Nikomur ne dolgujem niti žličke navadne vode

Naš fotograf vas je ujel med kolesarjenjem, športno panogo, v kateri pogosto slišimo zgodbe o zlorabi poživil. Katero je bilo najmočnejše poživilo, po katerem ste segli zaradi boljšega rezultata?

Voda.

Menda zgolj voda ne zadostuje za premagovaje velikih fizičnih naporov.

No, včasih za daljše razdalje dodam še tableto vitamina C ali kalcija.

Kaj so za vas daljše razdalje? Ali na primer vrh, kot je Grossglockner, pride v poštev?

Grossglockner sem s prijatelji prevozil že dvakrat. Letno prekolesarim nekje med štiri in pet tisoč kilometri, ravno med kolesarjenjem sem se že večkrat dokopal do nekaterih sklepov, ki sem jih nato v občini, v državnem zboru in zasebnem življenju tudi uresničil.

Petkrat ste bili izvoljeni na mesto župana občine Destrnik. Kaj imate vi, vaši protikandidati pa niso imeli, oziroma kaj je skrivnost dobrega župana?

Pravijo, da so vsi politiki isti, pa nismo. Razlika je v načelnosti, poštenju in dejstvu, da tisto, kar obljubiš, tudi izpolniš. Veliko ljudi me sprašuje, zakaj sem tako odkrit in neposreden, ko pa je znano, da se v politiki vse zavija v celofan. To potem ne bi bil jaz. Moji starši so bili navadni kmetje, doma smo imeli majhno kmetijo, sam sem se izučil za električarja in na to sem še vedno najbolj ponosen. V politiko sem padel z dela. Bil sem pobudnik referenduma o vračilu vlaganj v telekomunikacijska omrežja in zakona o telekomunikacijah, s katerim so ljudje dobili skupno 200 milijonov vračil.

Nikoli nisem bil pred nikomer tiho, niti pred najbolj vplivnim politikom ne, ker nikomur ničesar ne dolgujem. Niti žličke navadne vode. In to je razlika. Niti Kučanu, Janši, Pahorju ali Jankoviću, ki misli, da je nekaj posebnega. Zame ni ne politik ne menedžer.

Zakaj Zoran Janković po vašem ni menedžer?

Kdor pride v državno podjetje in si mesečno izplačuje 15 tisoč evrov dohodka, prek svojega zasebnega podjetja obogati tako, da pritiska na izvajalce, ki so gradili prav Mercatorjeve centre, in posel vodi tako, da stiska dobavitelje, da ti nimajo skoraj nič od tega, ni menedžer.

Kdo so po vašem pravi menedžerji?

Tisti, ki so nekaj zgradili iz nič. Iz garaže. Na primer trgovski center Jager, Tuš in seveda še nekateri, ki uspešno delujejo na tujih trgih, pa se jih nikjer ne povzdiguje.

Kaj vas je ob vstopu v politiko najbolj presenetilo?

Ko sem bil v svojem prvem mandatu med letoma 1996 in 2000 predsednik komisije za oškodovanje družbenega premoženja, sem bil šokiran. Takrat je Pavle Koder (nekdanji Elanov finančnik, op. a.) izjavil, da je komunistična partija z Milanom Kučanom na čelu od Elana dobila toliko, da bi lahko Elanove smučke razporedila od Ljubljane do Beograda. Presenetilo me je, da se je tako in toliko pokradlo ter dejstvo, da so to delali z roko v roki tako politika kot menedžerji. Vsi ti – upam, da pridejo v roke pravice – so bili včasih glavni partijski sekretarji. Nekdanji partijci so danes najbogatejši ljudje.

Kdo na primer?

Zoran Janković, Bine Kordež, Boško Šrot, Danilo Toplek, Ivan Zidar in tako dalje in tako dalje.

Ste bili kdaj v partiji? So vas kdaj novačili?

Pa še kako. Ko je bila moja žena drugič noseča, so me želeli spraviti za zapahe. Na zemljišču, ki so ga kupili že moji starši, sem okrog spomenika, na katerem je tudi nekdo, ki je v naši vasi moril, nekaj "splaniral", pa so me hoteli zapreti. Takrat mi je nekdo – in za to sem mu še danes hvaležen – dejal: "Franc, dve možnosti imaš. Ali boš šel v partijo ali pa te bodo zaprli." In takrat sem za dve leti vstopil v partijo. Nikoli prej, niti pozneje. Šlo je za obstoj moje družine in proti mojemu prepričanju. Skratka, ko je šlo za družino, sem temu podlegel, ko je bilo mogoče, pa tudi hitro izstopil. Prisiljen sem bil v to. Mea maxima culpa.

Imate med politiki prave prijatelje?

Imam.

Lahko naštejete nekaj imen?

Zagotovo so to Jože Jerovšek, Mirko Zamernik, Branko Kelemina, Franc Kangler, Vojko Čeligoj, Cimperman.

Je vaš prestop iz SDS v SLS vplival na ta prijateljstva?

Ne.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

V 1. razredu osnovne šole sem želel postati zdravnik. S sošolko sva igrala v šolski igri Jaz sem stari doktor Zdravič (odrecitira pesem, op. a.). Moj dedek, ki je bil krojač, mi je izdelal bel zdravniški plašček, teta pa si je od nekega ptujskega zdravnika sposodila stetoskop. Bil je tako dolg, da mi je visel skoraj do gležnjev. Bolnik je bil medved in bil je skoraj tako velik kot midva.

V 7. ali 8. razredu pa sta oba dedka želela, da bi šel v semenišče za župnika, kar mi ni posebej dišalo. Zaradi težav z angleščino sem se, kljub temu da so mi vsi svetovali gimnazijo, raje vpisal na srednjo tehnično šolo. Naš učitelj za angleščino je namreč po 5. razredu odšel in tako v 8. razredu nismo znali niti deset odstotkov tistega, kar smo se naučili v 5. razredu. Angleščina je moja hiba še danes. Tako sem tri mesece hodil v šolo, preostali čas pa sem delal pri zasebnem mojstru. Če gradite hišo, vam lahko naredim elektroinštalacije, popravim pralni stroj, sfriziram motor …

Parlamentarne počitnice bodo čez slaba dva meseca. Kako bi bile videti vaše popolne počitnice?

Ne vem, kaj je to dopust.

To je čas, ko ne hodiš v službo.

Če si gledališčnik, potem ne hodiš v službo, niti če si novinar, če si politik, pa sploh ne. Zame je moje delo način življenja. Na morje grem za kakih 10 dni, plavam, se potapljam, če najdem kolega s čolnom, še smučam, kolesarim, tudi od doma do morja … Ampak vseskozi sem v stiku s katerim od prijateljev doma, spremljam tudi medije.

Si dnevno časopisje prenaročite v kraj, kjer počitnikujete?

Ne, nisem tako obremenjen. Najbolj aktualne zadeve pregledam na mobitelu.

Torej ne odštevate let, ki vam ostajajo do upokojitve?

Trideset let še ne, potem pa se bova pogovarjala tudi o tem.