem TV, največkrat zgodi, da sem tako utrujen, da zelo hitro zaspim. Zgodi se, da vzamem v roke tudi kakšen tiskani medij, predvsem če gre za kakšno strokovno literaturo.

V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Zanimivo je, da so danes ljudje zelo nagnjeni k temu, da ljudi "popredalčkajo" oziroma "etiketirajo"… Dejstvo je, da se je ljudem veliko lažje ukvarjati z drugimi kot pa s samim seboj. Zanimivejši komentarji so povezani z dejstvom, da sem duhovnik – in zato menda tudi vse, kar ljudje kot negativno lepijo na duhovnika. Danes je zelo okrnjena pravica do dobrega imena. Strinjam se, da se v Cerkvi marsikaj dogaja, vendar to še ne pomeni, da vse spravimo pod skupni imenovalec. Nekdo je imel na obisku Slovenije slabo izkušnjo z nekom od ljudi in zato vse Slovence enači po tej negativni izkušnji. Še bolj zanimivo pa je, da si ljudje ustvarjajo mnenje iz domnev, ki temeljijo na rumenem tisku in sploh ne na osebni izkušnji.

Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni?

Niti ne vem, če bi lahko izluščil posamezen dogodek oziroma dosežek, vsak dan se trudim narediti največ, kar lahko, ker je vsak dan zame izziv. V tem letu sem se lotil uresničevanja ene od svojih želja, da sem se začel učiti arabski jezik.