Mussomeli: Za Slovenijo bi bilo skoraj boljše, če bi dobili udarec v obraz (video)

62-letni Joseph A. Mussomeli, ki se počasi poslavlja kot ameriški veleposlanik v Sloveniji, je v diplomatsko-zunanjepolitičnih vodah že od leta 1980, ko je začel službovati v Kairu. Pot ga je potem med drugim zanesla še na Filipine, v Šrilanko, Maroko, Bahrajn in Kambodžo. Prav v državi na Indokitajskem polotoku je med letoma 2005 in 2008 prvič opravljal naloge ameriškega veleposlanika. Pred prihodom v Slovenijo je bil pomočnik vodje misije v Kabulu. Ameriški veleposlanik v Sloveniji je postal leta 2010. Mussomeli je poročen in oče treh otrok.

Kako komentirate uspeh Stranke Mira Cerarja? Že drugič zapored je v Sloveniji na volitvah zmagala tik pred volitvami ustanovljena stranka. Zakaj je po vašem mnenju tako? Kaj to pove o slovenskih volivcih in kaj o slovenskih politikih? Ničesar nočem vzeti posameznikom, ker sem prepričan, da so bili številni navdahnjeni zaradi njih in so jih želeli voliti, a to kaže sistematsko obupanost ali frustracijo s političnim procesom in institucijami. V določeni meri za vse demokracije velja, da se ljudje naveličajo istih starih obrazov in starih besed. V Sloveniji pa ljudje še posebej močno menijo, da v veliki meri iste stvari poslušajo vedno znova in znova, da iste ljudi bolj skrbi, kaj bo z njimi, kot pa to, kaj bo s Slovenci. Zato iščejo nekaj novega.

Prava težava ni v tem, da najdejo nove ljudi, to bi bilo lahko nekaj dobrega. Prava težava je, da novi ljudje vedno znova razočarajo. Na neki točki ljudje ne bodo več toliko razočarani nad politiki, temveč nad politiko. Ko se to zgodi, je stanje veliko bolj resno, saj ljudje izgubijo zaupanje v demokratični sistem.

Smo Slovenci preveč zahtevni do svojih politikov oziroma ali smo preveč naivni v pričakovanjih do njih? Ne vem, ali je to pravično. Vaši politiki, tako kot ameriški, so preprosto razočaranje (smeh). Mislim, da je prav, da so pričakovanja do politikov visoka. Politiki si večinoma prizadevajo, da bi delali najbolje, a imajo različne ideologije in filozofije o tem, kaj bi bilo treba narediti. Težko je doseči konsenz. V ZDA je veliko lažje, ker imamo samo dve politični stranki. Tukaj, ne glede na to, ali si leva ali desna stranka, moraš sklepati kompromise, ki razumljivo frustrirajo večino volilnega telesa.

Kako komentirate uspeh slovenske različice Sirize – Združene levice? To me ni presenetilo. Presenetilo me je, da so dobili tako malo sedežev. Splošni vtis, ki sem ga dobil, je, da so ljudje v Sloveniji tako zelo nezadovoljni s politiko, da se oprimejo vsakega, ki skuša stvari izboljšati. Uspeh Združene levice bi moral biti pričakovan. Presenečen bi bil, če se ne bi odrezali tako dobro. Bo Cerarju in njegovi vladi uspelo povleči Slovenijo iz krize? Lahko bi ji (smeh). Zadnji vladi bi lahko uspelo in vladi pred njo. Tudi Pahorjevi vladi bi lahko. Vprašanje je, ali jim bo. To je veliko težje vprašanje zaradi nasprotujočih si zahtev, ideologij in nasprotujočih si receptov o tem, kaj je treba narediti, da bi rešili gospodarske težave.

Nova vlada lahko nekatere ukrepe sprejme takoj. Lahko obnovi zaupanje v demokratični proces, če pokaže pravo predanost vladavini prava in boju proti korupciji. To so preprosti koraki v smislu, da je v njihovi moči, da zagotovijo, da so vsi v parlamentu vestni in spoštovani, tudi če se z njimi ne strinjajo.

Težje je glede gospodarstva in različnih pogledov na to, kaj je treba storiti. Naše stališče je še naprej, da bo morala vlada ne glede na to, kakšna je, privatizirati državna podjetja, zmanjšati javno porabo ter izvesti reformo pokojninskega in zdravstvenega sistema. To je vse težko. To je težko v ZDA in še težje bo v Sloveniji.

