Nemška veleposlanica o beguncih: Postati moramo bolj prilagodljivi

Anna Elisabeth Prinz pravi, da ne prihaja iz bogate družine in da si je morala denar za to, da je lahko potovala, prislužiti sama. Delala je kot turistična vodička, pri čemer se je srečala z jeziki in ljudmi različnih narodnosti. Vedno je bila politično angažirana, nikoli ni verjela, kar je pisalo v časopisih. Pri izbiri poklica se je odločala med diplomacijo in novinarstvom. A zanimiveje se ji je zdelo delati tisto, o čemer drugi pišejo. Študirala je politične vede, ruščino, pravo in anglistiko v Nemčiji, doktorirala je iz politologije, na harvardski univerzi v ZDA je nato študirala upravni menedžment, ekonomijo in mednarodne odnose ter pridobila naziv Master of Public Administration. Vso svojo kariero je posvetila diplomaciji in mednarodnim odnosom: delala je na nemških veleposlaništvih na Šrilanki, v Romuniji, Džakarti in Tokiu. Od julija 2013 je veleposlanica Zvezne republike Nemčije v Ljubljani.

Ali je ta begunska kriza nekaj normalnega, nekaj prehodnega ali pa želi spremeniti našo civilizacijo? Kako gledate na migracijske tokove? Skozi zgodovino smo bili priča številnim migracijam, ki so vedno imele ozadje. V državah so bili vojaški spopadi, verski in etnični spori, ljudje so se spopadali z gospodarskimi težavami in stiskami. Če se vrnemo k ustanovitvi ZDA, so v Evropi takrat divjali spopadi, ki so privedli do tega, da so ljudje kljub velikim tveganjem z ladjami bežali v Ameriko in nato sodelovali pri ustvarjanju čudovite države. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko beguncev, ob koncu ter po koncu vojne je prišlo v Nemčijo med 12 in 14 milijonov ljudi. Danes ima vsaka četrta družina v Nemčiji nekoga, ki je nekoč emigriral ali bežal. V mestih je ta delež višji in znaša celo 40 odstotkov. To je zasidrano v vrednotah teh družin. Ljudje vedo, kaj pomeni bežati in s kakšno stisko je to povezano.

V Nemčiji živi tudi veliko ljudi iz držav naslednic nekdanje Jugoslavije. Številni so med vojno zbežali v Nemčijo. Številni med njimi imajo zdaj nemški potni list. Ocenjujejo, da jih v Nemčiji živi okrog 1,5 milijona. Danes veljajo te države za varne države izvora. Kljub temu je v zadnjih mesecih, na primer v začetku leta, v München prišlo vsak dan okrog 1.400 Kosovcev, ki so tam želeli tudi ostati. Migracija iz držav zahodnega Balkana pomeni pri nas polovico vseh beguncev.

Kako je Nemčija pripravljena na novi val beguncev? Pomembna misel je: kako lahko ljudje, ki pridejo v Nemčijo iz ekonomskih razlogov, tukaj lažje najdejo zaposlitev? Trenutno obstajajo predlogi, da bi spremenili zakone. Vendar pa sta azilna in migracijska politika dve različni temi. Beguncem moramo ponuditi nujno pomoč! Nimamo težav z iskanjem delovne sile. Podjetja vedo, kaj je potrebno, da bi tistim, ki prihajajo, ponudili dom, v katerem bo vredno živeti in bo družini omogočil perspektivo.

Stojimo za svojimi evropskimi vrednotami. Če je nekdo v stiski, mu moramo tudi zaradi izkušenj iz svoje lastne zgodovine pomagati. Naša zvezna kanclerka gospa Merkel je jasno povedala: "Zelo sem vesela, da so številni državljani begunce prisrčno sprejeli."

V Siriji je na begu polovica prebivalstva. Večina v domovini, štirje milijoni so zbežali v Turčijo, Jordanijo in Libanon, in to traja že od leta 2011, 2012, že več let. Z veliko napora so tam ustanovili begunske centre. Mislim, da je čas, da se še več pomaga Siriji in njenim sosednjim državam.

Če želimo ohraniti odprte meje in se razumeti kot skupnost, moramo vsi skupaj pomagati in razmisliti, kako nam bo to uspelo. Držav na zunanjih mejah schengenskega območja ne morem pustiti samih in prav tako ne skoraj vseh poslati v Nemčijo ter reči, da je to zdaj težava Nemčije.

