Blažič: Takšne Slovenije si pred osamosvojitvijo zagotovo nismo želeli

Publicist Viktor Blažič je dobitnik letošnje nagrade Boruta Meška za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje novinarjev in publicistov. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali o njegovi dolgi novinarski karieri in o težavah, s katerimi se je soočal. Beseda pa je seveda nanesla tudi na aktualno dogajanje v državi.

V nekdanjem totalitarnem sistemu ste bili velik kritik takratne oblasti, zaradi česar ste tudi končali v zaporu. Kako danes gledate na tiste čase?

Pri meni je bila leta 1976 opravljena hišna preiskava, med katero so na popolnoma neskritem mestu našli tudi mojo razpravo z naslovom Vodniki ali varuhi, v kateri sem razmišljal o tem, kakšno vlogo ima v družbi partija. Ugotavljal sem, da je bila partija med NOB-jem vodilni faktor, medtem ko je po vojni to voditeljstvo izgubila.

Ta spis še ni bil nikjer objavljen, vendar so mi ga dali na obtožnico ravno tako, kot da bi bil objavljen. Potem ko sem odslužil zapor, me je Boris Pahor opozoril na to. Dogovorila sva se, da on objavi ta moj članek, češ da dvakrat ne morem biti zanj obsojen. Članek je izšel v Zalivu. Notranji minister Stane Dolanc je nato v uradnem listu izdal prepoved razširjanja te številke Zaliva po Jugoslaviji in očitno ta prepoved velja še danes.

Tisti, ki so dali pobudo, da prejmem Meškovo nagrado, med njimi je tudi Boštjan M. Turk, so namreč iskali kot utemeljitev tudi moje tekste v univerzitetni knjižnici. Turk je pri tem ugotovil, da so te zadeve še vedno skrite pod tako imenovanim fondom D.

Kakšne spomine še imate na vaše novinarsko delo v obdobju prejšnje države?

To sem opisal v knjigi Svinčena leta. Takrat smo imeli pri Delu eno založbo. Njen vodja je bil Miran Šega, jaz sem pa delal vse preostalo, urejal avtorske pravice, se dogovarjal s prevajalci. Pri tej založbi so izšle nekatere precej zanimive stvari, med drugim tudi Spomini Vladimirja Vauhnika, ki je bil vojaški ataše v Berlinu, v isti posadki, kot je bil tudi Ivo Andrić. Jaz sem si z njim takrat kot urednik te založbe dopisoval.

Vauhnikov brat je pred kratkim izdal knjigo, v kateri je razkril tudi eno zadevo, o kateri mi je pisal Vladimir Vauhnik. Zaradi te zadeve sem prestal eno celo dopoldne na zaslišanju, ko sem bil zaprt. Šlo je za to, da mi je Vladimir Vauhnik povedal, da sta bila med vojno v precej tesnih prijateljskih stikih s Prežihovim Vorancem, ki je bil pa obveščevalec na Sovjetski strani. Mojega zasliševalca je neznansko zanimalo, kaj vem o tem, ampak jaz sem se naredil malo neumnega.

V knjigi Svinčena leta sem navedel tudi nekatere primere, s katerimi sem se srečeval in tako rekoč bojeval, kot se je moral Borut Meško, ko je bil na čelu STA-ja. Takrat sem delal na Delu v "desku" v centralni redakciji, kjer sem spremljal tekoče zunanjepolitične vesti. Spremljal sem tudi tuje agencije, ne le Tanjug.

Zgodil se je vdor palestinskih komandosov v izraelski obmejni kibuc. Vest je govorila, da so Palestinci zasedli osnovno šolo in vzeli otroke za talce. Vest iz Tanjuga je govorila, da so izraelski komandosi napadli šolo in pobili vse palestinske napadalce in jih zmetali čez okna na ulico. Iz vesti tuje agencije pa je bilo razvidno, da so Palestinci ob napadu, še preden so bili ubiti, pobili cel razred otrok. Jaz sem se potem obrnil na šefa in ga vprašal, zakaj mi ne smemo vedeti za te otroke. Rekel je "brigajte se za svoje stvari" in takoj šel k glavnemu šefu.

Takšne so bile takrat razmere.

V osemdesetih letih ste se v svojih delih močno zavzemali za samostojno Slovenijo. Imamo danes takšno Slovenijo, kot ste si jo takrat želeli?

Zagotovo ne. Zagotovo to ni kakšna obljubljena dežela. Tudi zaradi tega, kar se danes dogaja in kar se bo dogajalo te dni. Takšne stvari, ki so se začele ravno pred predsedniškimi volitvami s tako imenovano mariborsko vstajo, se ne bi smele dogajati.

Kje pa na splošno vidite glavne težave naše države?

Mislim, da je glavna težava to, kar lahko preberete v vseh resnih analizah, na primer ekonomista Egona Zakrajška, ki je izšla v Reporterju, kjer glavno težavo vidijo v tem, da naše gospodarstvo in vsa ta moč, ki izhaja iz gospodarstva in bančništva, nima svoje avtonomije, ampak jo izkorišča politika partijskega nasledstva.

V enem prispevku sem trdil, da partija leta 1990 v resnici ni sestopila iz oblasti, ampak je samo stopila v ilegalo, tako kot leta 1920 v prvi Jugoslaviji, ko so umorili notranjega ministra Draškoviča. Takrat je vlada prepovedala komunistično partijo, ki je bila pri tem udeležena. Partija je potem stopila v ilegalo, kjer je bila ves čas prve Jugoslavije.

Mnogi pravijo, da je gospodarska kriza, s katero se spopadamo, tudi kriza vrednot. Katere so po vašem tiste vrednote, ki nam danes manjkajo?

