SiolNET. Novice Siol +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ljudje niso ovce in se znajo odločiti

4

termometer

Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter predsednik stranke Zares Gregor Golobič v intervjuju za SiOL o arbitraži in tajkunih.

Zadnji dve leti sta bili eni od bolj burnih v življenju Gregorja Golobiča, kljub temu da je bil ob Janezu Drnovšku, ko so se v Sloveniji sprejemale zelo pomembne odločitve. Tako pomembne, da je mislil, da je svoje delo v politiki končal. Da nima več česa ponuditi. Po nekaj letih pavze se je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami vrnil. V pogovoru za SiOL smo se poleg razlogov za ali proti arbitraži dotaknili še alternativ arbitražnemu sporazumu, trgovanju z orožjem in možnosti, da vlada konča začeti mandat, in seveda tajkunov. Ali ste si že pogledali vremensko napoved za nedeljo, saj lahko vreme včasih vpliva na udeležbo in posledično celo rezultat referenduma? Z vidika referenduma sem vremensko napoved gledal v začetku tedna. Že takrat je kazalo, da bo solidno vreme, precej lepo. Včeraj pa sem gledal napoved iz drugih razlogov, ki nimajo zveze z referendumom. In bo res lepo. Ali boste letos dopustovali na Hrvaškem? Zagotovo.

Janez Janša je rekel, da je referendum pred poletnimi počitnicami voda na mlin zagovornikov arbitražnega sporazuma, saj bo veliko državljanov dopustovalo na hrvaški obali. Vi ne boste glasovali za arbitražni sporazum, zaradi tega? Ta argument zelo natančno izraža njegovo podcenjevanje ljudi, ki jih obravnava, poenostavljeno rečeno kot ovce, ki ne mislijo s svojo glavo, ampak razmišljajo samo do svojega naslednjega dopusta. Zato tudi govorjenje o tem, da je neka razdvojena politika strašno odgovornost preložila na ljudi, kot da ti ljudje niso sposobni sprejemati težkih odločitev. To podcenjevanje je bilo opazno že ob plebiscitu, ko so se dolgo časa upirali, da naj bi veljala absolutna večina. Že takrat niso zaupali lastnim ljudem. Na neki majhni izjavi se kaže generalna politična naravnanost, ki se veliko sklicuje na ljudi, obravnava pa jih poniževalno. Kot nezreleže, ki jim mora avtoritarni vodja povedati, kaj smejo in česa ne. In tudi kdaj smejo o čem odločati. V tem primeru ne pred dopusti, ampak po dopustih. To je žaljivo in bedno.

Državljani, čeprav se nimamo za ovce, se sprašujemo, zakaj politiki toliko let ni uspelo rešiti teh vprašanj? Ker so težka. Takih vprašanj nikjer ne rešijo čez noč. Gre za stališča dveh držav. Po mirni poti se lahko dogovoriš v nekem bilateralnem dogovoru. Ali pa rečeš, da se ne moremo dogovoriti sami, in greš pred neko tretjo instanco, ali je to sodišče ali arbitražni tribunal. Tam bomo vsak s svojimi argumenti prepustili to odločitev tretjemu, ker zaupamo, da imamo dobre argumente in da bomo dobili tisto pravično rešitev, ki bo omogočala trajnost meje, mir in sožitje. To se je v našem primeru zadnjih 18 let kristaliziralo.

Osemnajst let je veliko za to, da se zmeniš, da se sami ne moremo zmeniti! Zadevo smo poskušali rešiti bilateralno, ni nam uspelo. Janševa vlada se je največjemu dosežku teh bilateralnih pogajanj, to je bil sporazum Drnovšek-Račan, odrekla. Kar je bila po svoje škoda. Odločili so se, da gremo pred tretjega, in takrat je našla zelo veliko argumentov za to, da svojo usodo damo tretjemu. Celo slabšemu tretjemu kot je arbitražni tribunal, torej haaškemu sodišču. Ta idilični par Janša-Sanader je to ponudil – da si malo prikličemo v spomin alternativo, ki jo Janša ponuja. Zdaj smo pred arbitražnim tribunalom, to je forum, ki nam med temi tretjimi omogoča največ. Omogoča uresničitev resnično realnih pričakovanj glede tega, kaj Slovenija na koncu tega spora lahko dobi. To je stik z mednarodnimi vodami. To je tisto, pri čem ves čas vztrajamo, in to bomo dosegli s tem sporazumom zato, ker je Hrvaška pretehtala, da je njen vstop v EU pomembnejši kot to, da ima morsko ali kakršnokoli že mejo z Italijo. Pri tem je vztrajala vseh 18 let, trdila, da je to njen nacionalni interes. Arbitražni sporazum te meje Hrvaške z Italijo ne vsebuje, ker tega Hrvaška ni zahtevala, Slovenija pa je zahtevala stik z mednarodnimi vodami in to nam omogoča zgodovinsko priložnost. Če se ji bomo odrekli, bomo pljunili v lastno skledo.

