Evrovizijski vrtiljak

Slovenci izbora za evrovizijsko popevko verjetno že dolgo nismo gledali s tako mešanimi občutki. Za to je poskrbela zmaga Ansambla Roka Žlindre in Kalamarov s skladbo Narodnozabavni rock, ki je konec februarja pač prejela največ glasov občinstva na Emi. Navajeni bi morali biti že vsega hudega, saj smo na evrovizijski oder poslali že marsikaj, od Vilija Resnika, ki je hropel bogovom, do Karmen Stavec v rožnatih pajkicah in zaljubljenega dua Platin, a nihče doslej ni požel toliko skepticizma in posmeha kot prav Žlindra in Kalamari. Ansambel pa nič kriv, saj jih je za zmagovalce določilo izključno telefonsko glasovanje. Zadnje mesto so nam napovedovale tudi vse stavnice, kar je bilo pravzaprav nekako osvežujoče, saj nas tako vsaj nihče ni pital z nekimi visokoletečimi pričakovanji o naših možnostih, ki so tako ali tako vedno pičle. Smo pač iz Slovenije, strateško nepomembne male države brez neke omembe vredne sosedske podpore ali opaznega števila izseljencev. Da bi dosegli kakšno res opazno uvrstitev, ne bi bila potrebna le res dobra pesem in izvedba, ampak tudi manjši čudež. Je kdo omenil dobro pesem? Te so na dotičnem tekmovanju tako ali tako bolj postranskega pomena. Tudi če bi jo slišali, je ob večinoma prisiljenih in čim bolj opaznih scenskih nastopih tako ali tako ne bi zaznali. Kaj točno je tisto, kar določeno pesem pripelje do zmage, mi je tudi po vseh teh letih spremljanja izbora še vedno neznanka. Če bi stavila, bi izgubila precej denarja, saj sem na primer domnevala tudi, da se bo v finale zagotovo uvrstila hrvaška skladba, a je skupaj z nami obtičala v polfinalu. Ji morda nismo namenili 12 točk, tako kot vsako leto? Dvomim. Morda pa jim ni bila naklonjena žirija, ki je tokrat pomagala pri točkovanju in je bržkone poskrbela za bolj "pravično" zastopanost držav z različnih koncev kvazi Evrope v finalu. Kuhinja gor ali dol, važno, da iz nje pridejo tako igre kot kruh. Slovenski Narodnozabavni rock je morda res neka rahlo shizofrena mešanica harmonike in popa (vsaka kitara pač še ni rock) z luštno mlado pevko, ki deluje kot štiridesetletnica, in štiridesetletnikom, ki bi rad bil najstnik, a v polfinalu smo izstopali prej po tem, da na odru nikomur niso zrasla krila. Za silo bi se lahko vsaj sezuli, saj so bile bose noge skupaj s takšnimi in drugačnimi krili letos očitno zapovedane. Ob amazonski Armenki z grozeče predolgimi lasmi, ki je pela o mareličnem kamenčku, Azerbajdžanki s svetlobnimi učinki na obleki in Nizozemki, ki bi se prav lepo našla na terasi kakšnega drugorazrednega hotela, polnega nemških upokojencev, smo pravzaprav kar lepo dopolnjevali venček manjših in večjih bizark. In le kdo sploh hoče na Evrosongu videti kaj drugega kot bizarke? Že samo dejstvo, da na tekmovanju za najboljšo popevko Evrope sodeluje 39 držav z Azerbajdžanom in Izraelom na čelu, je bizarka zase. Po eni strani je tekmovanje v bolj ali manj uspešnem vzbujanju pozornosti skozi pesem nadvse zabavno in kot tako izpolnjuje svoj namen. A po drugi strani si človek ne more pomagati, da si ne bi zaželel drugačnih pogojev, na primer petje v maternem jeziku in spremljavo orkestra, kot nekoč. Manj šova, več … talenta? V času, ko s pomočjo tisoč in ene resničnostne oddaje tudi največji idealisti počasi ugotavljajo, da je talent zelo relativen pojem, se zdi sklicevanje nanj skoraj posmehljivo. Vrtiljak pa se vrti dalje …