Klinična psihologinja Polona Selič: Živimo v trajnih političnih konfliktih in vse večji neenakosti

Polona Selič je doktorica klinične psihologije in edina slovenska članica Ameriške akademije forenzičnih znanosti ter ena od dveh članov Ameriške zveze poligrafskih preiskovalcev. V 90. letih je na ministrstvu za notranje zadeve urejala poligrafije v slovenski kriminalistični službi. Delovala je kot svetovalka varuha človekovih pravic, zdaj je vodja razvoja na Inštitutu PARES in raziskovalka na Katedri za družinsko medicino na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na Fakulteti za varnostne vede je nekaj let predavala o nasilju in z njim povezanimi kaznivimi dejanji, kriminalistiko poučuje na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani pa je predavala o otrocih z izkušnjo nasilja.

Letos smo bili priča najmanj šestim družinskim tragedijam, ko so partnerji najprej ubili svoje partnerice, v nekaj primerih tudi otroke, nato pa sodili še sebi. S sogovornico smo govorili o tem, zakaj ljudje posegajo po tako drastičnih ukrepih.

Raziskave kažejo, da je vsaj v 17 od 100 partnerskih razmerij prisotno nasilje, pravi Seličeva. Nasilje v partnerskih odnosih pa je tudi v svetovnem merilu glavni razlog smrti in zdravstvenih težav, saj je vsaka tretja ženska na svetu žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja v partnerskih odnosih.

Še več, umor partnerja ali partnerice kot najtežja družbena posledica nasilja v partnerskih odnosih se pojavi skoraj v vsakem desetem primeru in predstavlja dve petini vseh umorjenih žensk in dobro dvajsetino vseh umorjenih moških, pojasni Seličeva.

Pravite, da v bistvu sploh ne vemo, kaj natančno je nasilje. Torej, kaj je nasilje? Vsako nam neljubo ali nevšečno ravnanje ni nasilje. Nasilje je vedenje, ki vključuje grožnjo ali dejansko namerno uporabo fizične sile ali moči proti sebi, drugi osebi ali skupini oz. skupnosti, kar povzroči ali lahko povzroči poškodbe, smrt, psihološko škodo, izkrivljen razvoj ali prikrajšanost. Da lahko neko vedenje opredelimo kot nasilje, mora vsebovati namero, fizično silo ali moč in povzročiti posledice, recimo poškodbe, smrt, psihične posledice ali oškodovanost v razvoju.

Sama namera uporabiti silo ne pomeni nujno namere povzročiti škodo ali poškodbo, pomembno je razlikovati med namero škodovati in namero uporabiti nasilje. Zato tudi kulturno sprejemljive prakse, recimo klofutanje, spadajo med nasilna dejanja. Vzroki so različni: socialno-ekonomske spremembe in krize, spremembe v tradicionalnih vlogah v družini, kriza vrednot ipd. Nasilje ima zaradi dinamike navezovalnih odnosov v družini tako telesne in duševne kot tudi družbene in ekonomske posledice. Zdravstvena oskrba, sodni stroški, absentizem in zmanjšana ali izgubljena produktivnost pomenijo milijonske stroške.

Zakaj žrtve pogosto molčijo ali prepozno poiščejo pomoč? V večini primerov se nasilje odvija v t. i. začaranem krogu nasilja ter zajema naraščanje napetosti, izbruh in posledice. Dinamika nasilja ni nikoli osamljen incident, temveč je vedno vzorec ponavljajočih se zlorab. V obdobju naraščanja napetosti si potencialna žrtev prizadeva zmanjšati napetost in vplivati na razpoloženje povzročitelja nasilja s tem, da mu po lastni oceni ne daje razlogov za nasilno vedenje.

Ker je njeno prilagajanje vedno pogojeno z razpoloženjem storilca, z naraščanjem napetosti postopoma izgublja občutek vsaj delnega nadzora nad položajem. Žrtev postopoma prevzema vedno več odgovornosti tudi za nasilno vedenje povzročitelja nasilja, ki ga v nobenem primeru ne bi mogla preprečiti, pa naj se še tako trudi in prilagaja. Po izbruhu nasilja (telesnega, duševnega in/ali spolnega) povzročitelj običajno obžaluje svoje dejanje.

V opravičilo je pripravljen storiti marsikaj – poskuša se odkupiti z različnimi darili ali obljubami, da se bo poboljšal. Žrtev tako dobi občutek, da se bo odnos izboljšal, krivdo pa išče pri sebi in v svojih dejanjih. Skrbi jo, kakšen bi bil odziv partnerja, če bi ga zapustila, saj se boji še hujšega nasilja ob morebitnem razhodu. Zato "v imenu ljubezni oz. miru" v vsem ugodi partnerju in si še dodatno krči svoj življenjski prostor.

