Pomeščanjeni kmetavzarji

"Ljubljanska srajca" so me v otroštvu dražili strici izpod Krima zgolj zato, ker se je naša družina iz vasi na robu Barja preselila v viško predmestno naselje. To pa ni bilo nič manj vaško od moje rodne vasi: imelo je šolo z igriščem, trgovino, mesarijo, en bife in dve gostilni; v eni izmed njih se je lokalna mladež uvajala v svet odraslih, cigaret, piva in drugih globalnih iluzij. V mestu je bilo seveda drugače, vsaj zdelo se je bolj urbano. V osemdesetih prejšnjega stoletja je Ljubljana nekaj časa celo dajala vtis odtujene metropole, takšne, ki ni ponujala zgolj alternative med uradno "hoch kulturo" in komercialno zabavo "pij in plačaj", ampak tudi vsaj testni odmerek točk, na katerih si se lahko počutil drugje in drugačnega, kjer si lahko mimogrede dočakal jutro naslednjega dne in se ti je lahko zgodilo tudi kaj nepričakovanega.

V samostojni državi so se tujci na obisku nekako prečistili in zdaj prihajajo kot strogo profesionalni ponudniki svoje variante zabave in kulture ali kot turisti s precej natančno predstavo o tem, kaj želijo videti in doživeti: malo baročne Ljubljane, vožnja po Bledu in Piranu, mogoče košček Lipice in čao. Saj že od pamtiveka natančno vemo, kako imponirati tujcem in seveda smo v tem nikoli iztrohnjenem hrepenenju po svoji majhni lepi državi tudi sami v sebi morali utrditi prepričanje, kaj je tisto, kar nas istoveti in kar naj kulturno prevlada.

Tako so se obetavni sledovi urbane mestne kulture že zdavnaj zatekli v mini geta, središča mest pa so zavzele frajtonarice, konjske vprege in pečene klobase.

Nisem sicer verjel, da je to še mogoče, a pred kratkim sem na domačih tleh doživel kulturni šok. Na pomolu mandrača v Valdoltri sem se zapletel v klepet s Severinom, siroto iz druge svetovne vojne, ki se je skozi življenje prebijal kot fakin po pristaniščih vsega sveta, jesen življenja pa preživlja v hiši nad tržaškim zalivom. Vprašal sem ga, ali goji oljke. "Ma, kaki," je odgovoril, "na vasi ne moreš več živeti kot na vasi." Nisem razumel. "Ne smeš imeti niti koze ali ovce, ker to vsem smrdi," je pojasnil in za nazornejši vtis povedal, da mu je sosed ustrelil petelina, ker ga je motilo zgodnje kikirikanje. Zdelo se mi je, da pretirava, in sem preveril pri prijatelju Marku, ki tudi živi na Primorskem, dopoldne hodi v službo, popoldne in konec tedna pa prideluje breskve, paradižnik, jajčevce ter druge dobrote.

Z neko žalostjo v glasu je dejal, da največja težava mogoče niti ni totalno zbirokratizirana kmetijska politika, ampak "sosedska fovšija". Prihaja večinoma od ljudi v najboljših letih, šolali so se v mestih, se vrnili v rodne vasi in si zgradili nove hiše. Zdaj ko so se naužili belega sveta, ne prenašajo več kmečkih vonjav, ropota strojev in druge nemeščanske svinjarije. In vztrajno kličejo inšpekcije. Ker se zavedajo svojih pravic.

Prihaja večinoma od ljudi v najboljših letih, šolali so se v mestih, se vrnili v rodne vasi in si zgradili nove hiše. Zdaj ko so se naužili belega sveta, ne prenašajo več kmečkih vonjav, ropota strojev in druge nemeščanske svinjarije. In vztrajno kličejo inšpekcije. Ker se zavedajo svojih pravic.

Obrat je zgovorno logičen: normalen človek hoče imeti doma na deželi mir, če se hoče zabavati tako, kot se spodobi, nobena spodobna zabava pa se ne konča brez Golice, gre pač v mesto. Mesta postajajo megavasi, dežela se razvija v malomeščanski vikend.