Torek, 27. 4. 2010, 21.13
8 let, 8 mesecev
Med apatijo in skrajnostmi
Lani, ko smo volili poslance v Evropski parlament, je bila skupna volilna udeležba v EU pri približno 43 odstotkih, kar je pomenilo najnižjo volilno udeležbo od leta 1979, odkar evropski državljani volijo/volimo evropske parlamentarce. Nizka udeležba, ki v splošnem nedvomno terja del legitimnosti delovanja EU, je prinesla tudi vzpon skrajnejših strank. Proti-imigrantske, skrajne, pred tem obrobne stranke so pridobivale po vsej celini. V Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Avstriji, na Madžarskem, na Finskem, v Grčiji in Romuniji. Nikakor se ne smemo zanašati na morebiti zmanjšan, zrelativiziran pomen, ki ga pripisujejo evropskim volitvam v marsikateri politični eliti v EU; gre namreč za ponavljajoč odraz širšega družbenega vzorca, ki preveva notranja družbenopolitična razmerja.
Volilna apatija sledi partitokratskim ravnanjem in vztrajanjem, ki včasih le še za rep lovijo postavke zdrave pameti, in prinaša v politično sfero izjave oportunizma, pragmatičnega poenostavljanja realnosti in obenem tudi preproste negacije vrednot, ki tvorijo »mainstream«. Na Madžarskem smo priča vzponu skrajne logike, ki jo ponazarja stranka Jobbik. Ta očitno postaja resna alternativa za volivce, naveličane nepotizma, neuspešnosti, morda idejne izčrpanosti sredinske, predvsem levosredinske politike. Vprašanje, ki se postavlja za novega zmagovalca Viktorja Orbana, je preprosto: Kaj sledi, če spodrsne še opoziciji? Prenos odgovornosti na skrajnejše stranke? Kakšna odgovornost neki!
Avstrijski politični prostor je zaenkrat začrtal mejo, ki je še ni pripravljen prestopiti. Volilna abstinenca med volivci je bil eden od odgovorov na brezidejno kampanjo, ki so si jo privoščili v taboru predsednika Fischerja. Nizka volilna podpora za kandidatko svobodnjakov daje očitno priložnost sredinski avstrijski politični sferi. Dokaz, da volivci so, da obstajajo, a jih je treba prej kot z medstrankarskimi igricami motivirati s političnimi programi, ki – tako je pač danes – temeljijo predvsem na resni gospodarsko-politični viziji. Kar pa je težko prodati v svetu dvajsetsekundnih izjav. Veliko lažja in vse pogostejša so pamfletna izkrivljanja resnice. Kar resnici na ljubo ni zgolj domena skrajnih strank, temveč tudi osrednjih, ki pristajajo na razpravo kot je, namesto, da bi jo vsebinsko in okvirno vodile.
Iskanje alternative med osrednjimi strankami je predvsem iskanje izboljšanja bivanjskih, gmotnih razmer. Čustva in denarnice. Madžarska in verjetno tudi na majskih volitvah Velika Britanija prinašata dva nova poraza evropskih levosredinskih strank. V VB za razliko od Madžarske (Jobbik kot tretja stranka) ali Avstrije (svobodnjaki kot tretja stranka) alternativa deluje odgovorno. Dejstvo pa je, da s političnim vakuumom, ki izhaja iz razočaranja nad osrednjimi političnimi skupinami (in to je evropska politična bolezen), v ospredje prihaja politika, ki za ospredje nima relevantnega, odgovornega sporočila.