Neira Mikič: Otroci v reji ne marajo praznikov, saj nimajo nikogar, ki bi jih stisnil k sebi

Z ustanovitvijo društva Zarja pomaga nekaj sto otrokom mladostnikom rejencem, ki se množično obračajo nanjo s svojimi težavami. Kot triletno deklico jo je mati skupaj s 14-mesečno sestro zaklenila v barako in za vedno odšla, medtem ko je bil oče kot gradbinec v tujini. Po treh dneh za zaprtimi vrati so ju slišali sosedje, ki so poklicali policijo, obe s sestro sta pristali v reji, za Neiro je trajala kar 12 let. V vseh teh letih jo je mati, ki ima svojo novo družino, obiskala trikrat ali štirikrat, oče pa je bil za kratko obdobje, ko sta mu bili s sestro dodeljeni v oskrbo, obsojen zaradi nasilja in spolne zlorabe. Neira Mikič je nominirana za Delovo osebnost leta, veseli pa se otroka, ki bo prišel na svet spomladi prihodnje leto. "Nudila mu bom predvsem veliko ljubezni," pravi Neira.

S knjigo Nedosegljive sanje v sistemu rejništva in ustanov ste ganili marsikatero srce. Kaj je sporočilo vaše knjige?

Vsem ljudem sem želela sporočiti, da življenje rejencev ni takšno, kot si ga predstavlja javnost. Opozoriti na črno piko v naši družbi, da za te otroke ni nikomur mar. Knjigo sem izdala, ko se je sprejemal nov družinski zakonik, da bi tudi ministrstvo videlo, da morajo še veliko narediti na področju rejništva in pravic otrok v mladinskih domovih in stanovanjskih skupinah. Predvsem zaradi svoje izkušnje.

Na forumih se pojavljajo tudi očitki, da je marsikaj zapisanega v knjigi laž, vsaj v zvezi z vašo rejnico.

Ko sem knjigo izdala, sem vedela, da se lahko zgodi kaj takega, da se vsi ne bodo strinjali z napisanim. Lahko trdijo, da je laž, vendar pa moja sestra, vsi rejenci, ki so bili v tej družini, in jaz vemo, kako je bilo. V knjigi sem jasno napisala, da je bilo pred očmi sosedov, znancev in drugih ljudi vse videti idealno, kaj pa se je v resnici dogajalo med štirimi stenami, vemo mi rejenci. Zaradi očitkov sem šla na CSD, kjer sem pridobila vso dokumentacijo in jo predala svojemu odvetniku, s katerim sva šla na evropsko sodišče. Vsa dokumentacija kaže, da to niso laži, ker podrobno dokazuje, kaj se je dogajalo tam. Ovadbo zoper državo Slovenijo ste podali februarja, se že kaj dogaja?

Na evropskem sodišču zadeva napreduje,kmalu bo znana odločitev sodišča. Odvetnik pravi, da se zadeva premika nama v prid. Državo tožim zaradi kršitev otrokovih pravic, ker sem kot rejenka hotela v posvojitev ter tako dobiti starše in dom. To mi po ustavi pripada – tako kot vsakemu otroku, mladostniku. Ker tega nisem dobila, sva se z odvetnikom odločila za tožbo. Pa ne zaradi svoje osebne koristi; če ta denar dobim, ga bom namenila otrokom v mladinskih domovih ali pa rejencem. Ampak predvsem iz razloga, da državo Slovenijo opozoriva na to, da se ustavi kršenje otrokovih pravic.

Lahko na kratko opišete svoje 12-letno obdobje v rejništvu?