Ampak večina hoče prav v Nemčijo. Lahko rečemo, da je to znak, da se jim zdi Nemčija privlačna. Ampak res je tudi, da številni drugih držav preprosto ne poznajo. Včeraj sem slišala zanimivo zgodbo iz Luksemburga, tam so ad hoc pripravili avtobus, da bi iz enega od begunskih centrov v Nemčiji v Luksemburg prepeljali 50 beguncev. Zanje so priskrbeli stanovanje, otroški vrtec, delo, preprosto vse. Vendar pa ti niso hoteli v Luksemburg, ker niso vedeli, kje je to in kako dobro se tam živi. Potrebno bo močnejše ozaveščanje ljudi. Zdaj si v regiji prizadevajo tudi za vzpostavitev informacijskih središč.

Kaj se dogaja s schengenskim sistemom? Želimo sprejeti begunce, a vendar gradimo meje. Velik dosežek je, da smo ukinili meje. Schengenski sporazum vsebuje klavzulo, da je mogoče za določen čas znova uvesti mejni nadzor. Zdaj si moramo prizadevati, da bo to trajalo čim krajši čas. Mislim, da je treba v trenutku, ko nekatere države članice zapirajo svoje meje in s tem težavo prenašajo naprej na druge države, sprejeti te ukrepe, ker je treba zagotoviti tudi varnost drugim državam, v katere begunci nato nadaljujejo svojo pot. To ne pomeni, da so meje zaprte. Begunci se lahko ob prihodu registrirajo kot prosilci za azil. Ne gre za popolno zaprtje meja. Gre zgolj za ponovno uvedbo mejnega nadzora za določen čas, da bi tako zagotovili registracijo beguncev in njihovo porazdelitev po različnih begunskih centrih. In tudi, da bi prijeli tihotapce ljudi, ki prevažajo begunce in izkoriščajo njihovo stisko.

Nemčija ima tudi v begunski krizi pomembno vlogo. Katere ukrepe bo predlagala državam EU tudi v odnosu do mednarodnih sil (Rusija, ZDA)? Mislim, da je za obravnavanje tega vprašanja trenutno še nekoliko prezgodaj. V zvezi s tem so številna posvetovanja tudi z arabskimi državami in ZDA. Menim, da se bomo uspešno spopadli s visokim številom beguncev, če bomo tako v EU kot tudi zunaj njenih meja sodelovali. Pripraviti se moramo na to, da se položaj v Siriji ne bo tako hitro izboljšal. Število beguncev se v prihodnjih mesecih verjetno ne bo zmanjšalo. Torej moramo spremeniti svoja pravila. Postati moramo bolj prilagodljivi.

Nemčija je imela že veliko težav z integracijo. Kako se bo tega lotila tokrat? Postavlja se vprašanje, kako se nekaj takšnega upravlja in organizira, iz tega pa se tudi družba kaj nauči. Težave so vedno bile – na primer v Franciji, kjer so se določene skupine prebivalstva naselile tako strnjeno, da znova vzpostavljajo svoje lastne strukture in se ne integrirajo. Zato je pomembno, da se lahko begunci nastanijo na različnih lokacijah in da jim je na voljo delo, ki ustreza njihovim kvalifikacijam. Med begunci so na primer zdravniki in ljudje z drugimi poklici, ki bi jih lahko takoj zaposlili.

Spremeniti moramo svoje mišljenje. Imamo upravne strukture za boj proti brezposelnosti. Vendar pa sem bila izjemno navdušena nad tem, kako se razmišlja v Sloveniji. Govorila sem s podjetniki, ki so dejali: Vsekakor imamo še možnosti, da v podjetju sprejmemo še eno, dve, vse do sedem, osem oseb, če je to pravno dopustno. Govorila sem še z drugimi, ki so rekli: Danes smo v Sloveniji zelo napredni, lahko ponudimo nove sisteme, ki so mnogo boljši od tega, kar poznamo doslej.

Ta teden sem na primer obiskala ABC Accelerator in govorila z gospodom Dejanom Roljičem, ki je dejal, da bi lahko brez posebnih stroškov oblikovali sistem z namenom vzpostavitve svojevrstne begunske platforme, kot je na primer Linkedln, s katero bi delodajalci lahko videli, ali za delovno mesto, ki ga ne morejo zapolniti z nekom iz Slovenije ali EU, obstaja zanimanje. In ta podjetja bi lahko za nekaj časa nekoga zaposlila, mu morda ponudila tudi nastanitev. In to iz humanitarnih razlogov.