Torej do te rešitve nismo mogli priti prej zaradi hrvaških želja po stiku z Italijo? Hrvaška je zdaj privolila v naše zahteve po stiku z mednarodnimi vodami. To je velik dosežek. Poznamo 43 arbitražnih sporazumov v zadnjih 50 letih in noben ni vseboval takega določila. Tu se Slovenija ne bi smela odreči prednosti, ki jo ima. Uporabil bi lahko besede Mladena Delića: če ne daš gola, ga dobiš. Zdaj smo v položaju, da damo gol na nebranjena vrata, ker je vratar odšel, mi pa razmišljamo o tem, da bi žogo brcnili proti sredini igrišča. Tako nam vsaj svetuje Janez Janša. Zato mislim, da bi ga morali iz nogometne ekipe izključiti.

Med kampanjo so padale velike besede kolaboracija, izdaja, pomemben je nacionalni interes … Ko pa vas poslušam, naj bi bilo vse jasno, mi vse dobimo. Zakaj sploh referendum, če je to tako enostavno, tako jasno? Vprašanje je, kaj je to vse.

To, kar smo hoteli? Stik z mednarodnim odprtim morjem. Nekateri mislijo, da moramo dobiti več. Namerni stik, mogoče vso Istro s Cresom, najmanj Savudrijo, ali pa imeti Piranski zaliv do savudrijske obale, kar bi bila edinstvena situacija, ki je ni nikjer na svetu, da bi iz hrvaške obale stopil v slovensko morje. Kup je nerealnih pričakovanj. Marsikaj je bilo kdaj v zgodovini dosegljivo. Žal to ni bilo doseženo. Mejni prehod bi lahko bil ne pri Jorasovi hiši, ampak pri kamnolomu, kjer je bil včasih pred letom 1991. Tam je bila tabla, na eni strani je pisalo Socialistična republika Slovenija, na drugi pa Socialistična republika Hrvaška. Če ne bi naši bratje v orožju skrbeli predvsem za neposlabšanje odnosov s hrvaškimi kupci orožja od slovenskih trgovcev. Lahko bi v Maistrovem duhu poskrbeli, da bi Slovenija zavarovala mejne točke, ki so bile takrat pomembne. Tu je kopica sprenevedanj in govorjenja o nacionalnem interesu, v resnici pa je to govorjenje samo v njihovem strankarskem interesu po prestižu in v želji, da bi to izkoriščali prihodnjih toliko in toliko let, ne glede na to, kaj bo to pomenilo za državo in za ljudi, ki tukaj živijo na obeh straneh meje, kaj bi to pomenilo za položaj Slovenije v regiji, Evropi, to je nekaj neverjetno kratkovidnega.

Omenili ste trgovino z orožjem, govorilo se je, da naj bi celo obstajale neke ponudbe, da bi dobili Savudrijo v zameno za neznano količino orožja. Ali kaj veste o tem? V tistem času sem bil sam delegat v opoziciji. Takrat v majhne posle velikih orožarskih mojstrov nismo bili posvečeni. O tem se ni kaj dosti govorilo. Akterji, ki so bili blizu, pa opozarjajo, da je takrat obstajala neka priložnost, ki je danes več ni. Zato je toliko bolj sprenevedavo, da tisti, ki so takrat to priložnost imeli, pa so jo, zaradi naivnosti ali trgovskega izračuna, zamudili, danes govorijo o tem, da bomo danes izgubili vse. Danes lahko nadoknadimo tisto, kar je bilo takrat zamujeno. Tokrat je Hrvaška prvič v tem arbitražnem sporazumu privolila v to, da je stanje na 25. 6. 1991 izhodišče ne samo na kopnem, ampak tudi na morju. Doslej nikoli ni privolila v to dikcijo »na morju«. To je novo dejstvo, to je dosežek Slovenije. Trditi, da bi vsaka vlada lahko potrdila tak sporazum, je popolna izmišljotina. Janša ni kriv, da ga ni mogel doseči. Takrat so bile razmere drugačne. Hrvaška je imela drugačne interese. Sanader je bil tip politika drugega kova. Zato ne velja gledati, komu je uspelo, ampak kaj je uspelo. Treba je gledati vsebino, o kateri odločamo, boljše priložnosti za doseganje naših pravih, legitimnih, nacionalnih interesov ne bo.