Dvanajst let rejništva ni kratka doba. Dvanajst let pri ljudeh, ki imajo svoje otroke, biološke, pri čemer se tretji rejenec vsako drugo, tretje leto zamenja. Spoznavati moraš novega otroka in ves čas vedeti, da tam nisi doma in da ti lahko jutri rečejo, da tam nimaš več strehe nad glavo. To je najbolj boleče. V rejniški družini res nisem občutila ljubezni, to lahko povem iz srca vsakomur. Ni bilo topline, ni bilo ljubezni, pristnosti, toplega doma. Zdaj lahko rečejo: saj smo se trudili. Verjamem, da so se, da so dali od sebe vse, kar so znali in mogli. Težava je v državi, ki bi morala poskrbeti, da rejništvo, ki traja dolga leta, ustavi. V tem obdobju bi morala biološkim staršem naložiti obveznosti, da otroka v dveh letih vzamejo nazaj k sebi. Ampak država ne stori ničesar, rejenec zato ostaja v večnem rejništvu, ko doseže 18 let, pa mora na cesto. In nima nikogar – nima bioloških staršev, nima sorodnikov, nikogar, da bi se lahko obrnil nanj.

Sedemnajst ali osemnajst let star mladostnik, ki ima vse pred seboj, ko bi moral res na polno uživati življenje, se mora spopadati s tem, kako bo preživel jutrišnji dan. To trdim iz svojih izkušenj, saj sem to doživela in tega nikomur na tem svetu ne privoščim. Zato sem tudi napisala in izdala knjigo ter odprla Društvo Zarja, kamor se je v treh mesecih obrnilo 752 rejencev. Mislim, da je to precejšnja številka, veliko odzivov otrok. Država bi morala videti, da dela nekaj pošteno narobe.

V Sloveniji pa je nekaj kot več tisoč rejencev?

Da, trenutno je 1.147 otrok v reji, 752 se jih je obrnilo name, pri tem moram poudariti, da jih je nekaj že nekdanjih rejencev. Torej prav zdaj vsi niso v reji. Ampak tudi teh, ki so, je veliko, približno 400.

S kakšnimi vprašanji se obračajo na vas? Kako jim lahko vi pomagate?

Največkrat sprašujejo, kako naj pridejo do svojih staršev, ali se lahko soočimo s socialno delavko in starše nekako prisilimo, da v matični družini v določenem času poskrbijo, da vzamejo otroka nazaj. Veliko bolečih zgodb je, na primer: mama se je drugič poročila in ima otroke, oče ima drugo družino, jaz pa sem nekakšen izmeček, nekdo, za katerega ni nikomur mar. To so zelo boleče zgodbe. Veliko je rejencev, ki se zavedajo svojega položaja, da se nikoli ne bodo vrnili v biološko družino, in si želijo biti posvojeni, a jim država tudi to onemogoča. Pravzaprav so vse te zgodbe enake tistim,izpred 50 let. In žalostna resnica je, da se v toliko letih ni nič spremenilo.

Novi družinski zakonik predvideva novosti, tudi to, da je najdaljša doba rejništva tri leta. Imamo pa primere, ko so ljudje še pri šestdesetih v reji. Upate, da se bo to spremenilo?

Ne. Zakon je že zdaj tak, da je rejništvo kratka oblika varstva pomoči otrokom, ampak to ne drži. Več kot petina rejencev je v rejništvu več kot 18 let. Treba se je vprašati, zakaj bi se upoštevalo po tem novem družinskem zakoniku, če je zakon že zdaj tak, da to narekuje, pa tega nihče ne upošteva. Treba je poskrbeti, da se odgovorni na ministrstvu začnejo zavedati, da uničujejo otroška življenja. In če uničujejo otroška življenja, ne bodo dobili odraslega, stabilnega, zadovoljnega človeka. Velikokrat sem že rekla: za te otroke bo prišel čas, ko bo treba plačati davek, ampak država se ne zaveda, da oni svoj življenjski davek plačujejo že od majhnega. Ko morajo biti rejenci, gojenci.

V Sloveniji je veliko ljudi, ki bi radi posvojili otroka, pa tega ne morejo.

V Sloveniji je več kot dvesto parov, ki bi radi posvojili otroka. Zatekati se morajo k tujim državam, zdaj je zelo priljubljena Rusija. Imeti morajo zelo veliko finančnih sredstev, da sploh lahko pridejo do postopka posvojitve, nihče pa jim ne zagotavlja, da bodo otroka v posvojitev tudi dobili. Če ga dobijo, obstaja obdobje, ko si starši lahko premislijo in morajo posvojitelji otroka dati nazaj. Slovenija bi se morala truditi, da rejence, ki so v reji več kot tri leta, da v posvojiteljske družine.