Ampak v Sloveniji imamo težave z brezposelnostjo. Bomo imeli naenkrat preveč delovnih mest, da bomo lahko zaposlovali begunce? Gre za vprašanje števila in vprašanje, kaj se potrebuje in kakšne so kvalifikacije. Pri načrtovani prerazporeditvi na evropski ravni se bo upoštevalo, kako velika je država in kakšne so njene možnosti. Tako je na primer 631 beguncev, ki naj bi jih sprejela Slovenija, razmeroma nizko število. Ti naj bi v Slovenijo prišli iz Italije in Grčije, da bi razbremenili tamkajšnje zbirne centre. Kar zadeva zaposlitvene možnosti: prav dobro si lahko predstavljam, da bi nekdo lahko potreboval enega ali drugega, ker imam takšno povratno informacijo iz gospodarskih krogov. Gotovo obstajajo dela, ki jih študentje ali drugi delavci ne želijo ali ne morejo opravljati.

Če begunci ne bodo dobili priložnosti na trgu dela, potem bo njihov potencial ostal neizkoriščen. Menim, da moramo preprosto spremeniti svoje mišljenje. Slovenija ima nadvse sposobna nova podjetja, mlade podjetnike, ki potrebujejo tudi tovrsten know-how, zlasti če se želijo uveljaviti na svetovnem trgu, na primer na arabskih trgih. To vidim prej kot priložnost, ki bi jo bilo treba vsaj aktivno preizkusiti.

Če bo integracija uspešna, za kar si moramo prizadevati, to vedno pomeni prednost. To kažejo tudi izkušnje. Ljudje iz drugih držav so vedno razširili naš pogled na nove perspektive in prispevali nove rešitve, pomembni so za gospodarstvo, ki stremi k rasti, kakor tudi za nove trge.

S prihodom velikega števila beguncev in migrantov se bosta soočila dva pravna sistema. Kot pravnico vas sprašujem, kako sta ta dva sistema združljiva? Mislim, da ju je treba razlikovati. Konflikt v Siriji je nastal v obdobju tako imenovane arabske pomladi. Takrat je še bil gospodarski položaj države boljši. Ljudje so želeli večjo pravico soodločanja in demokracijo. Zdaj v državi divja vojna. In ljudje bežijo, ker ne želijo vojne in zatiranja. Odklanjajo mučenje ljudi, posiljevanje žensk, vladavino šeriatskega prava kakor tudi nespoštovanje splošnih človekovih pravic, kot je pravica do življenja.

Zato menim, da se tega ne smemo bati. Ljudje, ki prihajajo, si želijo ustvariti novo eksistenco. Zato je to načeloma pozitivno.

Nemčija se je po krizi že stabilizirala. Kateri so bili po vašem mnenju ključni ukrepi, ki so Nemčijo popeljali iz krize? Pogledati je treba, kako se je gospodarska kriza začela. Tudi v Nemčiji se je začela s tem, da po nemški združitvi pred 25 leti tretjina podjetij nekdanje Nemške demokratične republike ni mogla preživeti. Imeli smo 25-odstotno brezposelnost. Potrebne so bile velike naložbe, da bi tam zgradili infrastrukturo in našli vlagatelje. Takrat je zadolženost Nemčije močno narasla, vendar drugače ni šlo.

Nato smo uspešno uvedli nadaljnje mehanizme. Najprej je bilo treba doseči prilagodljivost trga dela. To je bilo zelo pomembno. Prilagodljivost trga dela je ustvarila številna nova delovna mesta. Zelo pomembno je bilo tudi, da smo sprejeli in izvajali ambiciozne ukrepe za proračunsko konsolidacijo. Sicer smo veliko vlagali, vendar smo tudi varčevali. To pomeni, da so na primer vsi državni uradniki v Nemčiji prejemali 15 odstotkov nižje plače, delati pa sem morala tudi nekaj ur na teden več. Znova smo poskusili vzpostaviti zaupanje. To zaupanje in varčevalni ukrepi so privedli do tega, da smo morali za posojila, ki smo jih potrebovali, plačevati nižje obresti, s tem smo imeli več denarja za naložbe. Mislim, da je vedno potrebno oboje – varčevalni ukrepi in naložbe, da bi lahko ustvarili nove priložnosti in gospodarstvo preoblikovali tako, da bo konkurenčno na mednarodnih trgih.

Kakšna je bila privatizacija, predvsem v nekdanji Vzhodni Nemčiji? Sprva smo imeli družbo, ki je prodala številna državna podjetja. Slovenija je ustanovila podobno institucijo. Deloma so bila v Nemčiji podjetja prodana samo za en evro ali eno nemško marko, če se je vlagatelj zavezal, da bo vlagal v podjetje. To niso bili lahki časi. To nam je uspelo razmeroma hitro izpeljati, ker je še vedno obstajala možnost, da gre delovna sila tudi v Zahodno Nemčijo. Če to primerjam s Slovenijo, je zanjo veliko težje, ker znotraj države te možnosti ni.