Žrtve nasilja je o tem običajno sram govoriti. Pogosto jih je sram ali pa so prestrašene, zato ne pokličejo policije oziroma ne prosijo za pomoč drugih državnih organov. Otroci, ki so žrtve nasilja ali spolnih zlorab, se pogosto ne zavedajo svojega položaja žrtve. Ljudje so v družini nasilni, ker se lahko ognejo odkritju organom pregona, saj so jim tarče njihovega ravnanja "pri roki", lahko dosegljive. Ponavadi storilci z žrtvami manipulirajo prek groženj in obljub.

Nasilje je proces, v katerem povzročitelj počasi, a vztrajno omejuje družabno življenje žrtve in uničuje njeno samospoštovanje. Dlje ko traja odnos s povzročiteljem nasilja, krajša so lahko obdobja med posameznimi fazami. Večina žrtev in potencialnih žrtev nasilja v družini prepreči poznejšo viktimizacijo z lastnimi neformalnimi oblikami nadzora, ogibajo se nasilnežu, celo zapustijo družinsko okolje.

Posledice nasilja pa občutijo tudi otroci. Do tri petine otrok, "opazovalcev" nasilja med starši, ima zvišano tveganje za celo vrsto vedenjskih in čustvenih težav, vključno z anksioznostjo, slabšim uspehom v šoli, neubogljivostjo, nočnimi morami in telesnimi težavami. Kar je še dodatno razdiralno, pa je, da se otroci naučijo, da je nasilje "sprejemljiv" način medsebojnega občevanja, pa tudi reševanja težav.

Kako pogosto so otroci, ki so žrtve nasilja, v odraslem življenju prav tako nasilni v partnerskih odnosih? Pogosto, tveganje je skoraj 1,5-krat večje kot pri tistih, ki niso doživeli nasilja v otroštvu. Spolno nasilje v otroštvu je povezano s poznejšo izpostavljenostjo nasilju pri ženskah – tretjina žensk, žrtev spolnega nasilja v partnerskih odnosih, je imelo enake izkušnje že v otroštvu. Starši, ki so bili sami žrtve nasilja v otroštvu, so pogosteje nasilni do svojih otrok.

Kaže, da čustvena zloraba pušča hujše posledice kot telesna – takšni otroci izražajo več jeze, so manj vztrajni od vrstnikov, težijo k odvisnosti od drugih oseb, so impulzivni in nervozni. Posledice ekonomskega nasilja in zanemarjanja, največkrat revščine in lakote, se kažejo v slabšem zdravju otrok, v slabem uspehu v šoli, v oškodovanem moralnem, socialnem in čustvenem razvoju.

Zaščitni dejavnik pred nasiljem nad otroki je kakovost partnerskega odnosa – matere, ki so bile izpostavljene nasilju v otroštvu, so do svojih otrok manjkrat nasilne, če so zadovoljne s svojimi partnerskimi odnosi.

Ugotavljate, da so družinski zdravniki premalo izobraženi oziroma ne zaznajo vedno, da je njihov pacient žrtev družinskega nasilja. Strah pred stigmatizacijo je glavna ovira pred poročanjem o nasilju v družini na strani bolnikov, na strani zdravnikov pa je več ovir, ki preprečujejo uspešno prepoznavanje nasilja v družini, recimo pomanjkanje izkušenj pri obravnavi takih pojavov, odsotnost ali nepoznavanje algoritma pomoči, strah pred ogrožanjem odnosa med bolnikom in zdravnikom, pomanjkanje časa, pomanjkanje sredstev, izobrazbe in nadzora, neredni obiski bolnikov, neodzivnost bolnikov na vprašanja o nasilju, občutek lastne nemoči in nesposobnosti za reševanje situacij v primeru nasilja v družini.

Zdravniki se bojijo, da po razkritju nasilja ne bodo znali žrtve primerno obravnavati oziroma ji zagotoviti vse potrebne pomoči, ji svetovati in je primerno usmeriti. Stereotipi in predsodki, kot je pripisovanje odgovornosti za nasilje žrtvi, ali prepričanje, da je nasilje v partnerskih odnosih osebna stvar, so razširjeni tudi pri nas. Zato ostanejo priložnosti za prepoznavanje nasilja zamujene.

