Resničnost virtualne družabnosti

Zadnjič sem sredi noči, ko bi morala biti zaposlena z marsičim drugim (na primer spanjem), svojo energijo raje molzla do poslednjih kapljic s klikanjem po Facebooku. To že samo po sebi ne more biti preveč konstruktivno, kajne? Nisem ena od tistih ljudi, ki bi svoje prijatelje v tem družabnem spletnem kotičku nizali kot po tekočem traku in jih šteli v trimestnih ali celo štirimestnih številkah. Kje pa, za – resda fleksibilno – zgornjo mejo sem si že davno začrtala stotico in z ohranjanjem te zdrave omejitve sploh nimam nobenih težav. Že od začetka sem se namreč namenila sklepati virtualna prijateljstva le z ljudmi, ki jih dejansko poznam. Res se je vmes nabralo tudi nekaj bolj ali manj bežnih poznanstev, ki pa jih ponavadi v trenutku potrebe po čiščenju balasta dam na čevelj. Neusmiljeno. Nedavno je tako odklenkalo vsem mojim slavnim spletnim prijateljem in ne, prizanesla nisem niti predsedniku republike. Edina znana oseba na mojem seznamu ostaja Katarina Kresal, ker se nekako ne morem ločiti od nje. Morda čakam, da bo končno spoznala pravi odtenek pudra zase. Ali nehala obiskovati solarij. Tudi profil Prava Sanja Grohar Drugič bi lahko bil nekakšna trofeja med prijateljstvi …

Kakorkoli že, mojih prijateljev (no, pravzaprav "Facebook prijateljev"), je sedaj 89, kar se mi zdi relativno visoka številka, pa vseeno sodim med bolj izbirčne lastnike profilov. Res imam na čakanju še par sošolk iz osnovne šole, s katerimi že vsaj deset let nisem spregovorila niti besedice, in fanta, ki sem ga videla ob natanko eni priložnosti, a vseeno moj krog ostaja dokaj ozek. Ne vidim smisla v nabiranju kvaziprijateljev, ki niso nič drugega kot skupek imen in privlačno visoka številka na profilu. Privlačno visoka? Pravzaprav je bolj privlačna nizka številka, saj pri na novopotrjenih prijateljstvih že nekaj časa redno preverjam število njihovih poznanstev in s tem takoj presodim človekov odnos do Facebooka ter razmerje med kriteriji za prijateljstva v resničnem življenju in virtualnem svetu. Ja, to je pomembno, ker pove nekaj o človeku, ne nazadnje to, kako resno jemlje vso zadevo. Saj ne, da gre Facebook jemati pretirano resno, a tudi mini oglaševalski krožki niso potrebni, pa čeprav vse prepogosto pademo vanje.

Razlika med našimi kriteriji za prijateljstvo na svetovnem spletu in v resničnem življenju je zelo zanimiva, a hkrati tudi bega. Na spletu smo pripravljeni prijateljstva sklepati, kot da jih proizvajajo v kitajski tovarni, s tem pa jim pravzaprav ne delamo nobene usluge. Sebi pa še manj. Še bolj me bega dejstvo, da veliko ljudi na Facebooku kljub temu, da imajo tisoč in še nekaj "prijateljev", mirno objavlja zelo osebne podatke in fotografije.

Moj Facebook vrtiček bo medtem ostal lepo majhen in redno negovan. Svojim prijateljem in znancem pač rada posvečam pozornost tako v tem kot v drugem svetu (pa ne posmrtnem, ampak spletnem, seveda) in rada vem, kaj se dogaja v njihovih življenjih. Internet je po mnenju kritikov menda ubil pravi stik s človekom, a po drugi strani je odprl le novo možnost za družabnost. Z množico znancev se na primer vidim le redko, a stik brez truda ohranjam s pomočjo spleta in morda prav tu tiči dodana vrednost te virtualne družabnosti. Zaradi nove poti ni stara nič manj prevozna, le več izbire ponuja. Razgled pa je tako ali tako na obeh isti. Če imaš na nosu stekelca prave barve, seveda.