Se lahko izvlečejo iz tega položaja? Da. Se bodo? Moramo biti optimistični. Moramo jim dati čas. Kar malo razočaran sem nad tem, koliko kritičnih člankov je bilo napisanih o novi vladi, ki se oblikuje. Vsaj od šest do 12 mesecev časa bi ji morali dati, da vidimo, kaj se lahko naredi. Potem jih lahko kritiziramo … (smeh)

Pa ima Slovenija od šest do dvanajst mesecev časa? Da. Slovenija ni Grčija, Španija ali Italija. Z moje perspektive je težava morda v tem, da imate celo preveč časa. Nikoli niste v nevarnosti popolnega kolapsa. Vaša nevarnost je bolj dolgoročna. Ne gre za nenadno smrt, ampak smrt zaradi na tisoče majhnih ureznin. Čez deset let se boste ozrli nazaj in vprašali: "Kaj, hudiča, se je zgodilo? Zakaj je naše gospodarstvo tako načeto? Zakaj je zaupanje javnosti tako spodkopano? Zakaj imajo Poljska, Češka, tudi Hrvaška nekako bolj dinamično gospodarstvo?" To je nevarnost, kot jo jaz vidim. Tukaj ne bo nikoli grozno, se bo pa položaj postopoma slabšal in slabšal. To je nekako še bolj nevaren scenarij. Skoraj bi bilo bolje za vas in za ZDA, ki so v podobnem položaju, če bi dobili močan udarec v obraz, da bi se ljudje zbudili in naredili, kar je treba narediti. Omenili ste privatizacijo … Odhajajoča premierka Alenka Bratuškove je pred volitvami začasno ustavila privatizacijo. Kako gledate na to? Zdelo se mi je obžalovanja vredno, vendar lahko to razumem. V politični kampanji politiki naredijo, kar morajo narediti. Kar naredijo med kampanjo, je nekaj, koalicijski dogovori pa so nekaj drugega. To, kar morajo res narediti, ko bo vlada oblikovana, je tretja stvar. Zaradi tega je ne kritiziram. Narediti moraš, kar moraš. Politika je politika. Šteje to, kaj bodo naredili kot koalicija zdaj, ko se oblikujejo v novo vlado.

Ste presenečeni, da se več kot 20 let po osamosvojitvi še tako otepamo privatizacije? Da. Tega mi v Washingtonu niso povedali, še vedno sem jezen na Washington (smeh). Ko sem prišel sem, je bila Slovenija še vedno vzor pokomunistične države, gospodarstvo se je šele začenjalo slabšati in vsi so mislili, da imate pravi recept, gospodarstvu je šlo še dobro, življenjski standard je bil dober. Presenetljivo je, da ne spoznajo, da se mora država umakniti in predati nadzor nad podjetji. To je glavni vir korupcije, neučinkovitosti znotraj države. Nič ni narobe s tem, celo pametno je, da država regulira industrijo, še posebej infrastrukturo in monopole v državi. Da pa jih ima država v lasti … zadnja leto so nedvomno pokazala, da je to Sloveniji najbolj škodovalo. Nekateri tega ne vidijo tako. Ne. Razumljivo se bojijo, da se odpovedujejo državni srebrnini, kot temu rečejo. Vendar se je srebrnina spremenila v pločevino. Na žalost podjetja niso bila prodana, ko bi lahko dobili boljšo ceno za njih. Vlada ni nikoli dober gospodar. V demokraciji, ko se vlade menjajo in vsaka vlada imenuje svoje nadzornike in menedžerje, to ne deluje. Neizogibno se pojavita korupcija in neučinkovitost. Vidim strah, da privatizacija pomeni odpoved vsemu temu, da se bo uboga mala Slovenija izgubila v njej oziroma jo bodo preplavila ta velikanska podjetja. Ironija je, da se, dokler se jih oklepate, krčijo, so vse manj pomembna in vredna. Če pa bi jih prodali in regulirali in bi obstajala zagotovila, da se jih ne bo le prodalo, ljudje pa bodo izgubili službe, bi bila Slovenija močnejša in cvetoča družba in gospodarstvo.

Vodja slovenske opozicije Janez Janša je v zaporu. Kako gledate na to? Glede tega imam mešane občutke. Tako levica kot desnica sta naredili napake glede tega. Pomembno se mi zdi, kar so poudarili tudi predsednik Borut Pahor in drugi: absolutno spoštovanje zakona in odločitev sodišč. Ko enkrat dvomiš o tem, ko enkrat dvomiš o legitimnosti sodstva v demokratični državi, se začne rušiti tudi vse drugo.

Obstajajo odločitve ameriškega vrhovnega sodišča, ki so po mojem mnenju neumne in smešne. Najhujša je bila leta 2000, ko sta se na sodišče obrnila George W. Bush in Al Gore, da bi odločilo, kdo od njiju bo predsednik ZDA. To je bila obupna odločitev. Če bi se samo en sodnik odločil proti političnim strankarskim linijam, bi bil Al Gore predsednik in kako drugačen bi bil lahko svet. Odločitve sodišča je treba spoštovati, tudi če se ne strinjaš z njimi, če misliš, da so pristranske. Sodišča sestavljajo ljudje in ljudje so pristranski. Vendar pa si večina sodnikov v obeh državah prizadeva boriti proti tem predsodkom in skuša biti čim bolj poštenih in pravičnih. Glede na to se mi zdi, da desnica nima prav, ker pravi, da so volitve nezakonite ali da je sodstvo nekako sleparsko. Po drugi strani pa proces ni končan. Vrhovno sodišče še ni sprejelo odločitve, ustavno sodišče ga še ni pregledalo, evropsko sodišče za človekove pravice še ni pregledalo postopka. Morali bi počakati in biti potrpežljivi, da vidimo, kakšna bo končna odločitev sodišč, ker nisem prebral na tisoče strani prepisov in ne vem, kaj je prav in kaj ni, ali so bili dokazi prepričljivi prek vsakega upravičenega dvoma ali ne. Počakati moramo, da višje sodišče pregleda postopek, preden presodimo, ali je nekdo nedvomno kriv. Večina v DZ skuša Janši odvzeti mandat poslanca. Bo ta odločitev temeljila na zakonih ali bo politična? Podobno težavo imamo v ZDA. V nekaterih primerih so bili ljudje obtoženi za zločine, zakonodaja pa, tudi v senatu, ne zahteva, da se odpovedo svojim mandatom, če so obsojeni. Mislim, da je to napaka v našem sistemu. Vendar lahko v ZDA senat sprejme politično odločitev, da nekoga odstrani, čeprav se tega ne zahteva. V tem smislu bi bila politična odločitev, če bi se tako odločili. Vaša ustava je precej nejasna. Jasno je, da je veliko ljudi hotelo, da bi bil Janša poslanec. Če bi bil obsojen po volitvah, bi bil primer jasen. V tem primeru pa, ko tako veliko Slovencev meni, da je bil po krivici obtožen in obsojen, obstaja nevarnost spodkopavanja demokracije, če bi ga odstranili iz parlamenta. To ustvarja še večji razkol med levico in desnico. Odločitev bo morala biti sprejeta zelo pazljivo. Morali bi odločati na podlagi tega, kaj je najboljše za Slovenijo, ne pa tega, kakšen je njihov politični pogled pri tem vprašanju.

Tega zapleta ne bi bilo, če Janša sploh ne bi kandidiral za poslanca. Menite, da ne bi smel kandidirati? Ne morem soditi odločitve nekega posameznika. Če bi čutil, da sem po krivem obdolžen nečesa in obsojen, ne vem, kako bi se odzval. Morda bi bil prav tako jezen in ogorčen in bi vztrajal, da bi me ljudje vzeli v bran. Ker tako se dela v demokraciji, pričakuješ, da te bodo ljudje vzeli v bran, ko te institucije ne.

Po drugi strani mi je všeč stališče Romana Jakiča: "Nedolžen sem, a če me obtožijo, bom odšel iz politike, dokler se stvar ne razčisti." Seveda meni to ni težko reči, ker nisem v takšnem položaju, vendar se mi zdi to bolj plemenit način. Iskreno rečeno pa ni veliko ljudi v Sloveniji ali ZDA, ki bi to naredili.

V vašem času se je zamenjalo več premierjev. Najprej je bil Pahor, sledil je Janša, nato Bratuškova. Kateri je po vašem mnenju najslabši, kateri najboljši? (smeh) Oh, moj Bog (smeh). To bo videti kot diplomatski odgovor, a je tudi res. Mislim, da so se vsi trudili po svojih najboljših močeh. Težave so sistemske – kako uskladiti interese tako različnih koalicijskih partnerjev. Slovenija zdaj potrebuje resno pokojninsko reformo, ne čez deset let, zdaj.

Toda ali Pahor, Janša, Bratuškova in zdaj Cerar to sploh lahko naredijo? Ali zdravstveno reformo in zmanjševanje vladnih izdatkov? Obstaja toliko različnih skupin, ki se jim morate prilagoditi in sodelovati z njimi. Vsi premierji so se trudili, tudi Cerar se bo, toda bo zelo težko. Veliko se govori o stricih iz ozadja. Spoznali ste veliko ljudi. Kdo je po vaši izkušnji najvplivnejši človek v Sloveniji? Vplivni ljudje in skupine – ne bom navajal imen – izgubljajo svojo moč, niso več tako vplivni kot pred petimi ali tremi leti. To je dobro za Slovenijo. Za desnico in levico. Da odločajo ljudje, ki so v ospredju, ki jih vidimo v javnost, ne pa tisti iz ozadja. Upam, da je tako. Vem, da so še ljudje na levici in desnici, ki imajo moč. Vem, da so nekateri novinarji izgubili službo zaradi raznih telefonskih klicev, če je bil kdo v kakšnem intervjuju preveč neizprosen s kakšnim politikom. Z mano ste lahko neizprosni, to je vedno dobro (smeh). Še vedno so mediji, ki so preveč pod nadzorom ljudi iz ozadja. Toda na splošno gre na boljše.

Zakaj menite, da gre na boljše? Ker so bili ljudje razočarani nad temi ljudmi, videli so, da je bilo v preteklosti storjeno veliko napak in da je čas, da se to konča.