Nizozemski sistem rejništva je menda boljši?

Nizozemska ima skrbstvene agencije, ki se ukvarjajo z oddajo otrok v rejniške družine. Nizozemski rejniki, ljudje, ki skrbijo za rejence, ne dobijo nikakršnega plačila za to, da je otrok pri njih. Skrbstvena agencija z nekaj sredstvi določi, koliko denarja potrebuje otrok, mladostnik, in za to poskrbi. Torej otrok ni strošek rejnika, ampak tega, da rejnik dobi plačo, ni. Če rejniška oblika varstva na Nizozemskem traja več kot tri leta, sledi urgentna posvojitev. Takoj ko vidijo, da starši ne naredijo nič za svojega otroka, jim odvzamejo roditeljsko pravico in otroka namestijo v posvojitev. To je zelo dobro. Zanimiv koncept ima tudi Francija, ki pozna otroške vasi. To je naselje individualnih hišic, kjer so tudi rejnice, in temelji na tem, da rejniški otroci negujejo oziroma ohranjajo stike z biološkimi starši. Država precej pritiska na biološke starše, da na svoje otroke ne pozabijo. Koncept otroških vasi v Sloveniji ne bi bil slaba zamisel.

Ali je po vašem mnenju oziroma vedenju v Sloveniji dovolj rejnikov?

Rejnikov je dovolj, pojavlja pa se drugačna težava. Rejnikov je še preveč, ker centri za socialno delo otroke nameščajo ves čas v ene in iste družine. Več otrok dajo v eno družino, jih ne porazdelijo, nekaterim sploh ne dajo možnosti, da bi otroka v rejo dobili. Rajši jih dajo v kakšno veliko družino, na kmetijo, kjer so že 20, 30 let rejniki. Od pet do sedem otrok, da so tam delovna sila, namesto da bi denimo dva od njih dali v kakšno urbano, mestno okolje, k ljudem, ki si tudi želijo biti rejniki. Centri tukaj spet delajo napako.

Kakšen je njihov izgovor? Ni izgovorov, to sem jih vprašala na neki tiskovni konferenci, odgovora pa sploh nisem dobila. Preprosto: menda delajo prav, menda je ta oblika varstva idealna za otroke v Sloveniji, čeprav številke in zgodbe otrok govorijo drugače. Mi je pa v zelo veliko veselje, da se je name v zadnjem obdobju obrnilo tudi veliko rejnic, ki so zelo kritične do sistema, saj tudi same vidijo, kako diskriminatoren je do otrok, rejencev. Zelo me veseli, da sem odprla družbeno vprašanje o pravicah otrok, ki res niso nič krivi, so čisto nebogljeni, tudi rejniki pa se zavedajo, da sistem tem otrokom res odvzame veliko stvari.

Pripravljate že drugo knjigo, Otroci molka.

Da, knjiga je pravzaprav že v branju pri založniku, tako da bo kmalu izšla, pišem pa že tretjo. Otroci molka govorijo o zgodbah tistih, ki so se obrnili name oziroma na društvo. Opozarjam na posamezne primere, kjer opisujem, seveda s privoljenjem teh mladostnikov, njihove zgodbe in dodajam svoje mnenje, kaj bi država morala narediti v vsakem od njih. To je neke vrste priročnik, kjer je opisana življenjska zgodba mladostnika, dodala pa sem svoje mnenje.

Kaj vse je torej narobe v rejniškem sistemu; našteli sva nekaj napak: od tega, da je v družini preveč otrok, da so ti predolgo v rejništvu, da niso urejene zadeve z biološkimi starši. Kaj bi vam, ki imate osebne izkušnje, pomenilo največ od vsega, kar smo našteli?

Da bi bila reja kratka oblika varstva. Najprej to, saj reja ne more trajati, ker osebnostno rasteš in si ves čas, vsa leta čisto izgubljen, ker ne veš, komu pripadaš. To je prva napaka, ki jo naredi sistem. Drugo pa je izobrazba rejnikov. Treba je poudariti, da nekdo, ki želi dobiti otroka v rejo, na CSD opravi 12-urni tečaj. Dvanajst ur tečaja, kako skrbeti za otroka, ki pride iz resnično nemogočih razmer, vsaj nekateri. Treba se je vprašati, kaj se lahko naučiš v 12 urah.