Trgovina z orožjem se vedno znova pojavlja v slovenski politiki. O tem je govoril že Marjan Podobnik, da so tisti, ki so bili trgovci z orožjem in ima hrvaška stran dokumente o tem, zelo slabi pogajalci za slovensko stran, ker so lahko tako ali drugače izpostavljeni izsiljevanju.

Zakaj pa nismo s temi mešetarji razčistili? Zakaj se je stvar z znamenitim Drnovškovim pismom ustavila, tik preden smo stvari prišli do dna? Mogetova komisija je prišla precej daleč. Do tega, da je imela dokaze, da se je nekaj 10 milijonov takratnih nemških mark vrtelo po rokah ljudi, ki niso bili na mestih, kjer bi se jim to lahko dogajalo, če bi bile stvari nesporne. Je pa to neko poglavje, kjer je šlo za poslovanje, ki mu je težko priti do dna. Mogoče so številne tuje obveščevalne službe zainteresirane, da se jih ne razkrije, ker je to neko območje somraka, kjer lahko uresničujejo svoje interese. Drnovšek pa je morda, ker je presodil, da ne bi bilo dobro, da se politično stvari v Sloveniji zaostrujejo, menil, da je, če ne moremo priti do konca na nek prepričljiv način, v imenu iskanja konsenza morda bolje prenehati. Vemo, da je bila pred Slovenijo vrsta zahtevnih odločitev. Ali je bilo to pametno ali ne, težko sodim. Sam sem privrženec tega, da se gre vedno do konca, če se stvari lahko razčistijo z argumenti.

Bo ta koalicija končala mandat, tudi če ji ne uspe na referendumu? Referendum na to ne bo vplival. Predsednik vlade je napovedal, da ne namerava odstopiti. Tudi neposrednih posledic za Slovenijo to ne bo pomenilo. To bi pomenilo, da smo se odpovedali imenitni priložnosti, morda enkratni, da rešimo spor in da si mednarodnopravno zagotovimo to, za kar menimo, da nam pripada. To pa je stik slovenskih voda z mednarodnimi vodami. To bi izzvalo veliko veselja na hrvaški strani. Ta Pirova zmaga bi v Sloveniji povzročala veliko težav, izzvala bi začudenje in nerazumevanje pri resnih opazovalcih dogajanja na tem področju v tujini, ki ne bi mogli razumeti, kako se neka država tako neodgovorno odreče taki koristi. Če bi Slovenija v nadaljevanju poskušala Hrvaško ustaviti na poti v EU, potem ko je sama zavrnila njeno pripravljenost, da se odreče meji z Italijo in omogoči Sloveniji stik z mednarodnimi vodami, bi ta blokada pomenila, da Slovenije ne bi več razumeli. To bi vodilo v balkanizacijo Slovenije v očeh evropske in svetovne javnosti v najslabšem pomenu besede. Ta vlada v takšno blokado zanesljivo ne bo šla. Če to pomeni, da bo padla, bo pač padla. Sicer pa mislim, da bo ta mandat koalicija zdržala. Za nami sta slabi dve leti, pred nami pa sta dobri dve leti.

Podpora vladi je upadla, z morebitnim porazom bi bila še slabša, pred vlado pa so pomembne reforme. Kako bo takšna vlada delala v takih okoliščinah? To bi predvsem dalo, če si smem dovoliti uporabiti ta izraz, pijani zalet opoziciji, da bi opijanjena od Pirove zmage še bolj agresivno izvajala svojo politiko. Ne verjamem, da se bo to zgodilo. Ta referendum ni referendum o vladi. Tudi opozicija zdaj govori o tem, čeprav ima v mislih nekaj drugega. Dejstvo je, da ima vlada manjšo podporo, kot je podpora arbitražnemu sporazumu.

