Komentatorske vojne

Pred malo več kot dvajsetimi leti smo članke pisali še na pisalne stroje in če si tik pred tiskom opazil kakšno neodpustljivo napako, je bilo treba stavca prositi, naj jo popravi. Še vedno se spomnim njihovih pisanih pogledov. Metêrji so že zdavnaj šli v pokoj, mlajši pa so se prelevili v tehnične urednike, ki znajo postaviti članek z nekaj kliki in premiki miške. Novinar lahko zdaj članek popravlja do zadnje sekunde. Še več, informacijska tehnologija ukinja papir in novičarski portali neusmiljeno prevzemajo primat v medijskem svetu. Leta 2004 je v ZDA Olimpijske igre v Atenah ter novembrske ameriške predsedniške volitve že več ljudi spremljalo po spletnih medijih kot po televizijskih kanalih. Novico, fotografijo, video ali karkoli drugega je pač možno najhitreje spraviti v promet po spletu.

Komentarji bralcev so se na slovenskih portalih razvili v svoj, neobvladljiv, nikoli mirujoč medij. Tipičen komentator na svojem domicilnem portalu komentira vse živo, od politike do športa in estrade. Če na Dnevnikovem portalu prebereš komentar Tomaža Mastnaka, točno veš, kdo ga bo komentiral, kateri se bodo skregali med seboj in česa se bodo obtoževali. Vsebina Mastnakovega komentarja sploh ni več pomembna. Še nekaj je zelo značilno za te dežurne komentatorje: skoraj nihče od njih se ne podpisuje s svojim pravim imenom in če že izbirajo besede, iščejo predvsem v arzenalu zmerljivk in kletvic.

Ker rad berem komentarje bralcev, me dolgočasi, če moram prebrati 30 brezveznih in žolčnih odstavkov, da pridem do enega pametnega in utemeljenega. Na drugo pomanjkljivost je prejšnji teden opozoril kolega Borut Mehle, ko je pisal o policijskem šikaniranju. Marsikdo med nami se bo danes, namesto da bi se kot državljan postavil za svoje pravice, raje zatekel k anonimnemu pljuvanju po spletu. Tretja pomanjkljivost spletnega komentiranja se je izrazito pokazala ob aferi z bulmastifi. Ker je za "ljudsko" komentiranje dovolj, da si izmisliš psevdonim, se pod to krinko z lahkoto skrije načrtno politično zastrupljanje javnega mnenja in naenkrat se nebrzdan ljudski gnev idealno meša s "profesionalno" politikantsko kontrapropagando.

Čim bolj jasno in preprosto sem poskušal opozoriti na paradoksalno penetracijo primitivne ruralne zabave v mesta in sočasno izrivanje kmečke dejavnosti na podeželju. Trije komentatorji so to razumeli kot moje zgražanje nad tipičnim kmečkim okoljem, v katerem pač smrdi po gnoju, ropota zaradi traktorja … Jasno je, da spletni mediji s svojo hitrostjo in razvejanostjo ne spodbujajo k prav natančnemu branju, vseeno pa so posledice te kulture porazne, saj se vsa umetnost zmerjalskega komentiranja konča pri "iznajdljivosti" umeščanja pik in drugih znakov med črke, da tako pretentaš administratorjevo cenzuro in tistemu, ki ga niti nočeš razumeti, zabrusiš, da je pedrska rit.

Pa sploh ne gre za žaljivke, bolj gre za to, da je s prispevki večine anonimnih komentatorjev novinarstvo, tisto iskanje resnice in resničnih zgodb, za katerega je Tiziano Terzani na poti v Kabul spoznal, da ga je zamenjala piarovska produkcija resnice iz Bele hiše, še za en korak bližje dokončnemu porazu.