Če hočeš posvojiti otroka, obstajajo delavnice, ki ne trajajo samo 12 ur, temveč mesece in mesece, če ne celo leta. Otrok rejnik je tako že v začetku prikrajšan, saj ni temeljnega znanja. Poudarila bi še, da bi CSD morali upoštevati, da dajo otroke v rejo tistim ljudem, ki nimajo svojih otrok, ne tistim, ki jih imajo. Gre za zelo veliko napako, ker vsak rejenec čuti razliko, čuti pomanjkanje. Lahko da ga imajo radi, nekateri rejniki so dobri rejniki, lahko jim dajejo vse, kar zmorejo in znajo, ampak občutek, da nisi njihov, da tam nisi doma – to je najbolj boleče. To bi zagotovo spremenila.

Kako pa ljudje gledajo na rejence? Kako so vas obravnavali sosedje, sošolci?

Kot otrok sem bila zelo mirna deklica, in sicer samo zato, ker sem se vseskozi spraševala, kdo so moji starši, zakaj me ne pridejo obiskat, kaj sem jim naredila, da so me dali stran, zakaj sploh moram biti rejenka. Otroci so to zelo čutili. Nisem bila takšna, da bi se igrala s sošolci, zato so se tudi oni začeli odmikati. Potem sta minili dve, tri leta, pa so prišle zbadljivke; zakaj ne živiš pri starših, zakaj si v rejniški družini, zakaj jih kličeš teta in stric. Za otroka postane to zelo boleče. Že tako se sam spopadaš z vprašanji, na katera ti nihče ne odgovori, socialni delavki zaupaš svojo stisko, pa zamahne z roko, saj je to ne zadeva, potem pa nate s takšnimi vprašanji pritiskajo še vrstniki.

Komu ste lahko v obdobju rejništva zaupali svoje težave?

Nikomur. Nikogar nisem imela, da bi mu povedala, da sem v stiski, to sem vsa leta nosila v sebi. Pri 17 letih sem se začela resno spopadati s tem, da je zdaj pa dovolj, da sem dosegla mejo, da nisem ničesar naredila narobe. Če bi se še naprej krivila, ne vem, kam bi to pripeljalo moje življenje.

Kaj se sprašuje takšen otrok v predprazničnih dneh? Kako jih doživlja, kaj si najbolj želi?

Zagotovo obisk svojih staršev, družino, mogoče celo iti domov, spet živeti s svojimi starši. In verjetno mora biti tistim, ki se že malo zavedajo, da to ne bo mogoče, še toliko težje. Spomnim se, ko sem bila v prvem letniku srednje šole in sem bila v Mladinskem domu Malči Beličeve, bilo je novo leto. Tri punce smo ostale, ker nismo imele kam. Slonele smo na tistem oknu doma in gledale ognjemet z Ljubljanskega gradu − vse je bilo tiho. Takrat, v tistem trenutku si tak otrok želi toplino in objem. Ampak tega ni bilo. Večina teh otrok mladostnikov ne mara praznikov. Tudi v stanovanjski skupini sem to doživela z neko punco. Ni mi mogla povedati, ampak mi je iz sosednje sobe skozi vrata potisnila listek s sporočilom, da se mi opravičuje, ker mi novega leta ne more voščiti osebno. Čeprav sva imela sobo druga poleg druge.

Videla sem, da nisem nič drugačna. Ko se bliža novoletni čas, največ užitka najdem v delu, se zaposlim in ne razmišljam o družini, toplini, domu. Zdaj ne rečem, sem pač odrasla, a še vedno ostaja grenak priokus iz otroštva.

Kaj pa bi lahko vi zaželeli vsem tem otrokom?

Samo to, da naj ostanejo močni, da naj verjamejo in zaupajo vase. Če ne bodo zaupali vase, jih bo sistem pokopal. Naj zrastejo v močne osebnosti, naj javno opozarjajo, pa se bo sistem zaradi tega v Sloveniji morda spremenil.