Priljubljenost te vlade bi bila lahko kritično nizka. Vlade niso zato, da bi bile priljubljene, to nikoli ne velja. Še posebej ne v tako kriznih časih, ko so nakopičene težave tako močno izstopile, ko jih ni mogoče z zadolževanjem prikrivati pod kreditno preprogo ali ko jih konjukturni val ne preplavlja z navideznimi dvigovanji gospodarske rasti. Z odpiranjem delovnih mest, ki so delovna mesta začasne, sezonske narave brez visoke dodane vrednosti. Zato je bil upad tudi tako izrazit. Slovenija ima strukturne težave, ki so nastajale skozi 20 let, in ta vlada se jih loteva, ker ve, da je priljubljenost v tem času popolnoma irelevantna kategorija. Treba je opraviti svoje dolžnosti.

Opozicija vam očita, da bi lahko, če bi znali, tudi v teh razmerah imeli boljšo gospodarsko sliko. To je lahkotna opozicijska govorica. V času, ko so se kitili s proračunskimi presežki, niso bili zmožni izpeljati težkih in bolečih reform, ki bi jih lahko financirali. Zdaj ko tega denarja ni, očitajo tej vladi, da tega ne počne. Ta vlada to počne v zelo napornem socialnem dialogu. Čarobne palice pa nima nihče. Slovenija je na področju vlaganja v raziskave in razvoj imela ves čas od osamosvojitve visoke cilje, vendar se to ni kazalo v proračunu. Od sredine osemdesetih do konca lanskega leta smo stagnirali. Ob vsej rasti smo mi na tem področju stagnirali. Potem se čudimo, da ima naše gospodarstvo nizko dodano vrednost. Treba bo narediti tisto, kar ni bilo narejeno v toliko desetletjih. Zdaj vse to počnemo. Kdor misli, da je mogoče čez noč narediti takšne preobrate, ki so preobrati v mentaliteti, da se je treba usmeriti k nekim drugim vrednotam, kot so znanje in inovativnost, to so dolgoročne naložbe. Kdor misli, da je mogoče z bližnjico mimo tega, ta pričakuje, da mu bo stoletno drevo zraslo v dveh mesecih. To je mogoče samo v znanstveni fantastiki, ki si jo lahko privošči neodgovorna opozicijska demagogija.

Ali ste tajkun? Za vami sta aferi s spornimi posojili in spornim lastništvom podjetja. Tajkun je nekdo, ki je do velikega premoženja prišel v navezi s politiko. To je značilno za avtoritarne režime. V anglosaškem svetu pa so to preprosto razvpiti bogataši. Pomembno je, da ima država avtoritarnega vodjo, ki se v dogovoru z ambicioznimi novokomponiranimi kapitalisti dogovori, po možnosti v pisarni predsednika vlade, za neke posle, s katerimi ti dobijo veliko gospodarsko moč in tako vzdržujejo to isto oblast. Če se prekršijo, potem se jih preganja. Zato na primer sedi Hodorkovski. Slovenija je bila v času Drnovška proti temu imuna. Takšni tajkuni so nastajali na Hrvaškem v obdobju Tuđmana, v Srbiji v obdobju Miloševića in v Sloveniji v obdobju Janeza Janše. V njegovi pisarni so nastali. Tam so se dogovorili. Natančno se ve, kdo so bili, kakšni dogovori so bili narejeni in kakšna je bila računica. Vi boste dobili veliko premoženje v Mercatorju pod ceno, meni pa boste zagotovili vpliv v teh in teh medijih, ki bo, kot je napisala znamenita državna sekretarka, presegal mandat vlade, dolgoročno. Znotraj te definicije mene ne boste mogli najti v nobenem primeru. Do ustanovitvenega deleža v enem podjetju, od katerega nisem imel še niti evra koristi in je vreden toliko, kolikor sem vanj vložil, sem prišel tako, da sem plačal s svojega računa par tisoč evrov, to je vse. Moje premoženje se sestoji iz tega deleža in iz posojil v višini skoraj 200 tisoč evrov. Če kdo vidi v tem tajkuna, potem ima težave s konvojem letečih slonov.

Ali boste jeseni še v politiki kot predsednik stranke Zares? Jeseni 2025 težko rečem. To jesen pa zanesljivo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin