Morda po irsko

Nek visoki francoski uradnik je dal že v ponedeljek jasno vedeti, da bo EU že našla pot naprej. Ne glede na rezultat. Češ, nimamo izbire. Nedvomno argument, ki ga je nujno pretresti. Usodo institucionalne preobrazbe unije, ki združuje okrog pol milijarde ljudi, kroji peščica. Kakšne tri milijone Ircev. To spoznanje je dobrodošlo, saj v filozofskem diskurzu poudarja participacijo, svobodo manjšin in upoštevanje majhnih v svetu velikih. Predirljivost zavrnitve tega razumevanja je v posmeh zgoraj napisanemu in se kaže v že vnaprejšem zmanjševanju pomena referendumske odločitve. Menda bodo Irci tokrat rekli da. Čeprav je že samo vprašanje, ali ste za, kljub temu, da ste bili svojčas proti, svojevrsten prikaz spoštovanja volje ljudstva. A politični spomin je dandanašnji kratek. Poplave izjav, analitičnih presežkov in podcenjevanj, pozabljajo na enega ključnih paradoksov integracije evropskega prostora.

Demokratični deficit ni nekaj, kar bi včeraj veljalo, jutri z novo institucionalno pogodbo pa bo kar izginilo. Prav Evropskemu parlamentu je najbolj do tega, da prek pogodbenih pristojnosti pridobi na pomenu, na vplivu. Kar je z drugimi besedami zgolj povabilo v še bolj krepko strankarsko opredeljenost evropskega prostora. S tem, da okrepljene pristojnosti ob zdajšnjih razmerjih glasov za posamično (manjšo) državo pomenijo multiplikativno zmanjšanje že tako plitkega vpliva. Paradoks je torej v tem, da se večajo pristojnosti parlamenta, ki ga z vsakimi volitvami voli manj ljudi in v katerem so interesi političnih skupin na nek način že razvodeneli državno zastopanost. "Politika kot običajno" se namreč gradi na vrednotnih in vrednostnih komponentah. Med raznoliki strankami, ki tvorijo evropske politične skupine, kot povezovalne niti le stežka prepoznamo kaj bistveno drugega kot vrednotno sorodnost in poskus vpliva na sorodnih področjih. Dodatna integracija prinaša še večjo distanco evropskih institucij do volivcev. V domačih razmerah ti lahko razmeroma učinkovito vplivajo na prihodnost koalicijskih in opozicijskih ustrojev. Tega vzvoda pri evropski politiki ni. Poslanke in poslanci so izbrani za 5 let in to je to. Njihova odgovornost se ne okrepi z odgovornostjo evropske vlade in njihovo slabo ali dobro delo ni predčasno sankcionirano oziroma ovrednoteno.

Nemara bi lahko rekli, da je krepitev institucij predvsem v interesu institucij, manj pa v interesu unije. Za resno soočenje z realnostjo si bodo morali v Bruslju odgovoriti na vprašanje, kako obsežno in kako integrirano povezavo si predstavljamo kot končni cilj. Ali je nemara cilj povezovanje samo, meje in načini pa (kot doslej) prirejene trenutnim potrebam in politični volji. Irski referendum o Lizbonski pogodbi daje občutek "možnosti" participacije, pa čeprav so Irci zaradi domače zakonodaje primorani vanjo. Dokument je sicer sam po sebi zaradi nepreglednosti, navezav na druge dokumente, ipd., bržčas neprimerna tema referenduma. A ravnanje evropskih voditeljev glede prvega irskega ne in vnovičnega poskusa je nedvomno indikator in pa ključna postavka za vsakršno nadaljnjo razpravo o "nujnosti" participacije in predvsem o demokratičnem deficitu v EU.