Brez počitnic nam živeti ni

Pakiranje je neznosno opravilo, ki ga izjemno rada prelagam na tisto res čisto zadnjo uro pred odhodom. Grozna sem. Tudi nekaj zapečkarskega je v meni in bolj kot karkoli na svetu imam rada spanje v lastni postelji, prav res, zato razna potovanja od mene zahtevajo primerno mero dobre volje. Ampak to še ne pomeni, da me potovanja ne mikajo, le malce lena sem, kar se tiče ukvarjanja z vsemi stvarmi, povezanimi z njimi. Pakiranje, hitenje z dodatno porcijo dela, da bom lahko tistih nekaj dni spustila vse iz rok, in mini selitev vseh osebnih pripomočkov, "nujnih" za preživetje. Priprave na počitnice so stresne, ampak večinoma je z izkušnjami in doživetji vse poplačano, kajne? Če smo čisto iskreni, si sama prave počitnice predstavljam kot izolacijo od vsega sveta; samo jaz, neomejene količine sladoleda in sočnih lubenic ter časniki. Vsaj nekaj dni. Popolno. Ampak ne − če ni počitnic, ki so povezane s potovanji, potem to ne velja. Če počitnikuješ doma, si deležen zgolj pomilovalnih pogledov. Prejšnji mesec sem na televiziji bežno slišala gospo, ki je tarnala o svojem slabem socialnem položaju ter naštevala stvari, ki jih svojemu otroku ne more kupiti, in na prednostnem seznamu je bilo tudi morje. Biti ali ne biti poleti vsaj nekaj dni ob obali za Slovence že dolgo ni luksuz, ampak skoraj samoumevnost. Ne morem protestirati, tako so nas vzgajali – večina otrok nas je poleti s starši odrinila proti morju in nič ni bilo bolj zabavnega od igrice, kdo bo prej zagledal tisto veliko jadransko lužo. "Iti na morje" je praktično del slovenske kulture, a kar me bega, je to, koliko ljudi v tem dejansko vidi ultimativno sprostitev in užitek nad vsemi. Hrepeneče govorijo o tistem kampu v Istri, kot bi se odpravljali v najlepši kraj na svetu. No, morda pa to za nekatere dejansko je najlepši kraj na svetu. Vsakomur svoje, pač.

Ne, brez počitnic nam res živeti ni in vsako poletje se začne množični eksodus na vse najbolj dostopne obale. Zastoji na avtocesti in vsako leto isto jamranje, kako še nikoli ni bilo tako hudo in kako vsako leto gradbeniki res prav čakajo tople mesece, da bodo lahko zaprli ceste. Že dvajset let na televizijskem dnevniku gledam iste mrke obraze z istimi jeznimi komentarji. Pa vseeno vsako leto znova vsi spakirajo svoje culice, zaženejo jeklenega konjička in se opravijo južno.

Prav tako vsako leto znova se že takoj po prvomajskih počitnicah začnejo vprašanja, kam, kdaj in kako gremo na počitnice, kar je očitno poletni ekvivalent novembrsko-decembrskemu spraševanju o načrtih za novo leto. Moji odgovori večinoma ne puščajo prevelikega manevrskega prostora za nadaljnja podvprašanja, čeprav sem z leti nehala zavijati z očmi in raje posvojila priložnosti za potovanja. Če jih je ob poletnem času zaradi vsesplošne počitniško naravnane klime pač več, tudi prav. Ne diskriminiram letnih časov. Na peščene plaže in v tople kraje bi sicer raje potovala sredi januarske ali februarske sivine in poletja me prav nič ne moti preživljati v mestu. Ravno poleti je za meščane poskrbljeno še posebno lepo – sladoled na vsakem vogalu in ulični dogodki v vsaki, hja, ulici, pač. Idealno.

Smisel počitnic naj bi bil v neobremenjenosti. Zdi se mi, da bi bilo to laže doseči, če bi na počitnice nehali gledati kot na geografsko in časovno strogo določeno nujo.