Poglejte, šele zdaj, po 22 letih, smo imeli festival domoljubne popevke. V teh 22 letih se v šolah pravzaprav domoljubje ni nikdar obravnavalo. Priča smo bili popolnemu nespoštovanju te države.

Številka 571. Kaj vam pove ta številka? Ta dva novinarja, Blaž Zgaga in Matej Šurc, sta zbrala 571 podpisov, češ da Janez Janša ogroža demokracijo v Evropski skupnosti. Se pravi, da sta denuncirala lastno državo, lastno vlado. In to lažno denuncirala. Kaj takšnega se na svetu še ni zgodilo, takšna diverzija zoper lastno državo.

Da ne govorim o poskusu spraviti tiste, ki so se borili za samostojnost, pred haško sodišče kot vojne zločince. To je tista kriza vrednot. Tukaj je še osnovna poštenost, ki bi morala vladati v biznisu, kjer se dogajajo takšne stvari, kot so milijardne kraje.

V kolikšni meri so za položaj, v katerem smo se znašli, po vašem krive politične elite?

Počakajte, tukaj se v medijih širi ravno ta teza o politični eliti kot celoti, ki naj bi bila odgovorna za takšno stanje. Recimo Mladina se je v zadnji številki popravila in je zapisala, da je samo en del elite odgovoren, in sicer vladajoči del.

Ko je izšla evropska resolucija o lustraciji, je v tistem Jutranjiku, ki ga je izdal Danilo Slivnik, izšel članek Franceta Bučarja, ki je postavil trditev, da se vsaka politična elita slej ko prej pokvari, ko pride na oblast, in da so vsi enaki. Ta teza se je vlekla ves čas, do danes. Bučar je oznanil, da je proti lustraciji, jaz sem mu pa odgovoril s člankom z naslovom Zakaj nisem proti lustraciji.

Trdil sem, da je sicer res mogoče, da se elita, ki pride na oblast, s časom res pokvari, ampak da je treba razlikovati med tisto politično elito, ki je prišla na oblast, recimo pomladno stranjo, in kontinuiteto. Napisal sem, da je razlika v tem, da je kontinuiteta obremenjena z zločini iz preteklosti in da to ni zanemarljiva zadeva, medtem ko pomladna stran te obremenitve nima.

Za 21. december je napovedana t. i. vseslovenska ljudska vstaja, ki bo usmerjena proti našim političnim elitam. Kakšno je vaše stališče do tega protesta? (Intervju smo opravili še pred petkovimi demonstracijami v Ljubljani)

Mislim, da so vse te vstaje režirane in da so tudi neredi programirani z računico, da bo vlada prepovedala vse demonstracije, kot je svoj čas recimo partija prepovedala miting resnice. Če bi vlada to naredila, bi bilo seveda vsem medijem iz levice jasno, da je vlada ukinila demokracijo. Vlada temu ni nasedla. Tudi predsednik vlade je podal oceno, s katero se sam strinjam, in sicer da so vse te vstaje reakcija na izgubljene volitve.

Ta levica, ki jo je zastopal Danilo Türk, je sebi napovedovala zmago že v prvem krogu predsedniških volitev, oče naroda Janez Stanovnik pa je rekel, da bo to plebiscit, ni pa povedal, za koga in proti komu, vendar je bilo razumeti, da za stran, ki jo on zastopa, se pravi za Türkovo stran. Zgodilo se je nekaj popolnoma drugega. Ta levica je dobila boleč poraz in to se poskuša nekako razveljaviti, zasenčiti volitve s temi demonstracijami in nemiri, ki so v resnici programirani in vodeni.

Kako pa ocenjujete medijsko poročanje s protestov? So novinarji javnosti predstavili objektivno sliko dogajanja?

Po prvi mariborski vstaji sem poslušal oddajo na nacionalni televiziji in prvo vprašanje, ki ga je postavila voditeljica, je bilo, ali je policija prekoračila svoja pooblastila pri zatiranju razgrajačev. Meni se je zdelo to vprašanje zelo zanimivo.

Ni bilo prvo vprašanje, ali so izgredniki prekoračili zakon, ampak ali je policija prekoračila svoja pooblastila. V tem sem videl neko znamenje. Šlo je za naročeno vprašanje, skozi katerega se je videlo, da neke vplivne sile poskušajo policijo narediti vnaprej krivo za to, kar se bo zgodilo pri omejevanju teh izgredov.

Kakšno pa je vaše mnenje kot mnenje dobitnika prestižnih novinarskih nagrad, poleg Meškove tudi Jurčičeve leta 1993, o celotni slovenski medijski krajini?

Moja izkušnja ni ne vem kako dobra. V prvih letih po osamosvojitvi so me moji kolegi iz Dela vabili k sodelovanju, ampak po padcu Peterletove vlade se je vse skupaj končalo. Od takrat naprej je vse spet skočilo na stare tire. Ko sem dobil razveljavitev sodbe iz prejšnjega režima zaradi sovražne propagande, sem šel k Titu Doberšku, ki je bil takrat odgovorni urednik Dela, in on se je takoj strinjal, da bo Delo objavilo sporočilo o razveljavitvi sodbe in da bo od kolegija zahteval opravičilo. Vsi so bili proti.

Kakšen pa je položaj danes, leta 2012?

Še vedno isti. Nekaj časa sem še objavljal v Magu. Po njegovi ukinitvi je bil Silvester Šurla dovolj pogumen, da je zbral okoli sebe ekipo in nadaljeval to zgodbo. Reporter je poleg Demokracije edini medij, ki se zoperstavlja takšnim stvarem, ki držijo to deželo pod okupacijo.