Obstajajo tudi področja, kjer privatizacije ni. Videti moramo, na katerih področjih je potrebna rast, na katerih področjih so na voljo javne dobrine. Privatizacija prinaša nove priložnosti. To vidimo na primer pri zasebnih univerzah, čeprav je večina univerz državnih. Zasebne pobude imajo lahko svoje poudarke, vzpostavljajo nove povezave in tako dalje.

Zakaj opozarjate ravno na področje izobraževanja? Mislim, da je prihodnost v Nemčiji in tudi v EU in Sloveniji odvisna od tega, ali bomo imeli dovolj visokokvalificiranega kadra na področju znanosti in raziskav ter v podjetjih. Denar služimo na področjih, kjer ni tako pomembna cena posameznega kosa proizvoda, temveč so pomembni proizvodnja novih izdelkov, spodbujanje naložb, na primer sooblikovanje energetskega prehoda ter izumljanje novih proizvodov.

V Berlinu je vsakih 24 ur ustanovljen nov start-up. Z velikimi tveganji. Ni vsak projekt uspešen. Vendar pa mladi želijo narediti nekaj novega.

Če bomo ustvarili dobro podlago na svojih univerzah, v inkubatorskih centrih, pospeševalnih centrih, vse, kar danes obstaja in česar prej ni bilo, potem bomo lahko za mlade ustvarili inteligentna delovna mesta. Tudi na področju kulture bo mogoče opaziti nadaljnjo rast, vendar samo, če bomo pripravljeni za kulturo tudi kaj plačati. Potem bodo tudi tam dohodek in nova delovna mesta. V trenutku, ko pričakujemo, da bo država storila vse, smo v slepi ulici. Zato je zame dobra izobrazba odločilnega pomena. Seveda jo je treba financirati tudi iz denarja davkoplačevalcev, ker ne more biti vsaka raziskava nujno vedno samo donosna. Sočasno pa je potrebno tudi boljše sodelovanje med univerzami in podjetji, da bi bile naložbe v raziskave in izobraževanje v skladu s potrebami družbe.

Zakaj je po vašem mnenju Angela Merkel tako priljubljena, čeprav vodi precej strogo politiko?

Ona je "kul". Zelo natančno in z veliko znanja analizira položaj. Potem pretehta možnosti za rešitev, ki jo je treba izvesti skupaj z drugimi. Premisli tudi, kakšne so možnosti za sprejetje predlaganih ukrepov. Dobro komunicira, tako da so odločitve sprejete timsko in so sprejemljive. Mislim, da je priljubljena, ker ni značilen "mačo" politik, ampak je visokoizobražena, doktorica fizike, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji. Socialno tržno gospodarstvo je v njeni etični usmeritvi pomemben cilj. Tudi zato, ker je odraščala v družini pastorja. Vprašanja nujne pomoči, medsebojne ljubezni, pozornosti, spoštovanja so v njenem otroštvu zagotovo igrala pomembno vlogo.

Mislim, da je tako cenjena, ker je zelo jasna, ponuja rešitve, ljudi z idejami pritegne in teh ne poskuša uveljavljati s silo. To jo dela šarmantno. Daje zaupanje, da bo – skupaj z veliko koalicijo, ki jo imamo trenutno – izzive, ki so pred nami, uspešno premagala in da bodo ljudje dobro živeli.

Včeraj sta Miro Cerar in Janez Janša prejela odprto pismo s predlogom, da bi oblikovala veliko koalicijo. Ali bi bila lahko Nemčija zgled? O tem, o katerih internih odločitvah v Sloveniji se odvijajo posvetovanja oziroma katere odločitve se sprejemajo, seveda ne bi želela zavzeti stališča, ker menim, da ima vsaka država povsem drugačno konstelacijo. Če na to gledamo z zgodovinskega stališča, smo imeli v obdobjih, ko so vladale velike koalicije, močne stranke na desni in na levi strani. Tudi to za družbo ni dobro. Temu je vedno sledila menjava vlade.

Zame je uspeh predvsem odvisen od tega, kako se odvijajo koalicijski razgovori. Tam se namreč določi skupna smer, in sicer zelo podrobno, tako da lahko vsaka stran vključi svoje ideje in koalicijski partnerji sprejmejo zavezujoče dogovore. Zdi se mi slabo, če se v izrednih razmerah med vlado in opozicijo pojavi blokada, in sicer ne iz vsebinskih razlogov, temveč zgolj zaradi boja za politično prevlado. To za državo ni dobro. Toda kako to država ureja, je stvar njene lastne politike. Vsak narod si svojo vlado izvoli sam.