Čas prisilk in čas stečajev …

Je čas debelih krav in čas, ko je za številne preprosto prepozno. In ta čas je pred dnevi napočil tudi pri nas, ko se je začelo 11. leto novega stoletja in tisočletja. Leta, ki bo prenekaterim v prezadolženem slovenskem gospodarstvu nalilo čistega vina. Nekateri bodo postali še močnejši, drugi pa bodo dokončno potonili.

Slovensko gospodarstvo je po mnenju ne tako redkih gospodarstvenikov že izplavalo iz najhujšega. Tudi premier Borut Pahor se rad pohvali, da je najtežje za nami, čeprav mu mnogi ne verjamejo/mo. Ajdovski Pipistrel, izlaški ETI, novomeška velikana Revoz in Adria Mobil, Domel iz Železnikov in še mnogi drugi so kljub ne preveč rožnatim razmeram prvi »znanilci« boljših časov, z rezultati poslovanja še zlasti z izvozom, pa jasno kažejo, da je domača ekonomija res na poti okrevanja. Čeprav bo treba v gospodarstvu še marsikaj narediti. Za tiste kolektive, ki sta jih recesija in kriza presenetili nepripravljene, pa bo letošnje leto leto dokončne streznitve. Nekateri bodo preživeli, drugi pa končali v stečaju ali likvidaciji. Teh podjetij bržčas ne bo malo, zlasti v gradbeništvu ne, kjer se obetajo na stotine, če že ne kar tisoči novih brezposelnih. Za velenjski Vegrad nekdanje prve dame Hilde se je s stečajem streznitev začela že lani. In ni bil edini.

Za mega trgovcem Merkurjem, Vegrad je bil zanjo že izgubljen, s prisilno poravnavo zdaj poskušajo svojo insolventnost do upnikov in dobaviteljev rešiti tudi v SCT-ju, CPM-ju, pa tudi v telekomunikacijskem operaterju T 2 stavijo nanjo. Kaj bo z mariborskim TVM, ki je izdeloval avtobuse in že skoraj leto dni čaka na ponovni zagon proizvodnje, si ne upa napovedati nihče. Niti njegov večinski lastnik Viator-Vektor, ki ga je olastninil njegov prvi mož Zdenko Pavček. Zelo nejasna je tudi usoda globoko zadolžene Adrie Airways. Pa so ta podjetja samo vrh visoke dolžniške ledene gore, ki vse bolj hromi slovensko gospodarsko in finančno stvarnost. SCT ima vsaj četrt milijarde evrov dolga, koliko ga ima CPM, najbrž ne ve niti njegov lastnik in direktor Janez Škoberne. T 2, nekdanji alternativni tekmec Telekoma Slovenije, pa vse težje diha pod bremenom več kot 200-milijonskega dolga. Zdaj je »prisilka« očitno ostala edini še razpoložljivi rešilni čoln pred dokončnim potopom?

Pa jim lahko uspe, prisilkam namreč? Gotovo, se strinjajo številni ekonomisti in gospodarstveniki. Čeprav vsi v en glas priznavajo, da so razmere v družbah od primera do primera zelo razlikujejo in za to ni obče veljavnih »uzanc«, ki bi zagotovile rešitev potapljajoče se barke. Zagotovo pa prisilne poravnave, če jih upniki seveda sprejmejo, prinesejo vsaj dvoje: upnikom običajno precej, precej bolj porežejo terjatve, kot bi si sami želeli, dolžnikom pa omogočijo hitro očiščenje tudi kadrovsko, vse pa naj bi ob nujnem finančnem prestrukturiranju odprlo nove priložnosti za poslovanje. Za začetek nove ere, če ima seveda podjetje sploh trg za svoje proizvode oziroma storitve? Drugače je vse skupaj bolj kot ne pravljica, ki ji nemalokrat sledi stečajna stvarnost.

SCT in T 2 zagotovo ne moreta poplačati upnikov, vprašanje je le, koliko v postopku prisilne poravnave njuni upniki zares lahko iztržijo? Deset, 20 ali kakšen odstotek več in seveda v koliko letih? Da podjetja v prisilni poravnavi nujno potrebujejo svež kapital, je tudi res. Merkurjeve police se prav zaradi pomanjkanja svežega denarja še zdaleč ne šibijo pod težo izdelkov tako kot nekoč. Kje ga dobiti, svež kapital namreč, je vprašanje, s katerimi si ne belijo glave le v upravah podjetij v prisilni upravi, ampak tudi v vrstah njihovih upnikov. Ti so običajno banke, zlasti največja večinsko državna NLB, ki je v preteklih letih radodarno posojala in tudi za to čaka na prepotrebno dokapitalizacijo. Krog je torej sklenjen! Najprej odpis dolgov ali vsaj dela le teh in potem še svež denar za naprej, za nove posle … Od kod le? Saj banke ne tiskajo denarja? Tako preprosto pa le ne gre! Kar sta že lani nemočna spoznala tudi oba gradbinca, ki se počasi potapljata - SCT in CPM. Prvi pri podpisanih poslih v Libiji, drugi v BiH, ko sta neuspešno iskala bančne garancije za milijonske posle. Zdaj je napočil čas streznitve, pa če finančni minister France Križanič še tako rad ponavlja, da je slovenskemu gradbeništvu treba pomagati. Kaj naj potem na to porečejo tisti, ki sta jih omenjena gradbinca zaradi neplačevanja lastnih obveznosti že potopila. Tisti preštevilni kooperanti in podizvajalci, ki jih je plačilna nedisciplina velikih že lani ali še prej, dokončno pokopala in so končali na zavodu za zaposlovanje, če so seveda imeli srečo. Vsi niso bili taki Srečkoti, saj se spomnite Vegrada, Gradisa in še mnogih drugi … Leto streznitve je torej pred nami.