Kaj na tem področju kažejo vaše raziskave? Naši rezultati se v časovnem obdobju od 2006 do 2014 ujemajo z ugotovitvami drugih raziskovalcev in med drugim kažejo, da so zdravniki premalo ozaveščeni in poučeni o nasilju v družini, imajo ovire in zadržke pri obravnavi žrtev nasilja, ne prepoznajo prikritih znakov nasilja, ne zavedajo se ogroženosti družinskih članov, predvsem pa je obravnava tega pojava tudi v našem okolju lahko obremenjujoča tako za žrtve kot za zdravnike.

Poleg tega so zdravniki v slovenski družinski medicini preobremenjeni, pogosto nimajo dovolj časa za obravnavo osebe, pri kateri se jim porodi domneva, da je morda izpostavljena nasilju, saj večina dnevno v ambulanti sprejme od 40 do 50 bolnikov, nekateri tudi več. Za pogovor o nasilju ni dovolj nekaj minut. Zdravniki tudi nimajo veliko možnosti za ukrepanje. Žrtve pogosto tega niti ne želijo, želijo samo sogovornika.

Pri očitnih telesnih poškodbah ni težko ugotoviti, da gre za nasilje. Pri manj specifičnih, vendar pogostih zdravstvenih težavah lahko zdravnik družinske medicine spregleda pravi vzrok. Kadar domneva, da je v ozadju težav mogoča izpostavljenost nasilju v družini, je dobro, če zagotovi potrebne pogoje za zaupni stik z bolnikom.

Pogosto so že pogovor, poslušanje in podpora žrtvi dovolj. Nujna in vedno uresničljiva pomoč žrtvi je posredovanje sporočila, da ni sama, predvsem pa, da ni kriva za svoj položaj in da je sprememba mogoča. Po podatkih prve raziskave o nasilju v družini na primarni ravni v 2006 je 13 odstotkov obiskovalcev ambulant družinskemu zdravniku vendarle zaupalo izkušnjo nasilja v družini. Očitno je osebni zdravnik tisti profesionalec, ki mu ljudje zaupajo. Preobremenjenost zdravnikov družinske medicine pa morajo reševati snovalci zdravstvene politike in reform.

Vi kot dva najpomembnejša dejavnika, ki prispevata, da psihično nasilje preide v fizično, omenjate alkoholizem in brezposelnost. Kako brezposelnost vpliva na nasilje med partnerji? Brezposelnost poveča tveganje za revščino in strah pred revščino. Revščina poveča izključenost in poglobi razlike med ljudmi, razlike med družbenimi skupinami pa so še en dejavnik tveganja za nasilje. Revščina pogosto tudi zmanjša možnost dostopa do družbenih dobrin in servisov. Stres in frustracija zaradi pomanjkanja denarja lahko tako žensko kot moškega napravita bolj nasilnega, ljudje iz nasilnega odnosa zaradi finančne nesamostojnosti težje izstopijo.

Zaradi socialnih dejavnikov je nasilje v partnerskih odnosih pogostejše v okoljih, kjer imajo moški večjo moč, ekonomsko moč ali moč odločanja, kjer se je tradicionalna (podrejena) vloga ženske začela spreminjati, kjer ni sankcij zaradi nasilja, niti varnih hiš ali ženskih podpornih skupin, zadnje je v Sloveniji bolj značilno za nekatera podeželska okolja.

Ugotavljate tudi, da v Sloveniji ni nobene preventivne strategije, kako to nasilje zmanjšati ali preprečiti. Kje so razlogi? Preventiva bi morala vključiti splošne dejavnike tveganja za nasilje. V kontekstu skupnosti in okolij, kot so šole, delovne organizacije, soseske, se povečuje verjetnost za nasilje, pogoste so selitve (rezidenčna mobilnost), heterogenost (odsotnost socialnih povezav), socialna izoliranost, nezaposlenost, organizirana kriminaliteta, revščina, šibka/neobstoječa mreža podpornih služb.

Družbeni dejavniki, ki vplivajo na stopnjo nasilja, ustvarjajo družbeno klimo, ki dopušča nasilje, zmanjšujejo zavore in zadržanost do nasilja, ustvarjajo in vzdržujejo vrzeli med različnimi družbenimi skupinami ter ustvarjajo napetosti med različnimi skupinami ali državami.

To so kulturne norme, ki podpirajo nasilje kot sprejemljiv način reševanja konfliktov, stališča do samomora kot individualne pravice do izbire, in ne dejanja nasilja, ki ga je mogoče preprečiti, norme, ki podpirajo politične konflikte ter zdravstvena, socialna in šolska politika, ki utrjujejo družbeno neenakost.

V Sloveniji sprejemamo nasilje kot način reševanja konfliktov, živimo v trajnih političnih konfliktih in vse večji neenakosti. Zdi se, da politika stori največ, kar se da, da bi bilo nasilja več, in ne manj.