Recesijska apatija

Gospodarske razmere v Evropi so včeraj dobile nov dokaz negotovosti in nekaj dodatnih vzrokov za resno zaskrbljenost, poeg tega tudi nekaj misli o kazalcih boljše prihodnosti. Nekatere vlade so bile zaradi razmer kaznovane na volitvah v Evropski parlament. A ne vse, saj sta denimo v Nemčiji in Franciji premočno slavila zmagi kanclerka Merklova in predsednik Sarkozy. Kaznovana je bila predvsem evropska levica. Zakaj? Razlogi so različni, odvisni od posamičnih držav, a se še kar ne spomnim dovolj prepričljivega odziva katere od teh strank glede potrebnih preobrazb evropske… bolje rečeno strukture gospodarstev posamičnih držav. Socialno bolj poudarjena gospodarska politika je bila zanjo osrednja postavka, s katero naj bi v evropski gospodarski recesiji – prosto po Baracku Obami – prepričala državljane, da bo življenje lažje. Pri tem pa so pozabili, da tudi evropska desnica ne govori o tem, da bo življenje z njo težje. Pomanjkanje idej ali zgolj pomanjkanje odločnosti? Slednjo očitno premorejo močni desnosredinski voditelji evropskih držav, denimo ravno prej omenjena Merklova in Sarkozy. Časi Tonyja Blaira, Gerharda Schroederja ali katerega od drugih levosredinskih politikov, ki so še pred skoraj desetletjem prevladovali v takratni petnajsterici so očitno mimo. Razdrobljenost levosredinskega političnega spektra je očitna, razkorak poteka znoraj tega predvsem med bolj liberalnim in bolj socialnim poudarkom, razlike pa dajejo vedeti, da “tretja pot” ostaja zgolj možnost, ki pa očitno v Evropi (tudi z bržčas neizogibnim padcem britanskih laburistov) trajnejše poti v realnosti ne najde. V tem pogledu (torej, prek predvolilnega nagovora) so se kot (previdni) povezovalci levo in desnosredinskih politik bolje znašli na desni sredini.

Nova evropska politična struktura sicer ne odstopa bistveno od prejšnje, kar tudi pomeni, da volivci za zdajšnje razmere ne krivijo tistih, ki so po Evropi v posamičnih državah članicah v obdobju krize po večini na oblasti. Tudi Evropska komisija naj bi še naprej delovala pod vodstvom Joseja Manuela Barrosa, čeprav bi mu nekateri radi pripisali tudi delno krivdo za upad zanimanja za evropske volitve. Dejstvo namreč je, da je kot vodja enega od osrednjih organov povezave pristal na to, da se države same odločajo za svoje lastne pristope glede krize, kar je nekatere med njimi vodilo v skorajda že protekcionistične(!) pristope za zavarovanje delovnih mest v državah. Ali se s tem poudarek evropskega povezovanja znova osredotoča predvsem na posamične interese in potrebe držav članic? Morda še najboljši odgovor je novo vprašanje: namreč, ali je sploh kdaj bil drugje. Osredotočenje na posamične segmente nacionalnih politik je bila osrednja postavka nedeljskih volitev, s čimer se članice unije znova soočajo z “večnim vprašanjem”o več ali manj Evrope. Še zdaleč to ne pomeni, da t.i. evropski model s tem ostaja zaprt za nadaljnje poskuse. Še več, zdajšnje razmere kar kličejo po voditeljih in idejnih dopolnilih.