Naši ljubi južni sosedje … We love Croatia

Uf, kako prija! Hrvaška je kakopak že tradicionalno najbolj priljubljena slovenska destinacija. Ko sem se pred dnevi vrnil s počitnic, me je znanec, ki ve, da sem zaljubljen v hrvaško obalo, pa sem zares, brez samohvale, videl že marsikatero obmorsko državico in použil njene čare, pobaral, ali sem bil spet na Hrvaškem. Ja, in? Brez ovinkarjenja sem mu dal vedeti tisto, kar je že tako ali tako dobro vedel − na jadranski obali. Pa ne zato, ker so se politični odnosi z arbitražnim sporazumom po dolgih letih malce otoplili, roko na srce, slabih izkušenj s hrvaškimi gostitelji v preteklosti nikoli nisem imel, ampak preprosto zato, ker se pri sosedih pač dobro počutim.

Bolj zato, ker je mogoče za ne tako zajeten kupček evrčkov precej spodobno preživeti teden ali dva z lenarjenjem na plaži, s kakšno dobro knjigo in dostopom do svetovnega spleta, iskanjem morskih užitkov ter ne nazadnje druženjem z mojimi paškimi prijatelji.

Tako kot si jaz, si verjetno tudi drugi Slovenci nehote razbijajo glavo z vprašanjem, kako je mogoče, da smo tudi letos znova preplavili hrvaške obmorske kraje? Recesija in kriza sta res naredili svoje, ampak v hrvaški turistični skupnosti napovedujejo, da bo "Lipo našo" letos obiskalo še vsaj pet odstotkov več slovenskih gostov kot lani, ko je južno sosedo obiskal dober milijon Slovencev. Če je statistika morda varljiva, pa realnost ne laže. Na cestah, trajektih, plažah, v "birtijah" in hotelih, povsod nas je polno. Kot ribe iz konzerv plavamo na plano in gostitelji so, razumljivo, zadovoljni. Kako naj ne bi bili, ko pa je že predsezona pokazala, da letošnja poletna turistična sezona na Hrvaškem gotovo ne bo rekordna. Je pa že spet dovolj Slovencev! In kje je ključ hrvaškega uspeha? Sila preprosto, Slovencem nam je pač najlažje in poceni nabasati avto s "fasungo", se zapeljati urico ali dve, morda malce več in že se namakamo pri sosedih. Za povrh so cene v hrvaških obmorskih krajih bolj dostopne, kot v našem olimpijskem bazenu v Piranskem zalivu.

Ali morda za novica za pivopivce, da je pivce za živce pri sosedih na obali oziroma plaži mogoče spiti že za manj kot dva evra. Pa brez reklame, še zlasti ker na elitno molzenje turistov v Dubrovniku ali kje drugje, kjer se sosedi gredo elitni turizem, nikakor ne gre pozabiti. Zagotovo pa je še dodaten razlog za množično romanje v hrvaške turistične kraje poznavanje nekdaj bratskega hrvaškega jezika, ki omogoča brezpogojno sporazumevanje. Zagotovo plusi!

Ob vsem zapisanem pa me tudi letos, podobno kot vsa pretekla leta, vseeno zelo moti, da je slovenski gost še vedno premalo cenjen. Kako je to sploh mogoče? Zelo preprosto. Uradni hrvaški mediji še vedno zelo neradi priznajo, da smo Slovenci najštevilčnejši ali vsaj med najštevilčnejšimi gosti na Jadranu. Očitno pristojni na Hrvaškem še vedno radi sanjajo o nepreglednih množicah nemških in italijanskih gostov, ki so že zelo oddaljena preteklost. Se bodo sploh kdaj zbudili? Zelo malo verjetno! Čeprav zlasti zasebni turistični delavci zelo dobro vedo, kaj pomeni slovenski gost? Kljub "prijateljevanju" Pahorja in Kosorjeve očitno še ni napočil čas, da bi sosedje sprejeli gotovo dejstvo – Slovenci smo še vedno organsko vezani na hrvaško morje in zato bomo spet, že kar tradicionalno, rešili njihovo turistično sezono. Ampak da bi sosedje to priznali, to pa ne gre! Pravljici o nemških in italijanskih turistih, ki jim sledijo še Čehi in Madžari, ti menda vsi na veliko trošijo, je namreč tako lepo prisluhniti. Kdor zna, pač zna!