Primer človeka, ki je hotel rešiti življenje

Humanitarni del je bil uspešen, saj je ovrednoten v milijonski (sicer tolarski, a vseeno) darežljivosti državljanov, manj uspešen je bil v političnem delu. Oprostite, manj uspešen še vedno je političen del.

Pobude pokojnega predsednika Janeza Drnovška glede Darfurja so se rodile v okviru človeške zaznave o dobrem in zmotnem, o vrednem in nedostojanstvenem. V preprostih prepričanjih o tem, da je nekaj treba ukreniti. Predsednik Drnovšek je menil, da je Varnostni svet ZN že večkrat razpravljal o razmerah v Sudanu, vendar se članice niso mogle dogovoriti o odločnejših ukrepih. "Zato tudi poskušam zastaviti to akcijo širše in prebuditi širšo mednarodno javnost za širši pritisk na politiko, da bi ta izkoristila mehanizme, ki jih ima na razpolago in delovala res v interesu človeštva, ne pa v interesu posameznih sil, ki vidijo tam nekaj zase in blokirajo skupno akcijo," je tedaj dejal. Vizionarstvo svobodnega političnega uma za razliko od poklapanih misli o usodnosti in omejenosti mednarodnih okvirov odločanja. Dejstvo, da je politika prostrano polje možnega, je nepomembno, če ni volje za razvoj možnosti v izvedljivost.

Karkoli si že mislite o takratnih dejavnostih takratnega predsednika države, njegove misli so bile za marsikoga ena od redkih rešilnih bilk. V Darfurju tudi v teh dneh, ko mineva pet let od začetka spora, še ni miru. Je še slabše, poročajo. Število mrtvih se zaokrožuje na 250.000, z domov pregnanih na dva milijona in pol. V Darfurju še ni lani odobrene mednarodne misije OZN in Afriške unije. Bržčas niti v virtualnem svetu Second Life ni možno nadzirati ozemlja v velikosti Francije z okrog 10.000 vojaki. Torej, nikakor ni bil predsednik Drnovšek tisti, ki je bil neuspešen. Krivdo za neuspeh pripisujemo tistim, ki imajo dejansko moč kaj spremeniti. Ti pa se še naprej sprenevedajo.

Premiki v sporih v mednarodni skupnosti so ponavadi počasni, neznatni, ko pa se zgodijo, so velikokrat na škodo malih, podcenjenih ljudi. V nekaterih afriških državah vsak dan umre na tisoče ljudi. Za ozdravljivimi boleznimi. A kaj bi šteli, ko pa obenem državne blagajne marsikatere afriške ne-demokracije bogatijo na račun tujih vlaganj v njihova naravna bogastva, ki jih za suženjsko plačilo kopljejo izkoriščani. Novodobna zmes kapitalističnega kolonializma in globaliziranega svetovnega gospodarstva ponuja sicer številne možnosti. Tudi najbolj odrinjenim. A znova, med področjema možnega in izvedljivega leži gorski greben politične ne-volje. Eni tako še naprej bogatijo, tisti drugi pa potrebujejo še več volje, da sploh preživijo. Pokojnega predsednika je to (z)motilo.